Jedro

ZDen, ki je bil sprejet v letu 1991, je v 19. členu, na katerega se vlagatelj revizije izrecno sklicuje, določil, da nepremičnine ni mogoče vrniti, "če služi" (sedanji čas, tedaj čas ob uveljavitvi zakona) za opravljanje dejavnoti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje....." (1. odstavek 19. člena); "če je" (sedanji čas, tedaj čas ob uveljavitvi zakona) neločljiv sestavni del omrežja, objektov....." (2. odstavek 19. člena); "če je" (sedanji čas, tedaj čas ob uveljavitvi zakona) izvzeta iz pravnega prometa....." (3. odstavek 19. člena). Kot je bilo že povedano, pa sta obe nižji sodišči ugotovili, da v primeru nepremičnin, ki so predmet tega nepravdnega postopka, ni izpolnjen nobeden od pogojev, ki so navedeni v 19. členu ZDen in ki bi preprečevali vrnitev nepremičnin, ki so prešle v družbeno lastnino na podlagi prodajne pogodbe iz leta 1962 in ki se po velikosti, kulturi, namembnosti in načinu uporabe niso prav v ničemer spremenile (po ugotovitvah sodišč druge stopnje se je stanje na nepremičninah celo poslabšalo, saj so se nekatere zaradi neobdelovanja zarasle, približno tako stanje kot ob prehodu v družbeno lastnino pa je ostalo le pri tistih nepremičninah, ki so bile oddane v zakup fizičnim osebam).

Trditve revizije, da predstavlja oviro za vrnitev nepremičnin, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, v letu 1994 sprejeti Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94), pa so posledica v reviziji vsebinsko izraženega zmotnega stališča vlagatelja revizije, da predstavlja omenjeni zakon o obrambi lex specialis v razmerju do ZDen. Ker ZDen in kasneje sprejeti zakon o obrambi nista v razmerju splošnega in specialnega predpisa, z določbami zakona o obrambi ni bilo mogoče predpisovati še dodatnih (ali drugačnih) pogojev, ki bi onemogočali vrnitev nepremičnin od tistih, ki jih je določil ZDen.

Predmet denacionalizacije so kmetijska zemljišča, ki so, kot je materialnopravno pravilno presojeno v izpodbijani odločbi, z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 10/93 - v nadaljevanju ZSKZG - postala last Republike Slovenije in se prenesla na Sklad kmetijskih zremljišč in gozdov Republike Slovenije (1. odstavek 14. člena ZSKZG), ki je tudi zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji (1. odstavek 20. člena ZSKZG).

V 24. členu ZDen ne določa dodatnih pogojev ali dodatnih omejitev za vrnitev nepremičnin. Določa pa, da vrnitev stvari ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimni posli, če pravni posel ali zakon ne določata drugače (1. odstavek 24. člena ZDen). Vlagatelj revizije Republika Slovenija - Ministrstvo za obrambo ni zavezanec za vrnitev nepremičnin, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, pa tudi nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, ni oddal v zakup fizičnim osebam. Zakupne pogodbe so bile sklenjene med zavezancem za denacionalizacijo Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in fizičnimi osebami. Vrnitev nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem zato ne posega v prav noben na zakonu ali pravnem poslu temelječ pravni interes vlagatelja revizije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za denacionalizacijo in nepremičnine parc. št. 2601, 2603, 2605, 2613 in 2695, ki so vse vpisane pri vl. št. 182 k. o..., vrnilo v last in posest upravičenki do denacionalizacije J. A. Kot zavezanca za vrnitev navedenih nepremičnin je opredelilo Republiko Slovenijo - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Odločilo je tudi, da se vrnjene nepremičnine dajo v začasno upravljanje predlagatelju M. J., kateremu pa je naložilo, da mora zavezancu vrniti prejeto kupnino v znesku 305.463,88 SIT.

