Jedro

Tožena stranka je v postopku dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za premestitev tožnika po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, in sicer zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, premestitev pa je bila izvedena tudi skladno z določbo 2. odstavka 147. člena ZJU, saj je bil tožnik kot uradnik premeščen na ustrezno uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje (višji svetovalec I). Tožena stranka tožnika ni premestila na drugo delovno mesto zaradi diskriminacije, ampak zaradi delovnih potreb. Zato je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o premestitvi utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, ki se glasi, da se kot nezakonita odpravita sklep Upravne enote A. št. ... z dne 4. 9. 2013 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 16. 10. 2013; da je tožena stranka dolžna tožnika premestiti nazaj po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 4. 2008 z aneksom št. 1 z dne 19. 8. 2008, aneksom št. 2 z dne 28. 8. 2008, aneksom št. 3 z dne 17. 10. 2008 in aneksom št. 4 z dne 14. 6. 2013, na delovno mesto vodja oddelka, ... višji svetovalec I, VII/1, v roku 8 dni, pod izvršbo: da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonite premestitve obračunati in po odvedbi davkov in prispevkov izplačati neto razlike v plačah in sicer med plačo, do katere bi bil tožnik upravičen po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 4. 2008, z aneksom št. 1 z dne 19. 8. 2008, aneksom št. 2 z dne 28. 8. 2008, aneksom št. 3 z dne 17. 10. 2008 in aneksom št. 4 z dne 14. 6. 2013, na delovnem mestu vodja oddelka, ... višji svetovalec I, VII/1 ter dejansko prejeto plačo v tem obdobju, v roku 8 dni, pod izvršbo ter da je tožna stranka dolžna tožniku povrniti stroške predpravdnega postopka v višini 183,30 EUR povečanih za 22 % DDV v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico. Opis delovnega mesta tožnika po veljavni pogodbi o zaposlitvi pred nezakonito premestitvijo je tak, da bi mu lahko tožena stranka odredila delo v katerikoli notranji organizacijski enoti na delovnem mestu vodja oddelka, saj imajo vsi oddelki popolnoma identičen opis tega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi B.B. o izboru novega vodje oddelka. Ker je imel le tožnik od vseh treh prijavljenih kandidatov sklenjeno delovno razmerje za delovno mesto vodja oddelka v nazivu višji svetovalec, ostali dve kandidatki sploh ne bi smeli biti v izboru za zasedbo tega delovnega mesta, ker to sploh ni bilo prosto. Nadalje tožnik ugotavlja, da sploh niso bili izpolnjeni pogoji iz 56. člena ZJU, saj se obseg dela po ustanovitvi novega oddelka ni povečal, glede na to da je bil eden oddelek brez vodje, naloge v novo ustanovljenem oddelku pa so tudi ostale enake. Ker je tožnik delovno mesto vodje oddelka že zasedal, je bilo mogoče organizirati delovni proces z obstoječim številom zaposlenih in brez sprememb pogodb o zaposlitvi. Glede na to, da se tudi za zasedbo delovnega mesta vodje novega oddelka za druge upravne in splošne naloge zahteva najmanj visokošolska strokovna izobrazba ali visokošolska univerzitetna izobrazba, ni mogoče nekritično slediti predstojnici B.B., da je za zasedbo tega delovnega mesta ustreznejša izobrazba univerzitetni diplomirani pravnik ne pa arhitekt, ki je bolj specifična izobrazba. Po tožnikovem stališču je možno izvesti premestitev le na prosto delovno mesto, zato določbe 149. člena ZJU ni mogoče širiti ali jo celo zlorabiti, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Očitno je tožena stranka zasledovala finančne rezultate. Tožnika je premestila na nižje plačano delovno mesto, medtem ko je na delovno mesto, ki ga je pred tem zasedal tožnik razporedila C.C., ki je glede na delovno dobo in število napredovanj upravičena do nižje plače. V nasprotju z določbo 286. člena ZPP je tožena stranka šele po koncu prvega naroka za glavno obravnavo poskušala dokazati smotrnost in gospodarnost premestitve, vendar je sodišče prve stopnje njene prepozne trditve in dokaze upoštevalo. Tožnik še navaja, da se število zaposlenih po reorganizaciji oddelkov ni spremenilo, le tožnik je postal podrejen svoji prejšnji podrejeni. Sklep z dne 4. 9. 2013 ne izpolnjuje standarda obrazloženosti, zato jemlje tožniku pravico do sodnega varstva po 23. členu URS in pravnega sredstva po 25. členu URS. Tudi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 16. 10. 2013 ne vsebuje potrebne obrazložitve. Stališči komisije za pritožbe iz delovnega razmerja in tožene stranke, da se je tožnikovo delovno mesto ukinilo, bi držali, če bi bilo to res, vendar se tožnikovo delovno mesto ni ukinilo. Dopušča tudi možnost, da ga je B.B. s premestitvijo na nižje delovno mesto želela degradirati, ker je v preteklosti kot član natečajne komisije nasprotoval izvedbi javnega natečaja, da bi s tem B.B. omogočili ponovno zaposlitev. Premestitev, ki je posledica diskriminacije in šikaniranja, pa je nezakonita.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi relativne kršitve po 1. odstavku 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP ne. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih, je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev v obravnavani zadevi in skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

5. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 49/2017 z dne 13. 4. 2017 je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje z napotilom, da naj sodišče o utemeljenosti zahtevka odloči v pravilni sestavi.

