Jedro

Realna vrednost premoženja ob podržavljenju se dokazuje z verodostojnimi listinami; vrednost podržavljenega podjetja se ugotavlja po metodi neto aktive.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbama tožečih strank, odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ni moglo rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožečih strank proti odločbi Upravne enote L. z dne 18.3.2000, s katero je bilo odločeno, da pripada upravičencu F.M. (roj. 16.4.1870, umrlem 11.8.1954 z zadnjim prebivališčem L.) za podjetje M.F., parna žaga L., ki je bilo podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP) odškodnina v obliki obveznic SOD (1. točka izreka), ki jih je zavezanec dolžan izročiti skrbniku za poseben primer J.M. roj. 22.1.1997 iz L. (3. točka izreka) v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe v nominalni vrednosti DEM 282.805,00 SIT in izplačljive v tolarski protivrednosti (2. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje sklicujoč se na 3. odstavek 23. člena ZUS zavrnilo zahtevo tožnika F.M. za povrnitev stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje navaja v razlogih izpodbijane sodbe, da je obravnavano podjetje, ki je bilo podržavljeno po ZNZGP, prešlo v državno last z uveljavitvijo omenjenega predpisa dne 5.12.1946 ter da iz primopredajnega zapisnika in popisa z istega dne izhaja, da so se ob nacionalizaciji kot del podjetja štele tudi stavbe. Z odločbo z dne 26.3.1955 je bilo ugotovljeno, da nacionalizacija stavb ne obsega. Zato je presodilo, da so obravnavane nepremičnine (stavbe) v obdobju od njihovega podržavljenja do uveljavitve ZDen prešle iz državne lastnine nazaj v last upravičenca. Ker za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo prejšnjemu lastniku vrnjeno pred uveljavitvijo ZDen (pa čeprav bistveno manj vredno) v omenjenem zakonu ni podlage, je presodilo, da je pravilna odločitev upravnih organov, ki tožniku nista priznala odškodnine za stavbe. Za tožnikovo trditev, da naj bi bile stavbe v celoti porušene pa v upravnih spisih ni podlage.

Ob podržavljenju so bile žage popisane (zapisnik o primopredaji parne žage s popisom inventarja z dne 5.12.1946) ter ocenjene (zapisnik o popisu in cenitvi nacionaliziranega premoženja podjetja M.F. z dne 23.5.1947). Ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenega podjetja so bile glede na določbo 5. odstavka 44. člena ZDen pravilno valorizirane na način določen z Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96). Zato pritrjuje pravilnemu stališču tožene stranke, da za premoženje podjetja, katerega vrednost je bila ugotovljena že v času podržavljenja, ZDen ne predvideva ponovnega vrednotenja. Tožnik, ki je v postopku ugovarjal, da ob podržavljenju ugotovljene vrednosti ne ustrezajo realnim, pa dokazov, ki so po 5. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00 v nadaljevanju navodilo) upoštevni, ni predložil. Ker je vrednotenje dopustno le po metodologijah predpisanih v omenjenem navodilu, upravni organ tudi ni mogel (smel) vrednosti ugotavljati s primerjavo z drugimi razlaščenimi žagami.

Vrednost podržavljenega podjetja je bila sicer pravilno ugotavljana po metodi neto aktive. Kot podlaga za ugotovitev vrednosti je bil upoštevan zapisnik o cenitvi z dne 23.5.1947, ki je akt, ki ga je v smislu Odredbe o prenosu naprav in o združitvi nacionaliziranih podjetij z državnimi gospodarskimi podjetji ter o poprejšnjem popisu, in ocenitvi premoženja teh nacionaliziranih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 17/47) pripravila komisija in je bil podlaga za redni postopek za ocenitev premoženja in določitev odškodnine pred pristojnim sodiščem. Ker aktov sodnega postopka v upravnih spisih ni, je pravilno stališče, da je mogoče pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega podjetja upoštevati tudi druge listine. Ker pa upravna organa nista dokazno ocenila zapisnika z dne 31.12.1946, na katerega se je tožnik skliceval, je ostalo dejansko stanje glede čiste aktive nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku bo zato morala tožena stranka oceniti omenjeni zapisnik, kot dolgove podjetja upoštevati tiste, ki so nastali do podržavljenja žage, pri ugotavljanju aktive pa tudi izkazane terjatve, nastale do podržavljenja žage.

