Jedro

Po 190. členu OZ je dolžan tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Toženki je bil sporni znesek plačan brez pravnega temelja, zato ga je dolžna vrniti. Skladno s 193. členom OZ je dolžna plačati tudi zamudne obresti od izteka roka po pozivu tožeče stranke, saj kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženko kaznovalo z denarno kaznijo v višini 100,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku 8 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. … .

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj iz samega sklepa izhaja, da do žalitve sodišča na obravnavi dne 5. 12. 2012 ni prišlo. Toženka se je namreč povsem utemeljeno protivila založitvi zneska za izvedenca v višini 350,00 EUR, medtem ko vrednost spora znaša 201,58 EUR. ZPP namreč določa, da se, kadar je vrednost spora nižja kot stroški izvedenca, ta dokaz ne izvede. Ker je tožbo vložila Republika Slovenija, bi morala tudi predujem za izvedbo dokaza založiti tožeča stranka. S takim načinom postopanja je sodišče prve stopnje kršilo toženkine ustavne pravice in pravila postopka. Sodišče bi po oceni toženke moralo varovati pravice delavcev, v tem primeru pa je bilo ravno obratno. Poleg tega pa je sodnica žalila toženko, da je laik ter da se naj posvetuje z odvetnikom, pa čeprav bi morala vedeti, v kolikor ji je bila vsebina spisa znana, da je toženka univerzitetna diplomirana pravnica s pravosodnim izpitom. Prav tako pa bi morala tudi vedeti, da ima stranka skladno z določbami ZPP pravico do svojih navedb. Tožba za 200,00 EUR se je prekvalificirala v proces. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

V skladu z določbo 1. odstavka 304. člena ZPP sodišče kaznuje po določbah 3. odstavka 11. člena tega zakona udeleženca postopka, ki na obravnavi žali sodišče. Po tretjem odstavku 11. člena lahko izreče denarno kazen do 1.300,00 EUR, po 4. odstavku istega člena jo izreče s sklepom, v katerem določi rok za plačilo kazni. Ta rok ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev.

Toženka je na naroku dne 5. 12. 2012 na zapisnik navedla: „Očitno pa se sodišče želi rešiti tega spisa na enostaven način in mu sploh ni do tega, da bi ugotovilo dejansko stanje.“ Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ta povzeta navedba žaljiva do sodišča in skuša jemati ugled sodstvu. Sodnik sodi v skladu z ustavo in zakonom ter po svoji vesti, zato namen sodišča ni v čim hitrejšem oziroma čim enostavnejšem zaključevanju postopkov, sploh pa ne na tak način, da se dejansko stanje ne bi ugotovilo. Zato ta očitek predstavlja grobo žalitev sodišča. Stranka sme svojo nezadovoljstvo z vodenjem postopka uveljavljati s pravnimi razlogi, ne pa z napadom na ugled sodišča. S takimi izjavami se skuša vzeti ugled sodstvu, ruši se njegova avtoriteta in seje negativno razpoloženje do sodstva.

Toženka sicer v pritožbi navaja, da jo je sodnica žalila, češ da je laik in da naj se posvetuje z odvetnikom. Tega ravnanja ni šteti za žalitev, saj je imela tožnica pooblaščenca, ki ima kot odvetnik zagotovo večje izkušnje s postopki pred sodiščem kot pa tožnica, kljub temu, da je univerzitetna diplomirana pravnica s pravosodnim izpitom. Zato teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ob presojanju podlage za izrek denarne kazni ni moglo upoštevati, še posebej, ker je toženka tudi v pritožbi zajedljiva do sodnice in sodišča prve stopnje, ko namiguje, da sodnica obravnavanega spisa ne pozna. Stranki sta v postopku enaki, zato imata obe pravico do svojih navedb. Vendar pa te pravice ne smeta zlorabljati, kot jo je v konkretnem primeru zlorabljala toženka. Kazen, ki jo je z izpodbijanim sklepom določilo sodišče prve stopnje, tudi ni previsoka, saj je na spodnji meji izrečenih kazni v primerljivih primerih.

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).