Jedro

Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je bilo ravnanje – zadržanja izplačil, izvedeno kot oblastno, enostransko ravnanje in brez pravne podlage saj se je z njim poseglo v (oz. odvzelo) že pridobljeno pravico do izplačil finančne državne pomoči brez ustreznega pravnega akta in postopka, ki bi stranki omogočil ustrezno pravno varstvo, še pred dokončnostjo odločitve. Odvzem (brez pravne podlage) teh pričakovanih, odobrenih izplačil, pa za tožečo stranko predstavlja premoženjsko škodo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je zadržanje izplačil tožeči stranki odobrene denarne pomoči na podlagi vloge za enostavno pomoč gospodarstvu na podlagi Zakona o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize (ZPGOPEK), nezakonito dejanje tožene stranke, s katerim je bilo poseženo v pravice iz 2., 22., 33., in 67. člena Ustave RS.

V preostalem delu glede zatrjevane kršitve ustavne pravice iz 14. člena Ustave Republike Slovenije se tožba zavrne.

II. Tožena stranka mora po pravnomočnosti tega sklepa odpraviti nezakonito zadrževanje izplačil in z njimi nadaljevati tako, da bo tožeči stranki izplačala vsa že odobrena denarna izplačila skupaj z zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti prvič odobrenega plačila do izplačila, ter znesek ugotovljen po končanem korekcijskem postopku z zamudnimi obrestmi od dne 29. 2. 2024 do izplačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z obvestilom o zadržanju mesečnih izplačil pomoči na podlagi ZPGOPEK št. 302-2-01951/2023/2 z dne 23. 6. 2023, ki ga je izdala javna agencija SPIRIT SLOVENIJA, je obvestila tožečo stranko, da je začasno zadržala mesečna izplačila pomoči na podlagi ZPGOPEK zaradi dvoma o upravičenosti, ki je nastal na podlagi objav in informacij v medijih, ter da bodo izplačila zadržana do razjasnitve stanja.

_Tožbene navedbe_

2. Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu zahteva, da sodišče obvestilo št. 302-2-01951/2023/2 z dne 23. 6. 2023 odpravi; da ugotovi nezakonitost dejanja in posamičnega akta; da odpravi poseg v človekove pravice, vzpostavi zakonito stanje, ter ji povrne škodo v višini 5.547,66 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2023 dalje do dneva plačila. Obvestilo izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka, v posledici česar je prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS v zvezi z 2. in 67. členom Ustave RS.

3. V tožbi navaja, da je, v skladu z 12. členom Zakona o pomoči gospodarstvu za omejitev posledic energijske krize (v nadaljevanju ZPGOPEK), oddala popolno vlogo za dodelitev pomoči za celotno upravičeno obdobje, to je od 1. 1. 2023 do vključno 31. 12. 2023 (kot določa 5. člen ZPGOPEK). Od januarja 2023 do maja 2023 je navedeno pomoč prejela, nato pa je dne 28. 6. 2023 prejela izpodbijano obvestilo tožene stranke, s katerim jo je obvestila, da ji je enostransko zadržala nadaljnja mesečna izplačila državne pomoči brez pravne podlage. Kot razlog za zadržanje izplačil je naveden dvom, ki izhaja iz nepreverjenih objav in informacij v medijih. Plačila so zadržana do razjasnitve stanja - časovno neomejeno. Od dneva vročitve obvestila do vložitve tožbe, tožeča stranka ni prejela nobene zahteve za predajo dokazil, pojasnil ali drugih listin z namenom ugotovitve dejanske upravičenosti do pomoči. Prav tako ni prejela zapisnika o postopku nadzora, ki ga izvaja tožena stranka. Tudi v odgovoru (z dne 17. 7. 2023) na dopis "Zahteva za plačilo neupravičeno zadržanih mesečnih izplačil pomoči na podlagi ZPGOPEK" z dne 6. 7. 2023, tožena stranka ni navedla pravne podlage oziroma člena, na podlagi katerega je zadržala izplačilo sredstev, ampak je samo nasplošno navedla Zakon o javnih financah in Obligacijski zakon, brez obrazložitve, kar ne ustreza standardom obrazložitve odločitev upravnih organov. Z dejanjem je tožena stranka, kot nosilka javnih pooblastil, brez zakonske podlage prekoračila svoja zakonska pooblastila in s tem po stališču tožnice kršila ustavno zajamčene pravice tožeče stranke. Posegla je po prihodnjih, še ne izplačanih zneskih zakonito pridobljene denarne pomoči, preden je objektivno ugotovila dejanske okoliščine o zadevi.