Proti sklepu sodišča prve stopnje je vložil pritožbo udeleženec Republika Slovenija - Ministrstvo za obrambo. Pritožbeno sodišče je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti drugostopnemu sklepu je vložil udeleženec Republika Slovenija - Ministrstvo za obrambo pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 7. in 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Nasprotnima udeležencema namreč med postopkom niso bile vročene vse listine, ki so za odločitev bistvene. Po 62. členu ZDen mora predlog vsebovati podatke o državljanstvu, katastrske podatke in podatke o zemljiškoknjižnih vpisih od leta 1945 dalje. Predlagatelj takšne popolne zahteve ni vložil. Nasprotnima udeležencema ti podatki tudi niso bili vročeni. Zato je podana kršitev iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Izrek sklepa pa je pomanjkljiv in neizvršljiv. Iz prve točke izreka je razvidno, da je sodišče vrnilo nepremičnine v last in posest upravičenki, ki pa ni več živa.

Nepremičnin ji zato ni mogoče izročiti v last in posest. Prva točka izreka je tudi v nasprotju s četrto točko izreka, v kateri je pravilno odločeno, da se nepremičnine izročijo v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer. V izreku tudi ni navedeno, kdo je dolžan izročiti nepremičnine skrbiku za poseben primer. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno zato, ker sodišči nista upoštevali določb 24. člena ZDen, v kateri so predpisani pogoji za vrnitev nepremičnin v primerih, kadar obstajajo na nepremičninah zakupna razmerja. Sodišči bi morali upoštevati tudi določbe Zakona o obrambi in Uredbe o upravljanju z vojaškimi nepremičninami, ki sta lex specialis. S temi predpisi je dana Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije tudi posebna pravica, da določi, katere nepremičnine so namenjene za obrambne in zaščitne potrebe. Ker so bila vrnjena zemljišča, ki so namenjena za obrambne in zaščitne potrebe, določba 19. člena ZDen ni pravilno uporabljena. Napačno pa je uprabljena tudi določba 5. člena ZDen. Po tej določbi morajo upravičenci dokazati izpodbojnost pravnih poslov. V obravnavanem primeru pa ni šlo za nezakonite grožnje.

Ugoditev zahtevi za denacionalizacijo pomeni tudi kršitev 4. odstavka 19. člena ZDen, saj bo zaradi izpodbijanih sodnih odločb bistveno okrnjena prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Reviziji naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

b1eRevizija je bila vročena predlagatelju, ki na revizijo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. in 400. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravnem postopku - ZNP.

Revizija ni utemeljena.

a) Glede bistvenih kršitev postopka: V reviziji zatrjevana bistvena kršitev iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Postopek za denacionalizacijo se začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo (1. odstavek 61. člena Zakona o denacionalizaciji, Ur. list RS, št. 27/91-I, 31/93, 74/95 in 49/97 - ZDen). Po določbi 1. odstavka 62. člena ZDen vsebuje zahteva za denacionalizacijo podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve, ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Vse navedeno je vsebovala tudi zahteva predlagatelja, ki je bila na sodišču vložena dne 11. 12. 1992. Nasprotna udeleženka Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo (v nadaljevanju udeleženec) tekom postopka ni zatrjevala, da je zahteva predlagatelja z dne 11. 12. 1992 nepopolna in da ne vsebuje vsega, kar po določbi 1. odstavka 62. člena ZDen mora vsebovati. Takih trditev tudi v reviziji ni postavila. Že v odgovoru na predlog pa je, kot se korektno zatrjuje tudi v reviziji, opozorila na določbo 2. odstavka 62. člena ZDen, po kateri je potrebno zahtevi za denacionalizacijo priložiti listine in podatke, ki so navedeni v točkah a do č 2. odstavka 62. člena ZDen in zemljiškoknjižne listine in podatke, ki so navedeni v 3. odstavku 62. člena ZDen. Zahteva, ki jo je vložil predlagatelj, se je na te listine in podatke sicer sklicevala, vendar pa iz podatkov spisa ni razvidno, da so bile te listine in podatki zahtevi tudi priloženi. Opozorilo udeleženca v odgovoru na predlog, da naj se mu omogoči seznanitev z vsebino listin in s podatki, ki so navedeni v 2. in 3. odstavku 62. člena ZDen, je bilo tedaj potrebno in utemeljeno.

