Jedro

Ob ugovoru veljavnosti oporoke mora dobiti zapuščinski sodnik izjave prizadetih oseb o okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali je oporoka (ne)veljavna, in le če so ta dejstva sporna, napotiti na pravdo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu v odločbi o napotitvi pritožnika na pravdo (tretji in četrti odstavek izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

V tej zapuščinski zadevi je prvo sodišče napotilo zapustnikovo vdovo - dedinjo na pravdo proti zapustnikovemu sinu - dediču F. Z. zaradi ugotovitve, da parcela 686/2 k.o. Z. ne sodi v zapuščino, le-tega pa proti dedinji zaradi ugotovitve neveljavnosti zapustnikove ustne oporoke in zato zapuščinski postopek prekinilo. Med drugim je zavzelo stališče, da je manj verjetna pravica dediča, ki oporoke ne prizna kot veljavne, nasproti dedinji, ki opira svojo pravico do dedovanja na oporoko.

Proti delu sklepa, s katerim je dedič napoten na pravdo se le-ta pritožuje zaradi kršitve materialnega zakona, zaradi česar predlaga spremembo sklepa tako, da bo napotena na pravdo dedinja, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu. Trdi, da je sklep neutemeljen in brez razlogov. Razmere dne 8.11.1992, ko naj bi bila izrečena ustna oporoka, niso bile izjemne, zapustnik je bil takrat sposoben narekovati oporoko in sposoben pisati. Takrat tudi prič ni bilo na obisk k zapustniku. Pri sestavi smrtovnice se ni nič vedelo o tej oporoki.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o dedovanju določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke (1. tč. drugega odst. 210. člena), pa tudi, da v primeru, če ne gre za spor o dejstvih, marveč za spor o uporabi prava, odloči zapuščinsko sodišče samo o pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku (tretji odst. cit. člena). V zvezi s samim postopkom pa določa, da obravnava sodišče v zapuščinskem postopku vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino, zlasti pa na pravico do dediščine, velikost dednega deleža in pravico do volila (prvi odst. 207. člena ZD) in da o teh pravicah odloči sodišče praviloma, ko sprejme od prizadetih oseb potrebne izjave (drugi odst. cit. člena).

V zvezi z obravnavanim zapuščinskim postopkom torej izhaja iz teh določb, da bi moral zapuščinski sodnik pridobiti od prizadetih izjave o dejstvih, ki bi izkazovala (ne)veljavnost uveljavljane ustne oporoke in potem le v primeru, da bi ugotovil spornost relevantnih dejstev, bi moral napotiti na pravdo, če pa dejstva ne bi bila sporna in bi šlo le za pravna vprašanja, bi moral o veljavnosti oporoke odločiti sam. Ker dosedanji postopek ni tako potekal, saj se je dedinja samo sklicevala na ustno oporoko, dedič pa je samo izjavil, da je ne priznava, je pravilnost odločitve prvega sodišča vprašljiva, saj ne temelji na predpisanem postopku. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi in sklep v izpodbijanem delu razveljaviti.

V novem postopku bo torej moralo sodišče od dedinje in dediča dobiti najprej izjave o dejstvih, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti veljavnost oporoke in le, če se bo izkazalo, da so ta dejstva sporna, napotiti na pravdo. Ob tem naj bo povedano v zvezi z vprašanjem bolj ali manj verjetne pravice v smislu 213. člena ZD, da pravica, ki izhaja iz zakona, je manj verjetna kot pravica, ki izhaja iz formalno veljavne ustne oporoke. Če pa odločilna dejstva ne bodo sporna, bo moralo zapuščinsko sodišče o veljavnosti oporoke odločiti samo v zapuščinskem postopku.