Jedro

Tožnica je bila v vtoževanem obdobju, upoštevaje tretji odstavek 3. člena Aneksa in splošne akte tožene stranke, upravičena do plače za 41. oziroma 43. plačni razred. Na podlagi tretjega odstavka 3. člena Aneksa, ki je bil sklenjen na podlagi drugega odstavka 13. člena ZSPJS, se je namreč dosedanja glavna medicinska sestra zavoda (in na tem delovnem mestu je bila razporejena tožnica), uvrstila v plačni razred skladno z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju in sicer v plačni razred delovnega mesta pomočnika direktorja v zdravstvenih zavodih. Aneks je določil le višino plačnega razreda, v katerega se je uvrstila dosedanja glavna medicinska sestra (torej v plačni razred, določen za pomočnika direktorja) in ne razporeditve glavne medicinske sestre na to delovno mesto. Namen 3. odstavka 3. člena Aneksa je bila določitev in uvrstitev delovnih mest v plačne razrede in nazive plačnih podskupin, za katere je Aneks veljal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe v I/1. točki izreka se razveljavi in se tožba v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I/1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožena stranka tožnici kršila njene pravice iz delovnega razmerja, saj je od 1. 8. 2008 do 31. 5. 2011 ni uvrstila na delovno mesto pomočnik direktorja ter ji plače ni določila v skladu z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju. V I/2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 5. 2011 obračunati in izplačati razliko med dejansko prejeto plačo in plačo pomočnika direktorja v skladu z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju, v bruto zneskih, ki so navedeni v I/2. točki izreka, od teh zneskov odvesti predpisane prispevke in davke in tožnici izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več (bruto znesek 8.989,05 EUR), je v II. točki izreka zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o tem, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da je bila tožba vložena prepozno, saj jo je tožnica vložila po izteku 30 dni od takrat, ko se je iztekel rok za odpravo domnevnih kršitev, kar je bilo 19. 8. 2011. Tožnica je tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila 20. 9. 2011. Rok za vložitev tožbe je pričel teči od poteka roka za izpolnitev obveznosti, to je 20. 8. 2011. Odločitev o tožničini zahtevi je odvisna od ugotovitve, ali je tožena stranka kršila tožničine pravice iz delovnega razmerja. V tej zadevi ne gre za spor o napačno obračunani plači, niti za spor iz 3. a člena ZSPJS, zato bi morala tožnica postopati po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR (VIII Ips 25/2012). Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti. Ugotovitveni zahtevek je brez pravne podlage. Tožnica ni bila nikoli razporejena na delovno mesto pomočnika direktorja, saj za zasedbo tega delovnega mesta ni izpolnjevala pogojev. Plačni razred je za tožnico določil organ upravljanja na podlagi člena 5/4 Uredbe o plačah direktorjev v javnih zavodih, zato je bila uvrstitev tožnice v 35. plačni razred pravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je imela tožnica pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „glavna medicinska sestra“ sklenjeno le za mandatno obdobje direktorja zavoda in sicer v skladu z 29. členom Statuta tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. Pd 155/2014 v celoti zavrnilo, tožnici pa naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Tožničini pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo s sklepom opr. št. Pdp 526/2014 z dne 24. 9. 2014, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo, zato je posledično utemeljeno delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku (razen v delu, ki se nanaša na ugotovitev kršitev njenih pravic iz delovnega razmerja).

7. Tožena stranka s pritožbeno navedbo, da je ugotovitveni zahtevek (po I/1. točki izreka izpodbijanega dela sodbe) brez podlage, smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 181. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbena navedba utemeljena. Tožnica je v delu tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno v I/1. točki izreka izpodbijanega dela sodbe, vtoževala ugotovitev, da ji je tožena stranka kršila njene pravice iz delovnega razmerja, ker je od 1. 8. 2008 do 31. 5. 2011 ni uvrstila na delovno mesto pomočnik direktorja ter ji ni določila plače v skladu z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju. S tem delom tožbenega zahtevka tožnica vtožuje ugotovitev dejstva, kar je v nasprotju s 181. členom ZPP, ki v prvem odstavku določa, da lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Ker se v tem delu tožničin tožbeni zahtevek ne nanaša na primere, ki so opredeljeni v prvem odstavku 181. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo, I/1. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in tožbo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zavrglo (354. člen ZPP, 274. člen ZPP).

8. Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj ne bi navedlo nobenih razlogov o tem, zakaj je tožena stranka kršila pravice tožnice, ker je ni uvrstila na delovno mesto „pomočnik direktorja“ in zaradi česar naj bi bila tožnica upravičena do prisojenih zneskov razlik v plači. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje sklicevalo na Aneks h kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi (Aneks; Ur. l. RS, št. 6/2008), Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju (Uredba, Ur. l. RS, št. 73/2005 in nadalj.) in splošne akte tožene stranke, na podlagi katerih je ugotovilo, da bi morala biti tožnica kot glavna medicinska sestra (pogodba o zaposlitvi z dne 1. 2. 2006 - A1) uvrščena v plačni razred, določen za delovno mesto pomočnika direktorja v zdravstvenih zavodih. S tem je sodišče prve stopnje zadostilo zahtevi po obrazloženosti odločilnih dejstev, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila prepozno, ker je ni vložila v roku 30 dni od poteka 8 dnevnega roka. Ta rok naj bi potekel 19. 8. 2011. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica postopala po 3. a členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Četrti odstavek 3. a člena (v času vložitve tožbe veljavnega) ZSPJS pa ne daje podlage za zaključek, da je javni uslužbenec glede vložitve tožbe vezan na 30 dnevni rok, če delodajalec v roku 8 delovnih dni od vložitve pisne zahteve ne izda obvestila iz prvega odstavka 3. a člena ZSPJS. Poleg tega ta določba govori o roku 8 delovnih dni in ne v roku 8 dni, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da bi bila tožničina tožba pravočasno vložena tudi upoštevaje prvi in drugi odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je bil v veljavi v spornem obdobju. Ob ugotovitvi, da je bilo o tožničini zahtevi za varstvo pravic, ki jo je tožena stranka prejela 11. 8. 2011 (kar izhaja tudi iz pritožbenih navedb tožene stranke) odločeno 23. 8. 2011, tožnica pa je v tem individualnem delovnem sporu tožbo vložila 20. 9. 2011, je bila tožba vložena pravočasno tudi v primeru, če bi se štelo, da se rok za vložitev tožbe šteje glede na drugi odstavek 204. člena ZDR. Pritožbeno sodišče ob tem še enkrat poudarja, da se 8 dnevni rok iz četrtega odstavka 3. a člena ZSPJS in iz drugega odstavka 204. člena ZDR nanaša na rok 8 delovnih dni in ne na rok 8 dni, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. Glede na navedeno se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 25/2012 z dne 17. 12. 2012, saj je bilo v citirani zadevi glede pravočasnosti vložitve tožbe zavzeto enako stališče. 10. Prav tako je nebistvena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica ni bila nikoli razporejena na delovno mesto „pomočnik direktorja“, ker za zasedbo tega delovnega mesta tudi ni izpolnjevala pogojev. Navedeno dejstvo namreč za določitev tožničine plače ni odločilnega pomena. O tožničinem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi tretjega odstavka 3. člena Aneksa, ki je bil sklenjen na podlagi drugega odstavka 13. člena ZSPJS. Na podlagi citirane določbe Aneksa se je dosedanja glavna medicinska sestra zavoda (na tem delovnem mestu pa je bila razporejena tudi tožnica), uvrstila v plačni razred skladno z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju in sicer na delovnem mestu pomočnika direktorja v zdravstvenih zavodih. Aneks je določil le višino plačnega razreda, v katerega se je uvrstila dosedanja glavna medicinska sestra (torej v plačni razred določen za pomočnika direktorja) in ne razporeditve glavne medicinske sestre na to delovno mesto. Ob jasni določbi tretjega odstavka 3. člena Aneksa, katerega namen je bil določitev in uvrstitev delovnih mest v plačne razrede in nazive plačnih podskupin, za katere je Aneks veljal, je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je plačni razred tožnice na podlagi četrtega odstavka 5. člena Uredbe določil organ upravljanja. Bistvena je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju, upoštevaje tretji odstavek 3. člena Aneksa in splošne akte tožene stranke, upravičena do plače za 41. oziroma 43. plačni razred. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi le za mandatno obdobje 4 let direktorja zavoda, to je do 2. 12. 2008, saj je iz njene pogodbe o zaposlitvi (A1, B6) razvidno, da je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, za katerega je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena.

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici v vtoževanem obdobju pripadala plača po 41. oziroma 43. plačnem razredu, je utemeljeno ugodilo modificiranemu tožničinemu tožbenemu zahtevku (ki ga je ta oblikovala skladno z izračunom sodnega izvedenca za davčno in finančno stroko). Glede na to, da tožena stranka v pritožbi odločitev o višini utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka prereka le pavšalno in neobrazloženo, je ta del odločitve prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da tudi glede navedenega sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev.

12. Glede na to, da je po ugotovitvi sodišča prve stopnje vsaka stranka v tem sporu uspela do polovice (s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče), je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede na to pritožba tožene stranke tudi v zvezi z navedenim ni utemeljena.

13. Ker razen v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v I/1. točki izreka izpodbijanega dela sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeni uspeh tožene stranke neznaten, zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožnica, ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo (154. člen ZPP, 155. člen ZPP).

15. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe in sklepa opr. št. Pdp 1160/2015 z dne 4. 2. 2016.