V obravnavanem primeru je bila vložena zahteva za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen. O tej zahtevi je odločalo sodišče v nepravdnem postopku (1. odstavek 56. člena ZDen). V skladu z določbami ZNP - Zakona o nepravdnem postopku je zato sodišče razpisalo narok, ki je bil opravljen dne 22. 2. 1996 in na katerem je bila pooblaščenka udeleženca navzoča. Na tem naroku je sodišče v navzočnosti udeležencev postopka izvedlo dokazni postopek in vpogledalo vse listine in podatke, ki so navedeni v 2. in 3. odstavku 62. člena ZDen, kar pomeni, da je ravnalo v skladu z načeli ustnosti, neposrednosti in javnosti (4. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) in načelom kontradiktornosti (5. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Po zaključenem dokazovanju so vsi udeleženci postopka (tudi na obravnavi navzoča pooblaščenka vlagatelja revizije) izrecno izjavili, da "nimajo dodatnih dokaznih predlogov" (listovna številka 14 nepravdnega spisa). Vse na naroku dne 22. 2. 1996 vpogledane podatke in listine je nepravdno sodišče zadržalo v spisu, kar pomeni, da je bila udeležencu ves čas trajanja postopka dana možnost, da se s temi listinami in podatki kadarkoli ponovno seznani, jih vpogleda, ponovno prebere itd. (150. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). ) Ob takem poteku dogodkov zato ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču udeleženca, da mu zaradi nezakonitega postopanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V reviziji zatrjevana bistvena kršitev iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP zato ni podana.

Neutemeljeno pa revizija zatrjuje tudi obstoj bistvene kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Utemeljeno sicer opozarja, da bi bilo bolj v skladu z določbo 5. člena ZDen, če bi bilo v 1. točki izreka sklepa namesto : "nepremičnine parc. št. ....., vse pripisane pri ....., se vrnejo v last in posest upravičenki J. A., roj.

.......iz ...." navedeno: "J. A., roj. ...., iz....., se po določbah ZDen šteje za upravičenko do denacionalizacije nepremičnin parc. št. ..., ki so vpisane pri vl. št. .....", vendar pa obenem tudi sama ugotavlja, da so ob upoštevanju celotne vsebine sklepa, nasprotja med posameznimi točkami izreka sklepa le navidezna in za pravilno razumevanje vsebine sodne odločitve neodločilna. Kljub vsebini 1. točke izreka sklepa, ki res ni povsem v skladu z besedilom 5. člena ZDen, je iz nadaljnjih točk sklepa sodišča prve stopnje namreč povsem jasno razvidno, da je zavezanec za vrnitev nepremičnin, ki so navedene v 1. točki izreka sklepa, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (2. točka izreka sklepa) in da so dane nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, zaradi smrti upravičenke do denacionalizacije, v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer M. J. (4. točka izreka sklepa). V bistvenih elementih (kdo se šteje za upravičenca, kaj je predmet vračanja, kdo je zavezanec in kdo bo premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacije zaradi smrti upravičenke začasno upravljal) sklep sodišča prve stopnje tedaj ni prav v ničemer nerazumljiv, pomanjkljiv, nejasen ali celo sam s seboj v nasprotju. Zato tudi v reviziji zatrjevana bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (368. in 400. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

