Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
1. Sočasna izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika oz. njena izpolnitev vnaprej, nima za posledico zmanjšanja bodoče stečajne mase, ker se v takšnem primeru vrednost premoženja ne spremeni, ampak se le izkazuje v drugačni pojavni obliki. 2. Vednost druge stranke za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje se glede na 2. tč. 4. odst. 125. čl. ZPPSL domneva, če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. ZPPSL v tem smislu ni predvidel nobene izjeme.
Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nima pravnega učinka proti stečajni masi tožnika njegovo plačilo denarnih sredstev na žiro račun toženca dne 30.4.2001 v višini 70.636,00 SIT. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 8 dni vrniti v stečajno maso tožnika 70.636,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2001 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 25.165,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2003 do plačila. Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke in ji naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi zatrjuje, da ni res, da ni toženec ponudil nobenega dokaza o tem, da ni vedel za slabo ekonomsko finančno stanje tožnika, ravno tako pa tudi ne, da je trdil, da je šlo v konkretnem primeru za sočasno izpolnitev. Že zaradi dejstva, da je toženec izstavil račun deloma za že opravljene storitve (pogovori po števcu za pretekli mesec), deloma pa za storitve, ki bi jih moral še opraviti (mesečna naročnina za tekoči mesec), ne moremo govoriti o sočasnosti izpolnitve, pač pa celo o avansiranju storitev tožene stranke s strani tožeče stranke. Res pa je toženec trdil, da poslovanje tožnika niti pred izstavitvijo računa niti v času njegove izstavitve in niti ob plačilu, ni bilo takšno, da bi toženec podvomil v plačilno sposobnost tožnika. Slednji je namreč vse račune virmansko in pravočasno poravnaval. Tudi v konkretnem primeru je tožnik zamudil s plačilom računa le za par dni. Tožena stranka zato ni imela nikakršnega razloga, da bi preverjala ekonomsko-finančno stanje tožnika, oziroma bi ga preverjala šele tedaj, ko račun do izstavitve novega računa ne bi bil poravnan, saj bi mu v tem primeru poslala opomin za plačilo spornega računa. Toženec ne soglaša s stališčem sodišča, da število naročnikov ni pravno pomembna okoliščina. V konkretnem primeru je prav ta okoliščina bistvenega pomena, zakaj tožena stranka ni vedela niti ni mogla vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje tožnika. Splošno znano dejstvo je namreč, da tožena stranka opravlja telekomunikacijske storitve za področje celotne države ter da ima preko 700.000 naročnikov. Zato je praktično nemogoče, da bi pred izstavitvijo vsakega računa preverjala finančno stanje vsakega naročnika. Poleg dokazov o plačilu sporne terjatve ter splošno znanih dejstev, je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje tožene stranke same, ki bi pojasnila potek poslovanja in preverjanje posameznih naročnikov, vendar je sodišče ta dokaz kot nepotreben zavrnilo, zaradi česar je dejansko stanje v tej smeri ostalo nepopolno oz. zmotno ugotovljeno. Tožena stranka ponovno poudarja, da ne prihaja s posameznimi naročniki v neposreden kontakt, razen ob sklepanju pogodbe o sklenitvi naročniškega razmerja oz. v primeru neplačila posameznih računov, ko pride po vnaprej določenem postopku do demontaže telefonskega priključka. Zato ji ekonomsko finančno stanje posameznega naročnika v času izstavitve računa ni poznano, niti ji ne more biti poznano. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Predmet izpodbijanja v obravnavanem primeru je bilo plačilo računa za telefonske storitve za mesec marec 2001, ki je bil tožeči stranki izstavljen 7.4.2001 (z rokom plačila do 17.4.2001), plačala pa ga je na žiro račun tožene stranke 30.4.2001. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se je s plačilom zneska po navedenem računu zmanjšala stečajna masa, tožena stranka je s tem prejela več kot bi prejela, če bi svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Skladno s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetim na njegovi občni seji 16.12.1997, le sočasna izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika oz. njena izpolnitev vnaprej, nima za posledico zmanjšanja bodoče stečajne mase, ker se v takšnem primeru vrednost premoženja ne spremeni, ampak se le izkazuje v drugačni pojavni obliki. V obravnavanem primeru pa sočasnosti izpolnitev ni bilo, saj je tožena stranka tožeči stranki opravila telefonske storitve za marec 2001, tožeča stranka pa je te storitve plačala šele 30.4.2001, torej tudi po zapadlosti v plačilo po spornem računu. Šele sedaj v pritožbi tožena stranka zatrjuje, da se je sporni račun nanašal deloma na že opravljene storitve (pogovori po števcu za pretekli mesec), deloma pa na storitve, ki bi jih tožena stranka šele morala opraviti (mesečna naročnina za tekoči mesec), zaradi česar je šlo celo za avansiranje storitev tožene stranke s strani tožeče stranke, vendar pa teh trditev ni mogoče (več) upoštevati, saj tožena stranka z njimi izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar glede na določilo 1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni dopustno. Zato, da je določeno pravno dejanje bodočega stečajnega dolžnika izpodbojno, pa mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj po 1. odst. 125. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.), in sicer vednost druge stranke, v korist katere je bilo dejanje storjeno, za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Takšna vednost se glede na 2. tč. 4. odst. 125. čl. ZPPSL domneva, če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Tudi v obravnavanem primeru gre za takšno situacijo, saj je bil predlog za začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko vložen 4.7.2001, izpodbijano pravno dejanje pa je bilo storjeno 30.4.2001. Tožena stranka v zvezi s tem trdi, da za njen primer navedena zakonska domneva ne more veljati, glede na to, da je splošno znano, da je izključni izvajalec javne govorne telefonije v državi in ima preko 700.000 naročnikov, s katerimi ni v neposrednem (osebnem) poslovnem odnosu (oz. je to le ob sklepanju pogodbe o naročniškem razmerju oz. v primeru neplačila računov, ob demontaži telefonskega priključka). Navedenih trditev tožene stranke tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati, saj ZPPSL v tem smislu ni predvidel nobene izjeme. S trditvijo, da je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog za zaslišanje tožene stranke kot nepotreben zavrnilo, ta stranka sicer izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno, ne glede na to pa pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da tožena stranka tudi v pritožbi zatrjuje, da je bilo z njene strani predlagano zaslišanje podano v smeri ugotovitve dejstev o poteku poslovanja in preverjanja posameznih naročnikov, to pa za predmetno zadevo niso relevantne okoliščine, ampak bi bilo relevantno zgolj razmerje med pravdnima strankama, za to razmerje pa tožena stranka tudi v pritožbi ponavlja, da ji zaradi specifike njenega poslovanja, ekonomosko - finančno stanje posameznega naročnika (torej tudi tožeče stranke), ni in ji ne more biti poznano. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.