Jedro

Sodišče je kot primarno pravilno ugotovilo, da v zadevi ni izpolnjen pogoj pravočasnosti. Od pravnomočnosti odločbe z dne 5. 12. 2001 pa do vložitve zahteve za obnovo postopka 15. 6. 2020 je preteklo več kot tri leta, kar je v nasprotju z določilom četrtega odstavka 263. člena ZUP. Sodišče je pravilno presodilo, da ne obstoji izjema, opredeljena v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP, kadar se lahko obnova predlaga oziroma začne po preteku treh let. Ker ni sporno, da je od vročitve sporne odločbe z dne 5. 12. 2001 do vložitve obravnavane zahteve 15. 6. 2020 preteklo nedvomno več kot deset let, bi bilo potrebno tudi morebitno zahtevo za nepravo obnovo postopka kot nepravočasno zavreči, v kolikor bi toženec tožnikov predlog oziroma zahtevo z dne 15. 6. 2020 obravnaval tudi po tej pravni podlagi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 2. 2022 in sklepa št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 11. 11. 2021 ter da se vrne zadeva v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Vztraja, da je dokazal plačilo prispevkov v višini 1.288.000,00 takratnih DIN, zaradi česar je potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo zatrjevanih postopkovnih določb, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podan noben izmed taksativno naštetih obnovitvenih razlogov iz 260. člena Zakona o upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/2006 s spremembami – v nadaljevanju ZUP) za obnovo postopka,1 pravnomočno končanega z odločbo z dne 5. 12. 2001, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. 6. Sodišče je kot primarno pravilno ugotovilo, da v zadevi ni izpolnjen pogoj pravočasnosti. Od pravnomočnosti odločbe z dne 5. 12. 2001 pa do vložitve zahteve za obnovo postopka 15. 6. 2020 je preteklo več kot tri leta, kar je v nasprotju z določilom četrtega odstavka 263. člena ZUP.2 Sodišče je pravilno presodilo, da ne obstoji izjema, opredeljena v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP, kadar se lahko obnova predlaga oziroma začne po preteku treh let.3

7. Kljub temu, da je tožnik vztrajal pri uveljavitvi izrednega pravnega sredstva po ZUP (obnovi), je sodišče presojalo še morebitno izpolnjevanje pogojev za nepravo obnovo po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2.4

8. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z obrazložitvijo sodišča v 9. in 10. točki, ko pojasnjuje, da niso izpolnjeni pogoji niti po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2, saj bi lahko do morebitne neprave obnove prišlo v roku desetih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Gre za materialno prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati ponovno odmero pokojnine. Ker ni sporno, da je od vročitve sporne odločbe z dne 5. 12. 2001 do vložitve obravnavane zahteve 15. 6. 2020 preteklo nedvomno več kot deset let, bi bilo potrebno tudi morebitno zahtevo za nepravo obnovo postopka kot nepravočasno zavreči, v kolikor bi toženec tožnikov predlog oziroma zahtevo z dne 15. 6. 2020 obravnaval tudi po tej pravni podlagi.5

9. Ker je izkazano, da niso izpolnjeni primarno zahtevani pogoji procesne narave, tožnikove zahteve ni bilo mogoče presojati po vsebini. In to je tudi nosilna pritožnikova zahteva, ki skuša dokazati plačilo prispevkov za priznanje polne pokojninske dobe. Zaradi prekoračenega roka za obnovo po ZUP (260. člen ZUP) in neprave obnove po ZPIZ-2 (183. člen), ni podlage za vsebinsko presojo tožnikovega zahtevka niti v pritožbeni presoji.

10. Pritožbeno sodišče ne more ugoditi niti pritožnikovi zahtevi, da se mu povrne plačilo prispevkov v višini takratnih 1.288,000,00 DIN, saj zaradi sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v veljavnih predpisih ni pravne podlage.6

11. Upoštevajoč obrazloženo je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ki jo je tožnik izrecno zahteval. 2 Ki ne dopušča podaje predloga za obnovo, niti uvedbe postopka po uradni dolžnosti (Tudi iz razlogov iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Tudi v primeru strankinega zatrjevanja novih dejstev oziroma pridobljeni možnosti uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem.). 3 Samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP. 4 Ki omogoča, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki jo je izdala. 5 Čeprav je tožnik izrecno vztrajal pri obnovi postopka po ZUP. 6 Sistem obveznega pokojninskega zavarovanja je oblikovan na podlagi medgeneracijske solidarnosti, načel vzajemnosti ter solidarnosti zavarovancev in odgovornosti države za izvajanje zavarovanja, ker je javnopravne narave.