b) Glede uporabe materialnega prava: Res mora za presojo, ali ima po 5. členu ZDen kdo status upravičenca do denacionalizacije, predlagatelj izkazati konkretno grožnjo ali silo, ki je bila razlog za sklenitev pravnega posla (v obravnavanem primeru prodajne pogodbe z dne 1. 12. 1962). Dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa vodijo k pravnemu sklepu, da je bil pravni posel (prodajna pogodba z dne 1. 12. 1962) sklenjen zaradi grožnje državnih organov oziroma predstavnikov oblasti. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da je prejšnja lastnica nepremičnin J. A., ki je živela izključno od prihodkov kmetije, morala prodati del kmetijskih zemljišč zaradi pritiskov občinskih funkcionarjev in delavcev zadruge. Zaradi teh pritiskov občinskih funkcionarjev in delavcev zadruge so po ugotovitvah nižjih sodišč morali svoja zemljišča prodati tudi drugi krajani C. Sodišči sta še ugotovili, da so bila tistim lastnikom, ki zemljišč niso hoteli prodati, zemljišča odvzeta z odločbo Občinskega ljudskega odbora Č. Z vpogledom kopije katastrskega načrta in zemljiške knjige sta sodišči še ugotovili, da so bile tedaj, ko se je s pravnim poslom razpolagalo z nepremičninami, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, v družbeno lastnino prenešene tudi vse sosednje parcele. Kot sta ugotovili obe nižji sodišči se takrat, ko je bila sklenjena prodajna pogodba, katere predmet so bile nepremičnine, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, na območju, na katerem ležijo nepremičnine, ki so bile predmet prodajne pogodbe z dne 1. 12. 1962, prenosu nepremičnin v družbeno lastnino (na podlagi pravnega posla ali pa odločbe Občinskega ljudskega odbora) sploh ni bilo mogoče izogniti. Na neprostovoljnost razpolaganja, kot je v razlogih svoje odločitve zapisalo sodišče druge stopnje, pa nakazuje, poleg vseh že navedenih okoliščin, v katerih je bila prodajna pogodbs sklenjena, tudi dejstvo, da je prodajalka za nepremičnine, ki so bile predmet prodajne pogodbe, dobila kupnino, ki ni dosegala niti ene polovice prave vrednosti. Ob upoštevanju vseh navedenih pravnoodločilnih dejstev zato tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma v materialnopravni zaključek sodišč druge in prve stopnje, da so pogoji iz 5. člena ZDen v celoti izpolnjeni. Glede uporabe določbe 5. člena ZDen je zato odločitev sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilna, revizija, ki zatrjuje nasprotno, pa neutemeljena.

Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določbo 19. člena ZDen. V navedeni določbi ZDen določa primere, v katerih nepremičnine ni mogoče vrniti, vendar pa ob upoštevanju pravnoodločilnih dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje, nepremičnine, ki so bile predmet denacionalizacijskega postopka v tej nepravdni zadevi, ne sodijo v nobeno izmed kategorij, ki jih opredeljuje 19. člen ZDen. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč ugotovili, da vse nepremičnine, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, predstavljajo kmetijska zemljišča, ki so po velikosti in kulturi ostala nespremenjana od leta 1962, ko so prešla v družbeno lastnino, pa do takrat, ko se je o njihovi denacionalizaciji odločalo v tem nepravdnem postopku. Gre za kmetijska zemljišča, ki so ostala po letu 1962, tedaj po sklenitvi prodajne pogodbe in po prehodu v družbeno lastnino, neobdelana, zaradi česar so se zarasla. V malo boljšem stanju so le tista zemljišča, ki so bila dana zasebnikom v zakup. Nobeno od zemljišč, ki je predmet denacionalizuacije, po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje ni nikoli služilo za opravljanje dejavnosti državnih organov, na zemljiščih pa tudi ni (in tudi nikoli ni bilo) nobenih vojaških objektov.