4. ZPGOPEK določa, da v primeru neizpolnjevanja pogojev stranka vrne sredstva po zaključku postopka presoje upravičenosti do denarne pomoči, ne ureja pa možnosti zadržanja izplačil. Tožeči stranki ni bila dana možnost seznaniti se s konkretnimi razlogi organa za dvom, zaradi česar se do njih ni mogla opredeliti, in tako navedeno ravnanje predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in poseg v ustavno pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. V primerjavi z drugimi družbami prejemnicam te pomoči pa se počuti diskriminirana, kar predstavlja kršitev 14. člen Ustave RS. Ker je tožena stranka arbitrarno oziroma samovoljno kršila pravila postopka, napačno uporabila materialno pravo in zmotno ugotovila dejansko stanje oz. ga sploh ni ugotavljala, je s tem po stališču tožnice kršila tudi ustavno pravico tožeče stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, v zvezi z 2. in 67. členom Ustave RS.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu, saj nima na voljo nobenega drugega ustreznega sodnega varstva. Vse v prekluzivnem 30 dnevnem roku kljub temu, da je zoper izpodbijano obvestilo, ki ni imelo pravnega pouka, vložila tudi pritožbo v izogib morebitni izgubi učinkovitega pravnega sredstva zaradi specifične narave konkretnega primera. Poudarja, da ima na podlagi 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, 47. člena Listine Evropske unije o človekovih pravicah in 25. člena Ustave RS neizpodbojno in neodtujljivo pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

6. V pripravljalnih vlogah tožeča stranka dodaja, da se počuti diskriminirano (14. člen Ustave RS, 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in 21. člen Listine Evropske unije o človekovih pravicah) na podlagi nacionalnosti, zaradi ruskega državljanstva večinskega lastnika podjetja. Dodaja, da nobeni drugi slovenski družbi niso bila zadržana mesečna izplačila sredstev na podlagi ZPGOPEK. Zahteva, da tožena stranka dokaže, da so bile vse družbe prejemnice državne pomoči po ZPGOPEK, ki imajo podobno strukturo delovanja in izpolnjujejo pogoje, obravnavane enako. Škoda, ki je tožeči stranki nastala zaradi navedenega samovoljnega ravnanja so mesečna sredstva, ki jih je tožena stranka neupravičeno zadržala v višini 5.547,66 EUR, z izplačili katerih je od dne 1. 7. 2023 v zamudi. Samo s povrnitvijo škode in nadaljevanjem izplačevanja mesečnih izplačil državne pomoči po ZPGOPEK, je mogoče odpraviti kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

7. Glede vložene tožbe po 4. členu Zakona o upravnem sporu dodaja, da je Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport z odločbo z dne 6. 9. 2023 njeno pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, kar še dodatno dokazuje, da nima drugega sodnega varstva. Poudarja, da drugi odstavek 12. člena ZPGOPEK izrecno določa, da se pravico do izplačila sredstev, pridobi že v trenutku oddaje vloge preko aplikacije in da zahtevana povrnitev škode ne obsega morebitne odškodnine, določene v okviru 26. člena Ustave RS zaradi kršitve ustavno zajamčenih pravic ter drugih vidikov civilnopravne odškodninske odgovornosti tožene stranke.

_Odgovor na tožbo_

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti in povzema pravni okvir obravnavane zadeve, ki vključuje 3. do 16. člen in novelo ZPGOPEK-A. Poudarja, da pri dopisu z dne 23. 6. 2023 številka 302-2-01951/2023/2 ne gre za posamični in oblastni akt tožene stranke, saj nima pravnih učinkov na pravni položaj stranke oz. na njene pravice in obveznosti. Gre za golo obvestilo glede vodenja postopka naknadne kontrole pogojev za dodelitev pomoči gospodarstvu po devetem odstavku 16. člena ZPGOPEK. Ta postopek je tožena stranka vodila po uradni dolžnosti. Ker je tožeča stranka že vložila pritožbo zoper obvestilo, tožba na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 ni dopustna. Zoper odločitev ministrstva bo stranka imela pravico do pritožbe, kar pomeni, da še ni izčrpala vseh pravnih sredstev v tem postopku.