6. Tožnik je zaposlen pri toženi stranki od 16. 1. 1995 in pred sporno premestitvijo je bil zaposlen na delovnem mestu vodja oddelka za okolje in prostor, gospodarstvo ter kmetijstvo, v nazivu višji svetovalec I v 45. plačnem razredu. Po ukinitvi oddelkov za okolje in prostor, gospodarstvo ter kmetijstvo in občo upravo ter ustanovitvi novega oddelka za druge upravne in splošne zadeve, mu je tožena stranka dne 28. 8. 2013 ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto višjega svetovalca v tem novo oblikovanem oddelku. Ker je podpis ponujene pogodbe zavrnil, mu je dne 4. 9. 2013 izdala sklep, s katerim ga je s 1. 10. 2013 trajno premestila na to uradniško delovno mesto, ki se opravlja v uradniškem nazivu višji svetovalec I in se opravlja v 43. plačnem razredu. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pa je s sklepom z dne 16. 10. 2013 njegovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval odpravo (pravilno: razveljavitev) obeh sklepov o premestitvi, premestitev nazaj na delovno mesto vodja oddelka, obračun bruto razlike v plači in izplačilo neto plače ter povrnitev stroškov predpravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka v postopku dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za premestitev tožnika po 3. točki 1. odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in sicer zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, premestitev pa je bila izvedena tudi skladno z določbo 2. odstavka 147. člena ZJU, saj je bil tožnik kot uradnik premeščen na ustrezno uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje (višji svetovalec I). Ugotovilo pa je tudi, da tožena stranka tožnika ni premestila na drugo delovno mesto zaradi diskriminacije, ampak zaradi delovnih potreb.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, zato skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

9. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6. 6. 2016 predlagal, da tožena stranka predloži dokaze oziroma analizo učinkovitejšega oziroma smotrnejšega poslovanja tožene stranke po premestitvi tožnika, in sodišče je toženi stranki naložilo, da naj v roku 30 dni predloži s strani tožnika predlagan dokaz. Kot dokaz je tožena stranka dne 28. 6. 2016 predložila listine, ki se nahajajo v prilogah pod B od B6 do vključno B15, s katerimi dokazuje smotrnost in gospodarnost premestitve zaradi nove notranje organizacije. To je v skladu s tožnikovim dokaznim predlogom in te listine so podane znotraj roka, ki ji ga je za predložitev določilo sodišče. Listine je tožena stranka predložila pravočasno in jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Poleg tega pa tožnik skladno s 1. odstavkom 286.b člena ZPP kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal niti do zaključka naroka za glavno obravnavo, zato je pritožbeno sodišče, četudi bi obstajala, ne bi moglo upoštevati, saj tožnik v pritožbi tudi ne navaja razlogov, zakaj tega prej ni mogel navesti.

10. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točkah 20 in 21, obrazložitvi izpodbijanih sklepov o premestitvi tožnika zaradi delovnih potreb zadostujeta standardu obrazloženosti. Jasno je naveden in utemeljen razlog tožnikove premestitve. Tožnik je lahko in tudi je izkoristil ustavno pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je v točki 26 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izvedla notranjo reorganizacijo in delo organizirala v dveh oddelkih, razlog pa je bil, da se delo organizira pregledno, racionalno in učinkovito. Tožnik je pred premestitvijo zasedal delovno mesto vodje notranje organizacijske enote, ki je bila kot samostojna ukinjena, tako da je bilo ukinjeno tudi tožnikovo delovno mesto. Ob ustanovitvi nove enote, v katero sta bili združena oddelek za okolje in prostor, gospodarstvo in kmetijstvo ter oddelek za občo upravo, je predstojnica za vodjo oddelka imenovala prijavljeno kandidatko, ki je bila univerzitetna diplomirana pravnica, saj je ocenila, da bo glede na delovne izkušnje, ki jih je imela, kompetenc in izobrazbe lažje vodila organizacijsko enoto, kot tožnik, ki je po izobrazbi dipl. arhitekt. Oddelek za druge upravne in splošne zadeve namreč poleg področja okolja in prostora, kmetijstva, gozdarstva in prehrane, obsega še delo, družino in socialne zadeve, zato je bila kandidatka, ki ima izkušnje tudi s področja dela, družine in socialnih zadev, po stališču predstojnice za vodjo primerna. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi izhaja, da je delo vodje oddelka za druge upravne in splošne zadeve širše in se vsebinsko razlikuje od dela, ki ga je prej opravljal tožnik in da področje delo, družina in socialne zadeve obsega skoraj 50 % obsega celotnega dela novoustanovljenega oddelka. Tako je pravilna ugotovitev, da je tožena stranka v sodnem postopku dokazala, da je načelnica ob izdaji izpodbijanega sklepa vedela, kakšne cilje zasleduje in dokazala razloge, ki so privedli od njene ocene, da je s premestitvijo tožnika možno doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa.

12. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik s premestitvijo ni bil diskriminiran, saj je dejansko obstajal utemeljen razlog za njegovo premestitev.

13. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, na podlagi katerih se sodba lahko izpodbija, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel zato sam krije svoje pritožbene stroške.