ZDen, ki je bil sprejet v letu 1991, je v 19. členu, na katerega se vlagatelj revizije izrecno sklicuje, določil, da nepremičnine ni mogoče vrniti, "če služi" (sedanji čas, tedaj čas ob uveljavitvi zakona) za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje....." (1. odstavek 19. člena); "če je" (sedanji čas, tedaj čas ob uveljavitvi zakona) neločljiv sestavni del omrežja, objektov....." (2. odstavek 19. člena); "če je" (sedanji čas, tedaj čas ob uveljavitvi zakona) izvzeta iz pravnega prometa....." (3. odstavek 19. člena). Kot je bilo že povedano, pa sta obe nižji sodišči ugotovili, da v primeru nepremičnin, ki so predmet tega nepravdnega postopka, ni izpolnjen nobeden od pogojev, ki so navedeni v 19. členu ZDen in ki bi preprečevali vrnitev nepremičnin, ki so prešle v družbeno lastnino na podlagi prodajne pogodbe iz leta 1962 in ki se po velikosti, kulturi, namembnosti in načinu uporabe niso prav v ničemer spremenile (po ugotovitvah sodišč druge stopnje se je stanje na nepremičninah celo poslabšalo, saj so se nekatere zaradi neobdelovanja zarasle, približno tako stanje kot ob prehodu v družbeno lastnino pa je ostalo le pri tistih nepremičninah, ki so bile oddane v zakup fizičnim osebam).

Trditve revizije, da predstavlja oviro za vrnitev nepremičnin, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, v letu 1994 sprejeti Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94), pa so posledica v reviziji vsebinsko izraženega zmotnega stališča vlagatelja revizije, da predstavlja omenjeni zakon o obrambi lex specialis v razmerju do ZDen. Ker ZDen in kasneje sprejeti zakon o obrambi nista v razmerju splošnega in specialnega predpisa, z določbami zakona o obrambi ni bilo mogoče predpisovati še dodatnih (ali drugačnih) pogojev, ki bi onemogočali vrnitev nepremičnin od tistih, ki jih je določil ZDen. Povedano pa je že bilo, da v obravnavanem primeru ovire za vrnitev iz 19. člena ZDen v obravnavanem primeru niso podane. Z uredbami (revizija omenja Uredbo o upravljanju z vojaškimi nepremičninami - Ur. list RS, št. 70/95) pa drugačnih (ali dodatnih) pogojev, kot jih določa zakon, ni mogoče predpisovati.

Predmet denacionalizacije so kmetijska zemljišča, ki so, kot je materialnopravno pravilno presojeno v izpodbijani odločbi, z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 10/93 - v nadaljevanju ZSKZG - postala last Republike Slovenije in se prenesla na Sklad kmetijskih zremljišč in gozdov Republike Slovenije (1. odstavek 14. člena ZSKZG), ki je tudi zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji (1. odstavek 20. člena ZSKZG). Revizijske trditve Republike Slovenije, Ministrstva za obrambo, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ne more biti zavezanec, tedaj v veljavnih predpisih nimajo nobene podlage.

Pravno zmotna pa je tudi revizijska trditev, da "ZDen tudi v 24. členu določa pogoje za vrnitev nepremičnin", česar nižji sodišči nista upoštevali in sta zato zmotno uporabili materialno pravo.

V 24. členu namreč ZDen ne določa dodatnih pogojev ali dodatnih omejitev za vrnitev nepremičnin. Določa pa, da vrnitev stvari ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimni posli, če pravni posel ali zakon ne določata drugače (1. odstavek 24. člena ZDen). Vlagatelj revizije Republika Slovenija - Ministrstvo za obrambo ni zavezanec za vrnitev nepremičnin, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, pa tudi nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, ni oddal v zakup fizičnim osebam. Zakupne pogodbe so bile sklenjene med zavezancem za denacionalizacijo Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in fizičnimi osebami. Vrnitev nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem zato ne posega v prav noben na zakonu ali pravnem poslu temelječ pravni interes vlagatelja revizije. Pravni interes pogodbenih strank iz zakupne pogodbe (zlasti zakupnikov) pa je pravno zavarovan s povsem jasno določbo 24. člena ZDen, ki vrnitve ne prepoveduje, varuje pa, pod pogoji, ki so navedeni v 24. členu ZDen, pravni položaj vseh tistih fizičnih oseb, ki so s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije kot zavezancem, sklenile zakupne pogodbe.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen in 400. člen ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP).