Jedro

Delavec je upravičen do nadomestila plače od začetka zaposlitve pri tožencu, čeprav ni takoj začel opravljati dela pri tožencu - samostojnemu podjetniku, temveč kasneje po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je bila ustrezno registrirana, pri čemer je toženec za tožnika takoj začel plačevati prispevke za socialno zavarovanje. Pogodba je bila veljavno sklenjena, razlogi za zamudo z delom pa niso nastali v sferi delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sklepa tožene stranke z dne 9.8. in 10.9.1999 tako, da je datum tožnikovega prenehanja delovnega razmerja dne 15.6.1999, nadomestilo s 23.6.1999 (1. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo plače v znesku 93.785,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 10.8.1999 dalje do plačila, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 3.5. do 22.6.1999 z potrebnimi dajatvami in prispevki, vse v 8 dneh (2. tč. izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja do dne 10.8.1999, je sodišče zavrnilo (3. tč. izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 40.041,82 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh (4. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu, s katerim je bilo ugodeno tožnikovim zahtevkom in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Priznava, da je tožniku od datuma podpisa pogodbe dalje za mesec maj 1999 poravnala prispevke za socialno zavarovanje. Vendar meni, da mu plača ne pripada, saj ta mesec dejansko ni delal. Tožnik je še pred nastopom bolniškega staleža vzel delovno knjižico, kar pomeni, da v nadaljevanju ni imel nikakršnega namena opravljati delo.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). V izpodbijanem delu vsebuje sodba pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec vključi v organiziran delovni proces in v interesu plačila za opravljeno delo, pri čemer je vsaka od pogodbenih strank dolžna izpolnjevati dogovorjene obveznosti in odgovornosti. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka sklenila s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto voznika in nastopom dela z dne 3.5.1999. Z navedenim datumom je bila pogodba tudi ustrezno registrirana pri pristojni upravni enoti, tožena stranka pa je za tožnika začela plačevati prispevke za socialno zavarovanje.

Tako so bili izpolnjeni vsi pogoji za ugotovitev, da je bilo v konkretnem primeru delovno razmerje veljavno sklenjeno v skladu z določbo 1. odst. 122. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93). Tožnik sicer dejansko ni takoj začel opravljati dogovorjenega dela, temveč šele koncem meseca maja, kar pa se mu ne more pripisati v škodo, saj razlogi za takšno zamudo niso bili na njegovi strani. Zato je tudi za ta čas upravičen do dogovorjenega plačila in nadalje do ustreznega nadomestila plače v mesecu juniju, ko je delal, kot tudi do pripadajočega nadomestila za čas bolniškega staleža. Res se v dokaznem postopku ni natančno ugotovilo, kdaj in na kakšen način je tožnik pridobil delovno knjižico od tožene stranke. Vendar navedeno dejstvo, na katerega se sklicuje pritožba, v zadevi nima odločilnega pomena. Bistveno je namreč to, da je bil tožnik po zaključku delovnega razmerja v bolniškem staležu, kar je dokazal z potrdilom zdravnika o upravičeni zadržanosti od dela, pri čemer pa se njegovo nadaljnjo odsotnost po izteku staleža ne more šteti za opravičeno. Navedeno je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki le do zadnjega dne priznanega bolniškega staleža. Zato iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).