Jedro

Zavarovalnica je s cesijo kot prevzemnik terjatve nasproti dolžniku, tj. toženi stranki, pridobila enake pravice, kot jih je do odstopa imel nasproti njemu odstopnik, tj. kreditodajalec.

Ker je kreditodajalec od kreditne pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti dolžnika odstopil, je s tem dnem v plačilo zapadel celoten znesek kredita, s čimer so predhodno zapadli in še nezastarani zneski izgubili naravo anuitet, zaradi česar je od dneva uresničitve kasatorične klavzule za upnikovo terjatev začel teči splošni zastaralni rok petih let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške s pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v celoti ohranilo v veljavi plačilni nalog Okrajnega sodišča v Velenju Pl 19/2007 z dne 28. 12. 2007 ter zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke in ji naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 5,00 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka, ki naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. V pritožbi pavšalno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, se smiselno protivi vtoževanju celotnega dolga po kreditni pogodbi, ker naj bi vsi obroki še ne zapadli, opozarja na denarna sredstva, ki se nahajajo na računu pokojne matere pri N. in ki bi se lahko pobotala z vtoževano terjatvijo ter uveljavlja ugovor zastaranja. Meni namreč, da terjatve iz kreditne pogodbe zastarajo v enem letu. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka Su ... z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi od toženca zahtevala povračilo zneska, ki ga je na podlagi „zavarovalne pogodbe“ poravnala banki kot kreditodajalcu po kreditni pogodbi, sklenjeni s toženo stranko. Slednja namreč svojih obveznosti ni poravnala v skladu z določbami kreditne pogodbe, zato je banka po izvedenem opominjevalnem postopku pogodbo odpovedala 30. 7. 2005, in celoten dolgovani znesek zahtevala od zavarovalnice, kateri je svojo terjatev zoper toženo stranko po prejetem plačilu tudi cedirala. Zavarovalnica je povračilo zneska zahtevala od tožene stranke, slednja pa se je njenega zahtevka v predmetni pravdi branila z ugovorom zastaranja, ki naj bi za vtoževano terjatev nastopilo po enem letu od zapadlosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom, da je takšen ugovor neutemeljen, vendar iz drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih je v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje. V obravnavanem sporu je namreč tožeča stranka aktivno legitimirana zato, ker ji je bila terjatev kreditodajalca zoper toženo stranko cedirana, in ne na podlagi zakonite subrogacije. Na osnovi trditev tožeče stranke je namreč mogoče ugotoviti, da je z banko kot kreditodajalcem sklenila pogodbo o zavarovanju terjatve, glede katere pa se po izrecni določbi 2. odstavka 923. člena OZ, posebna pravila iz XXVI. poglavja OZ o zavarovalni pogodbi – vključno s pravilom o zakoniti subrogaciji v primeru plačila odškodnine do višine izplačane zavarovalnine (963. člen OZ) – ne uporabljajo.

Kljub temu pa je zavarovalnica s cesijo kot prevzemnik terjatve nasproti dolžniku, tj. toženi stranki, pridobila enake pravice, kot jih je do odstopa imel nasproti njemu odstopnik, tj. kreditodajalec. Ker je le-ta od kreditne pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti dolžnika odstopil, je s tem dnem v plačilo zapadel celoten znesek kredita, s čimer so predhodno zapadli in še nezastarani zneski izgubili naravo anuitet (torej vnaprej dogovorjenih enakih zneskov, s katerimi dolžnik odplačuje glavnico in obresti in za katere velja posebni triletni zastaralni rok iz 2. odstavka 347. člena OZ), zaradi česar je od dneva uresničitve kasatorične klavzule, tj. 30. 7. 2005, za upnikovo terjatev začel teči splošni zastaralni rok petih let iz 346. člena OZ. Ker je bil predlog za izdajo plačilnega naloga vložen 20. 12. 2007, je bil torej zastaralni rok za vtoževano terjatev pretrgan še pred njegovim iztekom in zastaranje ni moglo nastopiti.

Glede na pritožbena izvajanja tožene stranke, da pogodba ni „razvezana“ oziroma „razveljavljena“ - skratka, da še velja – pa sodišče druge stopnje zgolj pojasnjuje, da sta pogodbeni stranki pravico do odstopa kreditodajalca od pogodbe, izrecno dogovorili v njenem 8. členu, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Gre za t.i. kasatorično klavzulo, z uresničitvijo katere v plačilo zapade celotna obveznost po pogodbi, in katere se je kreditodajalka v konkretnem primeru tudi poslužila, pri čemer tožena stranka pravilnosti njene uresničitve ni obrazloženo prerekala. Ugotovitev o zapadlosti celotnega dolga bi namreč toženec lahko uspešno izpodbijal zgolj z ustreznimi trditvami in dokaznimi predlogi o nepravilno izvedenem opominjevalnem postopku (2. in 3. odstavek 8. člena pogodbe).

Glede same pravice kreditodajalca do odstopa takšne terjatve tretji osebi pa pritožbeno sodišče poudarja, da temelji na 417. členu OZ. Ker predmetna terjatev ne sodi v nobeno izmed kategorij iz prvega odstavka navedenega člena, za katere je možnost prenosa na tretjega že z zakonom izključena, tožena stranka pa tekom postopka tudi ni zatrjevala obstoja dogovora s kreditodajalcem o prepovedi prenosa vtoževane terjatve na tretjega, smiselne pritožbene trditve tožeče stranke, da kreditodajalec terjatve ne bi smel odstopiti zavarovalnici, niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor pobota ni utemeljen, vendar opozarja, da je razlog za njegovo neutemeljenost dejstvo neobstoja terjatve tožene stranke do kreditodajalca. Le-ta namreč v odnosu do tožene stranke glede sredstev, ki se nahajajo pri A. L., ni njen dolžnik. Če pa je bil smisel trditev tožene stranke tekom postopka na prvi stopnji zatrjevanje škode, ki naj bi mu jo povzročila banka s tem, ko je prenakazala sredstva na račun A. L. pri drugi banki, pritožbeno sodišče opozarja, da bi lahko toženec s takšnim materialnopravnim pobotnim ugovorom uspel le v primeru, če njegova nejudikatna terjatev ne bi bila sporna. Ker pa tožeča stranka njenega obstoja ne priznava, tožena stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi za njeno ugotovitev dosegla pravnomočno odločitev sodišča v ustreznem postopku, s takšnim ugovorom zaradi nelikvidnosti v pobot ugovarjane terjatve ne more uspeti.

Ker torej pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.