9. Tožena stranka poudarja, da ima v postopku za dodelitev pomoči gospodarstvu na podlagi devetega odstavka 16. člena ZPGOPEK pravico do naknadne kontrole pogojev. V situaciji, ko razpolaga s podatki, ki kažejo na neupravičenost upravičenca do odobritve ali izplačila pomoči, ima tako pravico, zadržati izplačevanje denarne pomoči (sedmi in deveti odstavek 16. člena ZPGOPEK). V postopku se subsidiarno uporabljajo določila Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker gre za javnopravno stvar je treba upoštevati 4. člen ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve, v kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču tožene stranke je tožeča stranka tožbo v upravnem sporu vložila preuranjeno in neutemeljeno, zanjo pa tudi ni imela pravnega interesa.

10. Ker postopek še ni zaključen je preuranjen tudi očitek, da tožeča stranka ni imela možnosti se seznaniti in opredeliti do razlogov za dvom o upravičenosti do denarne pomoči. Neutemeljene in pavšalne so navedbe tožeče stranke, da je bila diskriminirana zaradi narodnosti. Tožena stranka vodi korekcijske postopke in postopke naknadne kontrole pogojev zoper 710 upravičencev, zato ni prišlo do kršitev 14., 22. in 33. člena Ustave RS.

11. Glede odškodnine v višini mesečnega izplačila za mesec junij 2023, tožena stranka poudarja, da tožeča stranka ne navede in ne konkretizira vseh predpostavk za vtoževano odškodnino, zato je tožba v tem delu nesklepčna in neutemeljena, tožeči stranki pa premoženjska škoda sploh ni nastala. Neutemeljena in brez podlage je tudi zahteva tožeče stranke, da naslovno sodišče odloča o pravicah upravičencev po ZPGOPEK namesto tožene stranke kot pristojnega organa. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne.

_Glede predloga za združitev zadev_

12. Po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) lahko sodišče s sklepom v skupno obravnavo in odločanje združi več odprtih postopkov o istem predmetu, ki se vodijo pri oddelku sodišča (prvi odstavek 42. člena ZUS-1).

13. Tožeča stranka je sodišču predlagala, da iz razloga ekonomičnosti in procesne smotrnosti postopka, v enotno obravnavo in odločanje združi dva postopka upravnega spora, ki se nanašata na varstvo ustavnih pravic in se vodita pri Oddelku v Mariboru Upravnega sodišča RS pod opravilnimi številkami II U 210/2023 in II U 209/2023. 14. Sodišče ugotavlja, da gre v zadevah II U 210/2023 in II U 209/2023 za dve različni tožeči stranki/pravni osebi, ki sta oddali vsaka svojo vlogo, o katerih sta se vodila dva ločena postopka z nekaterimi razlikami v dejanskem stanju in postopku. Glede na to, da sta obe zadevi obsežni in zahtevata natančno preverjanje zelo številnih navedb strank, bi združitev dodatno otežila delo sodišča in negativno vplivala na preglednost odločanja, zato sodišče predlogu ni sledilo.

**K I. točki izreka:**

15. Tožba je utemeljena.

_Procesne predpostavke_

16. Poleg posebnih procesnih predpostavk iz 4. člena ZUS-1 morajo biti, za vložitev tožbe po tem členu, izpolnjene tudi vse splošne procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1.1 Sodišče ugotavlja, da navedena zadeva sodi v sodno pristojnost naslovnega sodišča, da stranka s tožbo uveljavlja svojo pravico, da gre za ravnanje, ki se lahko izpodbija po 4. členu ZUS-1 in ima pravne posledice za stranko, da stranka ni imela na razpolago drugega učinkovitega pravnega sredstva, da o zadevi/sporu še ni bilo odločeno, in da je tožba vložena pravočasno, zaradi česar je predmetna tožba dopustna.

