Jedro

Dolžnost vrnitve sredstev brezplačne pravne pomoči je vezana na prejeto premoženje, ne pa na zmožnost vrnitve sredstev. Sama dolžnost vrnitve sredstev ni vezana na siceršnji finančni položaj zavezanca, temveč na premoženje, ki je bilo prejeto v postopku, za katerega je bila odobrena brezplačna pravna pomoč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožeči stranki naložila vrnitev zneska 322,00 EUR, izplačanega iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči, v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa. Navaja, da je bila tožnica na podlagi odločbe tožene stranke z dne 4. 2. 2014 upravičena do brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila stroškov izvedenca medicinske stroke v postopku II P 459/2013. V skladu z določbo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi z 29. členom ZBPP-C je upravičenec, ki je v postopku delno ali v celoti uspel ter je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnici s pravnomočno sodbo II P 459/2013 z dne 18. 6. 2014 priznana odškodnina v znesku 1.3000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka v znesku 21,53 EUR. Tožnica je prisojeno odškodnino z obrestmi in stroški postopka (v skupnem znesku 1.583,05 EUR) tudi dejansko prejela, zato je v skladu z določbo 48. člena ZBPP dolžna povrniti znesek v višini 322,00 EUR, ki je bil izplačan iz naslova brezplačne pravne pomoči izvedencu medicinske stroke.

2. Tožnica v tožbi navaja, da je odločitev napačna, saj je mladoletna oseba brez dohodkov in premoženja. Rojena je … in pridobitno še sploh ni sposobna. Zaradi navedenega ni zmožna vrniti znesek, ki se ji nalaga z izpodbijanim sklepom. Prav tako je tudi njena zakonita zastopnica brez zaposlitve in prejema le 529,61 EUR denarnega nadomestila. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi 48. člena ZBPP v povezavi z 29. členom ZBPP-C, ki določa, da se postopek izterjave sredstev v primeru, ko se je postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, končal s pravnomočno ali nepravnomočno odločbo pred uveljavitvijo ZBPP-C, konča po določbah ZBPP. Po določbi 48. člena ZBPP pa je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan Republiki Sloveniji povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke. Upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje (drugi odstavek 48. člena). V nobenem primeru pa se od upravičenca ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil (tretji odstavek 48. člena).

6. Po podatkih spisa je bila mladoletni tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč v pravdnem postopku II P 459/2013 zaradi plačila odškodnine in sicer v obliki oprostitve plačila stroškov izvedenca medicinske stroke. Navedeni pravdni postopek je bil pravnomočno končan dne 24. 9. 2014 in sicer je bila tožnici prisojena odškodnina v zvezi s škodnim dogodkom z dne 16. 10. 2011 v znesku 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka v višini 21,53 EUR. Nadalje je iz podatkov spisa razvidno, da je bila tožnici odškodnina v znesku 1.583,05 EUR dejansko izplačana.

7. Kot izhaja iz zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja so torej v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz 48. člena ZBPP za nastanek obveznosti tožnice za vrnitev stroškov postopka izplačanih iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči. Tožnica je namreč v pravdnem postopku uspela, prav tako ji je bil dosojen znesek plačan, torej je tudi dejansko pridobila premoženje. Ker je tožnica prejela tudi s sodbo prisojene stroške postopka, pa je dolžna povrniti ne samo razliko med stroški, ki bi jih lahko Republika Slovenija izterjala na podlagi 46. člena ZBPP in dejansko izplačanimi stroški, temveč dejansko izplačane stroške v celoti. Glede na obrazloženo se po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na določbo 48. člena ZBPP v povezavi z 29. členom ZBPP-C, prav tako je tudi utemeljeno naložila tožnici povrnitev stroškov v višini, ki je bila dejansko izplačana iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči. 8. Na drugačno odločitev sodišča tudi tožbeni ugovori tožnice, ki so pavšalni, ne morejo vplivati. ZBPP veže dolžnost vračila prejete brezplačne pravne pomoči na dejansko pridobljeno premoženje oziroma dohodke. Ker je torej tožnica nesporno pridobila premoženje, okoliščina, da je mladoletna in da pridobitno ni sposobna, ne more vplivati na njeno obveznost, da iz prejetega premoženja vrne sredstva, ki so bila izplačana iz odobrene brezplačne pravne pomoči. Dolžnost vrnitve premoženja je namreč vezana na prejeto premoženje, ne pa na zmožnost vrnitve sredstev. Zaradi navedenega tudi ni upošteven tožbeni ugovor, da je zakonita zastopnica tožnice brez zaposlitve in prejema le denarno nadomestilo. Sama dolžnost vrnitve sredstev namreč ni vezana na siceršnji finančni položaj zavezanca, temveč na premoženje, ki je bilo prejeto v postopku, za katerega je bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Ne glede na to pa lahko tožeča stranka predlaga toženi stranki sklenitev dogovora o načinu vračila sredstev v smislu 43. člena ZBPP.

9. Sodišče še ugotavlja, da je v nekaterih primerih sprejelo stališče, da je uporaba določbe 48. člena ZBPP lahko v nasprotju s temeljno človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživetje iz določila 18. člena Ustave RS, vendar pa po presoji sodišča obstoja takšnih okoliščin tožeča stranka v konkretnem primeru ni izkazala. Okoliščina, da je mladoletna oseba ter pridobitno nesposobna namreč ob dejstvu, da je denarna sredstva dejansko prejela, še ne pomeni, da bi plačilo spornega zneska pomenilo ravnanje v smislu prepovedi iz 18. člena Ustave RS.

10. Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).