Odločitev o stroških postopka pa temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS.

Tožnik J.M. vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je bilo podjetje podržavljeno že z zapisnikom z dne 5.12.1946 in ne z odločbo o nacionalizaciji z dne 28.3.1955. Po devetih letih odvzete nepremičnine - stavbe so bile vrnjene v propadlem stanju, zaradi česar meni, da je po ZDen upravičen do odškodnine za nje. Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno tudi zato, ker je iz cenitve, ki so jo opravili sodni izvedenci razvidno, da naj bi bila vrednost podržavljenega podjetja bistveno višja. Ugotovljena vrednost ne ustreza realni, v postopku pa je večkrat predlagal, da se ta ugotovi s primerjavo vrednosti podobnih razlaščenih žag. Prvostopni organ je v svoji prvi odločbi določil odškodnino v višini 204.000 DEM, v drugi pa v višini 67.000 DEM, kar kaže na bistveno razliko glede ugotovitve realne vrednosti. Priložil je tudi nekaj izdanih faktur, ki jih je imel možnost pridobiti. Glede na tedanje predpise v aktivi podjetja niso bile upoštevane izdane, a še neplačane fakture. Ker je imela žaga takoj po razlastitvi dobiček, je to lahko bil iz plačanih faktur. Pri vrednotenju podržavljenega podjetja upravni organ ni upošteval verodostojnih listin, izvedeniškega mnenja sodnega cenilca, izjave stranke in prič. Sklicuje se na svoje vloge, ki jih je predložil v postopku in v njih specificiral svoj zahtevek. Ocenjuje, da odškodnina za podržavljeno podjetje, vključujoč odškodnino za stavbe v znesku 124.534,80 DEM znaša 317.765,80 DEM.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožnikovi tožbi sicer ugodilo ter odpravilo izpodbijani upravni akt, saj na podlagi dejanskega stanja kolikor se to nanaša na ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja po metodi neto aktive ni moglo rešiti upravnega spora. V izpodbijani sodbi pa se je opredelilo tudi glede preostalih spornih vprašanj (obsega podržavljenega premoženja ter o merilih in metodah za ocenjevanje vrednosti premoženja ob podržavljenju. Ker se s stališči in pravni mnenji sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi tožnik ne strinja, po presoji pritožbenega sodišča, izkazuje potreben pravni interes za vložitev pritožbe.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Ker pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega podjetja upravna organa nista presodila zapisnika z dne 31.12.1946, v katerem so navedeni dolžniki in upniki žage, za katere ni jasno, ali so bili ob ugotovitvi stanja blagajne (zapisnik z dne 5.12.1946) upoštevani, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dejansko stanje glede čiste aktive podjetja ni bilo popolno ugotovljeno ter pravilno odločilo, ko je tožbi tožnika ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ostale tožbene ugovore. Obrazloženo je navedlo, zakaj po njegovi presoji v ZDen ni podlage za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo prejšnjemu lastniku vrnjeno pred uveljavitvijo ZDen. Stališče, da se vrednost podržavljenega premoženja, za katerega je bila ob podržavljenju z zapisnikom ugotovljena denarna vrednost (kot v obravnavanem primeru) določi na podlagi te vrednosti, je pravilno in temelji na 4. členu navodila. Tožnik, ki je sicer ugovarjal da ob podržavljenju ugotovljene vrednosti ne ustrezajo realnim, ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi bila razvidna realna vrednost stvari oziroma premoženja ob podržavljenju, kot to določa 5. člen omenjenega predpisa. Zato je bil omenjeni ugovor pravilno zavrnjen, kot neargumentiran. Enaki, v pritožbi ponovljeni ugovori, zato po presoji pritožbenega sodišča niso upoštevni.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da je pritožba neutemeljena in da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.