17. Tridesetdnevni rok iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 velja tudi za tožbe vložene na podlagi 4. člena ZUS-1. Iz prvega odstavka 23. člena izhaja, da v subsidiarnem upravnem sporu rok za vložitev tožbe začne teči od vročitve upravnega akta oz. od tedaj ko je bila stranka seznanjena s storjenim posamičnim dejanjem s katerim ji je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine in le če dejanje še traja v času vložitve tožbe.2

18. Iz upravnega spisa izhaja, da je bilo obvestilo o zadržanju izplačil sestavljeno dne 23. 6. 2023, tožeči stranki je bilo vročeno dne 28. 6. 2023, tožba pa je bila priporočeno na pošti vložena dne 28. 7. 2023, torej pravočasno v roku 30 dni. Da je kršitev - zadržanje izplačil trajala tudi v času vložitve tožbe in še traja, izhaja iz navedb tožene stranke v upravnem sporu, ki ravnanje zagovarja kot zakonito in potrebno ravnanje do "razjasnitve stanja".

19. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka pravočasno oddala popolno vlogo in pridobila pravico do izplačila sredstev denarne državne pomoči po ZPGOPEK od 1. januarja 2023 do vključno 31. decembra 2023, da so ji sredstva od januarja do maja leta 2023 že bila izplačana. Sporna tudi ni višina mesečnih izplačil, kakor tudi ne, da je v času zadržanja izplačil obstajal zgolj dvom v upravičenost do izplačila sredstev.

20. Sporno pa je ali je tožena stranka imela zakonito pravno podlago za zadržanje izplačil denarne državne pomoči tožeči stranki in ali je bilo pravilno, da jo je o tem obvestila z obvestilom z dne 23. 6. 2023, ter ali je tožba na podlagi 4. člena ZUS-1 pravočasna in dopustna. Sporno je tudi ali je tožeči stranki nastala premoženjska škoda in ali so ji bile kršene ustavne pravice iz 2., 14., 22., 33. in 67. člena Ustave RS.

21. 4. člen ZUS-1 določa, da v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. In v drugem odstavku: če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta. Z navedeno določbo se zagotavlja sodno varstvo posameznikom in pravnim osebam, v primerih, ko uveljavljajo posege v svoje človekove pravice in temeljne svoboščine zaradi aktov in dejanj državnih organov, nosilcev javnih pooblastil in organov lokalnih skupnosti. V takšnem primeru gre za posebno vrsto spora polne jurisdikcije in obliko sodnega varstva, ki zagotavlja predvsem uresničitev ustavnih pravic v primerih, kjer zakonodajalec ni predvidel sodnega varstva v drugih postopkih. Sodno varstvo, na podlagi 4. člena ZUS-1, se ne zagotavlja samo za posege v pravice in svoboščine, ki jih ureja 2. poglavje Ustave RS, ampak tudi zaradi posegov v ustavne pravice, ki jih za fizične in pravne osebe varuje Ustava RS v okviru 3. poglavja (gospodarska in socialna razmerja), ter v druge človekove pravice priznane z mednarodnimi akti, ki veljajo v Republiki Sloveniji.3

22. Tožena stranka je Javna agencija RS za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, krajše SPIRIT Slovenija, ki na podlagi ZPGOPEK odloča o upravičenosti gospodarskih subjektov do prejema državne finančne pomoči (tretji odstavek 4. člena ZPGOPEK). Je torej nosilka javnega pooblastila na podlagi katerega je nanjo preneseno pooblastilo za odločanje.

23. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi pravočasno oddane popolne vloge pridobila pravico do državne finančne pomoči za obdobje od januarja 2023 do vključno 31. decembra 2023 (tako tudi drugi odstavek 12. člena in tretji odstavek 4. člena ZPGOPEK), da je od januarja do maja izplačila pomoči prejela, nato pa jih je tožena stranka zadržala in o tem izdala obvestilo z dne 23. 6. 2023. 24. Tožena stranka je tožečo stranko obvestila o zadržanju izplačil s pisnim obvestilom z dne 23. 6. 2023, ki ga je izdala na lastno pobudo oz. kot navaja "po uradni dolžnosti". Navedeno obvestilo nima sestavin upravnega akta, je brez izreka, obrazložitve in brez pravnega pouka, prav tako ne vsebuje navedb pravne podlage za njegovo izdajo in opisa kršitve. Kot podlago za zadržanje in izdajo obvestila tožena stranka v vlogah navaja zakone: Zakon o javnih financah, Obligacijski zakonik in ZUP brez sklicevanja na posamezne člene ter sedmi in deveti odstavek 16. člena ZPGOPEK.

25. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da sedmi odstavek 16. člena ZPGOPEK določa pravila korekcijskega postopka, to je postopka ugotavljanja odstopanja med dejanskim izplačilom pomoči in izračunom višine pomoči na podlagi podatkov dobaviteljev električne energije. Vendar je dolžnost pristojnega organa, da odstopanja upošteva pri poračunu, ki ga izvede do vključno 28. 2. 2024. Vsebina tega odstavka pa se ne nanaša na vsebino spora med strankama.

26. Deveti odstavek 16. člena ZPGOPEK določa, da lahko pristojni organ, torej tožena stranka, če v postopku preverjanja ugotovi, da je bila pomoč upravičencu odobrena oziroma izplačana neupravičeno, izda odločbo in mu naloži, vrnitev zneska neupravičeno prejete pomoči v 30 dneh od vročitve odločbe. Zoper to odločbo ni pritožbe, možen pa je upravni spor. V postopku izdaje odločbe se subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

27. Sodišče ugotavlja, da navedeni 16. člen, na katerega se sklicuje tožena stranka kot podlago za izdajo obvestila o zadržanju izplačila finančne pomoči, določa način postopanja organa v primeru neupravičeno odobrene pomoči, vendar navedeni člen ne vsebuje možnosti zadržanja izplačevanja že odobrene finančne pomoči. V devetem odstavku je izrecno določeno, da če pristojni organ ugotovi, da je bila pomoč odobrena oziroma izplačana neupravičeno, izda odločbo in naloži upravičencu vrnitev zneska neupravičeno prejete pomoči. To pomeni, da bi po določilu tega člena tožena stranka morala izvesti ugotovitveni postopek, v katerem ima stranka pravico sodelovati, z gotovostjo ugotoviti kršitev oziroma neupravičenost upravičenca za prejemanje pomoči in nato izdati upravno odločbo (z vsemi sestavinami po ZUP) in z njo stranki naložiti, da vrne znesek neupravičeno prejete pomoči. Zoper to odločbo ima stranka pravico sprožiti upravni spor. Pritrditi je navedbam tožeče stranke, da tožena stranka ni izvedla predpisanega postopka ugotovitve kršitve in ni izdala upravne odločbe, zoper katero bi tožeča stranka imela zagotovljeno sodno varstvo.

28. Kljub dejstvu, da tožena stranka navaja, da gre zgolj za obvestilo izdano med postopkom ima tudi po stališču sodišča predmetno obvestilo in dejanje - zdržanje izplačil posledico, ki je spremenila položaj tožeče stranke tako, da je posegla v že pridobljeno pravico do izplačil finančne pomoči. Za takšen poseg pa tožena stranka ni imela pravne podlage v ZPGOPEK. Tožena stranka je z ravnanjem za katerega ni imela pooblastila tako posegla v pravice tožeče stranke.

29. Sodišče na tem mestu pripominja, da se oblastno ravnanje oz. dejanje organa odločanja izrazi v enostranskem poseganju v pravice in pravne interese temu odločanju ali delovanju podrejene osebe v oblikah zapovedi, prepovedi ali ugotovitev, omejevanja ali urejanja javnopravnih razmerij oziroma nalaganja javnopravnih obveznosti. Cilj ravnanja je spremeniti položaj določene osebe oz. doseči s pooblastilom predvidene ali zahtevane učinke.4

30. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je bilo ravnanje – zadržanja izplačil, izvedeno kot oblastno, enostransko ravnanje in brez pravne podlage saj se je z njim poseglo v (oz. odvzelo) že pridobljeno pravico do izplačil finančne državne pomoči brez ustreznega pravnega akta in postopka, ki bi stranki omogočil ustrezno pravno varstvo, še pred dokončnostjo odločitve. Odvzem (brez pravne podlage) teh pričakovanih, odobrenih izplačil, pa za tožečo stranko predstavlja premoženjsko škodo. Na dan vložitve predmetne tožbe je z dnem 30. 6. 2023 zapadlo izplačilo denarne pomoči za mesec junij 2023 v višini 5.547,66 EUR.

