Jedro

Do prehoda procesnega dokaznega bremena (še) ni prišlo. Glede na to, da je toženka med drugim (obrazloženo) prerekala trditev, da se računi na nanašajo na njeno stanovanje in da je bil tožnik tisti, ki jih je (iz lastnih sredstev) plačal, je bilo tako trditveno breme (kdaj je plačila izvršil, s katerimi sredstvi in na kakšen način in da je odjemno mesto odjemno mesto za toženkino stanovanje) kot tudi dokazno (materialno in procesno) breme glede teh spornih dejstev na njem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu toženka plača 1.237,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz I. točke izreka sodbe. Glede stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 234,85 EUR s pripadki. S sklepom je zavrnilo ugovor litispendence.

2. Pritožbo zoper sodbo (točki I in II izreka) vlaga tožnik. Navaja, da so zaključki sodišča o nezadostni trditveni podlagi in neizkazanosti obogatitve in prikrajšanja, zmotni. Sodišče je kršilo pravila o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP. Med strankama je bilo nesporno, da je toženka lastnica stanovanja, ki je bilo prej last P. K., nato tožnika, od njega pa je stanovanje kupila toženka. Nesporno je tudi, da so računi za elektriko za stanovanje X., prihajali še vedno na ime P. K. Računi, ki so vtoževani, se nanašajo na porabo električne energije v stanovanju X., ki je last toženke. Tožnik je predložil račune in predlagal svoje zaslišanje. Ob zaslišanju je pojasnil, zakaj je račune plačeval. Po pravilih o dokaznem bremenu bi morala toženka dokazati, da je zneske po teh računih plačala. Ob dejstvu, da gre za njeno stanovanje in da je bila porabljena električna energija v času, ki ga izkazujejo računi, je dokazno breme za nadaljnjo trditev, da se navedeni računi ne nanašajo na njeno porabo elektrike, bilo na toženki in ne na tožniku. Priglaša stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo uveljavljal plačilo stroškov elektrike, ki naj bi jih poravnal za toženko. Svoj zahtevek je utemeljeval na določilih o neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljivih trditev in zato, ker tožnik ni dokazal, da bi bila toženka na njegov račun neupravičeno obogatena. Tako tožnik ni dokazal, da je račune za zneske 138,66 EUR, 620,45 EUR in 145,66 EUR tudi plačal, račun za znesek 54,56 EUR se ne nanaša na stanovanje toženke, za znesek 277,68 EUR pa ni bilo dokazano, da je bil plačan z bančnega računa tožnika, niti ni dokazano, da se nanaša na stanovanje tožnice.

6. Po prvem odstavku 458. člena ZPP je sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti(1) dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izključeno pa je tudi uveljavljanje relativnih kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

7. Prav slednjo pa uveljavlja pritožnik, ko trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo 212. člen ZPP s tem, da ni upoštevalo, da je bilo procesno dokazno breme, da je zneske po računih plačala, na toženki, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Te kršitve zato v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljavljati.

8. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je očitek tudi sicer neutemeljen. Do prehoda procesnega dokaznega bremena (še) ni prišlo. Glede na to, da je toženka med drugim (obrazloženo) prerekala trditev, da se računi na nanašajo na njeno stanovanje(2) in da je bil tožnik tisti, ki jih je (iz lastnih sredstev) plačal, je bilo tako trditveno breme (kdaj je plačila izvršil, s katerimi sredstvi in na kakšen način in da je odjemno mesto št. 375067356005 odjemno mesto za toženkino stanovanje) kot tudi dokazno (materialno in procesno) breme glede teh spornih dejstev na njem.

9. Ker je pritožbeno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje vezano, je pritožnikovo sklicevanje na lastno izpovedbo, v kateri je pojasnil, zakaj je plačeval račune (iz česar bi izhajalo, da je račune tudi plačal), neutemeljeno. Pravilnosti dejanskih ugotovitev namreč pritožbeno sodišče ne preizkuša. 10. Ob ugotovitvi, da tožnik ni dokazal svojega prikrajšanja in obogatitve toženke na njegov račun, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, tudi materialnopravno pravilna.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo potrdilo.

12. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. v zvezi s 155. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Vrednost spora v konkretni zadevi ne presega 2.000,00 EUR, ki jo kot mejo za to vrsto spora določa 443. člen ZPP.

(2) Toženka je ob tem predložila tudi pogodbo o priključitvi na distribucijsko omrežje z dne 4. 4. 2007 in zatrdila, da ves čas elektriko tudi plačuje.