31. Pravno priznana premoženjska škoda, je tista kršitev pravice drugega, ki povzroči nadaljnjo posledico in se kaže bodisi v obliki zmanjšanja premoženja bodisi kot preprečitev povečanja premoženja.5

32. Tožeča stranka je pravico do izplačil denarne državne pomoči za koledarsko leto 2023 prejela kot gospodarska družba na podlagi pravočasno oddane popolne vloge. Sodišče se strinja s tožečo stranko, ko v tožbi navaja, da so ji z oblastnim ravnanjem tožene stranke bile kršene pravice, ki jih zagotavlja slovenska Ustava. Zgoraj navedeno nezakonito oblastno ravnanje je namreč poseglo v pravni položaj tožeče stranke v katerem je bila upravičena do premoženjske koristi - izplačil finančne državne pomoči, ki je na podlagi zakona prešla v njeno lastnino in jo je imela pravico uživati.6 Tožena stranka je z nezakonitim ravnanjem uživanje te pravice onemogočila. Sodišče izpostavlja, da je prepoved čezmernih posegov države oz. nosilcev javnih pooblastil, del pravice iz 2. člena Ustave RS, ki določa, da se lahko ustavno varovane pravice (kot je tudi lastninska pravica iz 33. člena Ustave RS) omejuje samo na podlagi pogojev, ki jih določa zakon.7 Z zadržanjem izplačil je tožena stranka brez zakonite pravne podlage in brez ustreznega akta posegla v ustavno varovano pravico tožeče stranke do uživanja lastnine iz 33. in 67. člena Ustave RS.

33. Glede navedb tožeče stranke o posegu v njeno pravico iz 14. člena Ustave RS in diskriminacije zaradi narodnosti večinskega lastnika, sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa in iz navedb strank ne izhajajo podatki o osebnih okoliščinah lastnikov tožeče stranke zaradi česar tem navedbam ni moglo pritrditi. Prav tako ni predloženih dokazov na podlagi katerih bi sodišče navedbe lahko preverilo in o njih odločilo. Ker zatrjevana kršitev ostaja zgolj pri pavšalnih navedbah tožeče stranke, jih sodišče ni moglo preizkusiti in tudi ne o njih odločiti.

34. Glede kršitve 22. člena Ustave RS sodišče ugotavlja, da ZPGOPEK tožeči stranki zagotavlja sodno varstvo zoper izdano upravno odločbo, po ugotovitvi neupravičenosti stranke do odobrene pomoči na podlagi oddane vloge. Na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPGOPEK in 146. člena ZUP, ki se subsidiarno uporablja, na podlagi devetega odstavka 16. člena ZPGOPEK, ima stranka pravico sodelovati v postopku še preden zanjo nastanejo posledice oz. preden je z odločitvijo poseženo v njene pravice in svoboščine/ v njen pravni položaj. Sodelovanje v postopku pomeni, da je stranka obveščena o začetku teka postopka naknadne kontrole, o razlogu za začetek postopka in o domnevni kršitvi, z možnostjo odgovora ter o razlogih za odločitev organa. Tožena stranka je tožečo stranko obvestila zgolj o tem, da je že zadržala izplačila pomoči, ker je na podlagi poročil iz medijev nastal dvom v njeno upravičenost do izplačil, ni pa obrazložila iz katerih poročil, katerih medijev, kakšne kršitve naj bi storila in s katerimi ravnanji in podobno. Zaradi zelo na splošno zapisanih trditev, tožeča stranka ni imela prave možnosti sodelovanja v postopku in vsebinskega odgovora v svojo obrambo in posledično tudi ne do ustreznega pravnega varstva. S tem ji je bila kršena pravica biti stranka postopka, pravica do sodelovanja v postopku, pravica do informacije8 in pravica do izjave, kar predstavlja bistvene kršitve pravil postopka in hkrati tudi kršitev pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije,9 kot to pravilno navaja tožeča stranka v tožbi in predstavlja tudi kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

35. Tožena stranka je izplačila zadržala za neopredeljen čas, s pojmom "do razjasnitve stanja" iz katerega ni razvidno kako in kdaj se bo "stanje" razjasnilo, kar ne predstavlja pravne varnosti za stranko. Načelo pravne varnosti za stranko namreč pomeni predvsem predvidljivost in zanesljivost pravne ureditve določenega področja.10 Tožeča stranka se je zanesla na določila ZPGOPEK, da je s pravočasno oddajo popolne vloge pridobila pravico do finančne državne pomoči za leto 2023, ter da bo v primeru ugotovitve morebitne neupravičenosti prejema, organ izpeljal ugotovitveni postopek (v katerem bo lahko sodelovala), ki bo zaključen z izdajo odločbe, zoper katero bo imela pravico sprožiti upravni spor. V obravnavanem primeru upravni organ ni sledil zakonski ureditvi in tudi z ničemer ni pojasnil svojih razlogov za takšno ravnanje, kar lahko predstavlja zlorabo oblasti in izkoriščanje položaja nadrejenosti organa nad položajem stranke. Organi odločanja so dolžni ravnati v skladu z ustavo in zakonom, saj gre drugače za nedovoljen poseg v pravice stranke in prekomerno rabo oblasti. Vezanost delovanja upravnih organov na ustavno in zakonsko podlago in okvir, je namreč eno od temeljnih načel pravne države, določenih v 2. členu Ustave RS.11

36. V predmetni zadevi je šlo za samovoljno oblastno ravnanje tožene stranke, o katerem je bila tožeča stranka obveščena z obvestilom, ki ima naravo in posledice končne odločitve tožene stranke po ZPGOPEK. Obvestilo z dne 23. 6. 2023 pa ni vsebovalo pravnega pouka o pravnem sredstvu, zapisano ni bilo v obliki upravne odločbe, manjka mu procesna forma in z zakonom predpisana vsebina. Oblastno ravnanje je tako povzročilo posledico - zadržanje izplačil tožeči stranki, brez izpeljanega ugotovitvenega postopka, s čimer so bile tožeči stranki kršene zgoraj navedene pravice.

_Glede pritožbe_

37. Pritožba, ki jo je tožeča stranka vložila iz previdnosti, zoper obravnavano obvestilo, je bila s strani drugostopnega organa zavržena kot nedovoljena, iz česar tudi po stališču sodišča izhaja, da zoper ravnanje tožene stranke tožeča stranka res ni imela na razpolago drugega pravnega sredstva. Glede odločitve ministrstva kot drugostopnega organa, v postopkih o katerih odloča tožena stranka, tožeča stranka lahko sproži novi upravni spor, vendar samo glede dovoljenost vložene pritožbe, ne pa glede vsebinskega odločanja o zadevi, torej zgolj zoper procesno odločitev - zavrženja pritožbe, ne pa glede zakonitosti in pravilnosti zadržanja izplačil - zaradi česar gre v tem primeru za dopusten upravni spor, tožena stranka je med postopkom zgolj pavšalno navedla, da je imela tožeča stranka možnost pravnega sredstva na podlagi ZUP oz. drugih zakonov, vendar navedeno ne drži, saj je tožena stranka pravilno ravnala, ko je še pravočasno, na podlagi 4. člena ZUS-1, sprožila upravni spor, glede na to, da ni imela na razpolago drugega učinkovitega pravnega sredstva.

38. Na podlagi vsega navedenega, je sodišče ugotovilo kršitev pravic iz 2., 22., 33., in 67. člena Ustave RS, zato je v tem delu, v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in odločilo kot izhaja iz I. točke izreka. V preostalem delu (kršitev 14. člena Ustave RS) pa je tožbo zavrnilo.

39. V primeru ko sodišče ugotovi, da je bilo dejanje nezakonito in se je z njim poseglo v človekove pravice ali temeljne svoboščine, to ugotovi z izrekom sodbe, v katerem tudi navede nezakonito dejanje in človekove pravice in svoboščine v katere je poseglo.12 **K II. točki izreka:**

40. Tožeča stranka je s predmetno tožbo zahtevala, da sodišče sporno obvestilo odpravi; da ji prisodi odškodnino v višini 5.547,66 EUR13, kar predstavlja višino mesečnega zneska finančne pomoči za mesec junij 2023, skupaj z zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2023 do dneva plačila; da ugotovi nezakonitost dejanja in vzpostavi zakonito stanje tako, da tožena stranka nadaljuje z izplačili denarne pomoči in ji izplača tudi znesek ugotovljen po izvedenem korekcijskem postopku na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZPGOPEK.

41. Na podlagi prvega odstavka 66. člena ZUS-1 sme sodišče, na zahtevo stranke, ugotoviti nezakonitost dejanja (to je sodišče storilo s I. točko izreka), odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in odločiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje.

42. O zahtevku za prepoved nadaljevanja dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja, sodišče odloči s sklepom. Možni ukrepi so odvisni od postavljenega zahtevka tožeče stranke, vrste in teže nezakonitega dejanja organa ter posledic, ki jih povzroči trajanje dejanja.14

43. Tožeča stranka je zahtevala odpravo nezakonitega dejanja - zadržanja izplačil, ter da se vzpostavi zakonito stanje tako, da tožena stranka nadaljuje z izplačili že odobrenih zneskov denarne pomoči in zneska ugotovljenega v korekcijskem postopku. Zahtevala je tudi odškodnino kot obliko navadne škode v znesku mesečnega plačila za junij 2023. 44. Sodišče je zahtevku tožeče stranka v celoti sledilo in odločilo kot izhaja iz II. točke izreka, pri tem pa je zahtevek za odškodnino upoštevalo na način, da je vsebovan v ukrepih vzpostavitve zakonitega stanja, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki pripadajo tožeči stranki, saj je šlo za s strani tožene stranke za nezakonit poseg v pravice tožeče stranke.

45. Sodišče pa ni odpravilo obvestila št. z dne 23. 6. 2023, saj je odpravilo ravnanje s katerim je bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke. Obvestilo je običajen dopis tožene stranke tožeči stranki, ki ga ni potrebno odpraviti, saj je posledice povzročilo ravnanje tožena stranke in ne obvestilo o ravnanju.

46. Na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev med strankami ni bilo sporno in ga tudi ni bilo potrebno dopolnjevati. Sporno je bilo le vprašanje pravilne uporabe 16. člena ZPGOPEK in je šlo torej za odločanje o pravnem vprašanju.

**K III. točki izreka:**

47. O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožeči stranki je prisodilo pavšalni znesek v višini 285,00 EUR in 62,70 EUR kot povračilo za plačani 22 % DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopal odvetnik, ki je davčni zavezanec. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

48. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

49. Tožeči stranki bo sodna v znesku 148,00 EUR, v skladu s tretjim odstavkom 36. člena in prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), vrnjena s strani sodišča po uradni dolžnosti.

1 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016. 2 Zakon o upravnem sporu s komentarjem, leto 2019, GV Založba, str. 45. 3 Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, leto 2019, komentar 4. člena, str. 39 in naslednje. 4 Tako 10. točka sklepa Vrhovnega sodišča I Up 231/2016 z dne 1. 2. 2017. 5 VSL sklep I Cpg 1460/2012 z dne 26. 3. 2014. 6 Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Ljubljana 2019, str. 315, točka 15 in naslednje. 7 Komentar Ustave RS, Nova univerza, Ljubljana 2019 str. 55. 8 Ustavno sodišče RS, Sklep Up-520/16 z dne 7. 6. 2017, točka 12. 9 Komentar Ustave RS, Nova univerza, Ljubljana 2019 str. 174 in naslednje in 189 in naslednje. 10 Komentar 2. člena Ustave RS dostopen na https://e-kurs.si/komentar/obseg-varovanja-pravice-2019-01-3/. 11 Komentar 2. člena Ustave RS dostopen na https://e-kurs.si/komentar/obseg-varovanja-pravice-2019-01-3/. 12 Tako Zakon o upravnem sporu s komentarjem , GV založba, Ljubljana 2019, str. 379 in 380. 13 Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka na podlagi oddane vloge upravičena do 83.214,97 EUR pomoči od tega dobiva mesečno (12x) 5.547,66 EUR, prejem 16.643,00 EUR pa pričakuje po koncu korekcijskega postopka na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZPGOPEK. 14 Tako Zakon o upravnem sporu s komentarjem , GV založba, Ljubljana 2019, str. 380 in 381.