Jedro

Toženec je sodišče o tem, da ima na dan 8. 12. 2016 zdravniški pregled, obvestil s priporočeno pošiljko že 5. 12. 2016, torej tri dni pred narokom in bi zato lahko v tem času dostavil tudi ustrezno kvalificirano dokazilo zdravnika, ki ga je na pregled napotil, ki bi sodišču omogočalo presoditi, ali gre ne le za resničen, ampak tudi za nenaden in nepredvidljiv razlog.

Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo in ne sredstvo za uresničevanje pravice stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze in da se izjavi o navedbah in dokazih nasprotne stranke. Zaslišanje strank ni namenjeno izvajanju materialno procesnega vodstva oziroma temu, da bi sodišče preko zaslišanja stranko vzpodbudilo, da navede morebiti manjkajoča dejstva.

Po 46. členu Zakona o menici so vsi tisti, ki so menico trasirali, akceptirali, indosirali ali avalirali, odgovorni imetniku menice solidarno, zato je obveznost toženca, ki mu je naložena s to sodbo, solidarna z obveznostjo, ki je bila z zgoraj navedeno pravnomočno sodbo naložena A. A. To je v izpodbijani sodbi, ki je bila izdana kasneje kot sodba I P 1797/2015, treba zato upoštevati tako, da se toženca obsodi na solidarno plačilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se po spremembi glasi: " Tožena stranka E. J. J. je dolžna tožeči stranki P. d. o. o., Ljubljana, plačati 422.990,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 322.643,91 EUR od 14. 4. 2015 dalje do plačila in od zneska 100.346,27 EUR od 24. 4. 2015 dalje do plačila, s tem, da je njena obveznost solidarna z obveznostjo dolžnika A. A. po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1797/2015 z dne 21. 10. 2016." V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo (I.) da se sklep o izvršbi VL 50646/2015, ki ga je 30. 4. 2015 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi; (II.) da je toženec dolžan tožnici plačati 422.990,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 322.643,91 EUR od 14. 4. 2015 dalje do plačila in od zneska 100.346,27 EUR od 24. 4. 2015 dalje do plačila; (III.) da se višji tožbeni zahtevek zavrne; (IV.) da je toženec dolžan tožnici plačati 74 EUR izvršilnih stroškov ter 8.088,92 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Sodišče je sklep o izvršbi razveljavilo in s tem zavrnilo zahtevek, sočasno pa je v nadaljevanju delno ugodilo zahtevku.

S tem, ko je sodišče obravnavo dne 8. 12. 2016 zaključilo, je tožencu odvzelo možnost obravnavanja in mu kršilo pravico do izjave. Sodišču je predložil opravičilo, da se mora udeležiti nujnega zdravniškega pregleda, povezanega z izkazanim zdravstvenim stanjem toženca (zdravniško potrdilo z dne 15. 11. 2016). Glede na nujnost pregleda, je neživljenjsko pričakovati, da bi moral opravičilo predložiti na predpisanem obrazcu po 115. členu ZPP. Prilaga dokazilo o tem, da se je pregleda udeležil. Tega sodišču niti ni mogel predložiti, saj je bila obravnava v času pregleda že zaključena. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje toženca je opustilo materialno procesno vodstvo, sam pa se ni mogel izjaviti o relevantnih dejstvih. Navedbe toženca bi lahko preverilo le z njegovim zaslišanjem. Med take bistvene navedbe sodi trditev o dani notarsko overjeni izjavi toženca o prevzemu obveznosti iz naslova vnovčenih menic z dne 29. 6. 2011 in trditev, da je tožnica za to vedela, privolitev pa je dala s konkludentnimi dejanji. Pogodba o prevzemu dolga ima učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve, če tožnica vanjo ne privoli, saj s tem privoli tudi v spremembo dolžnika. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznih predlogov toženca kršilo temeljna načela postopka (7. člen ZPP) in mu ni nudilo varstva. Sodišče ni razčistilo nasprotujočih si navedb o okoliščinah sklenitve pravnega posla in instituta zavarovanja dolga z menicami, s čimer je kršilo enakost strank v postopku. Toženca bi zato moralo zaslišati. Če bi bil zaslišan, bi toženec sodišče lahko seznanil s tem, da je v nepravnomočno končanem postopku I P 1797/2015 bilo ugodeno zahtevku tožnice za plačilo iste terjatve. Postopek bi moralo prekiniti in počakati na odločitev o tožbi zoper A. A., saj bo sicer tožnica neupravičeno obogatena. Tožnica je bila v pogodbenem odnosu tudi močnejša stranka in bi moralo sodišče ta primer presojati v skladu z določili o razlagi nejasnih določil pogodbe. Toženec je v zvezi s tem opozoril na pomanjkljivosti pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 6. 12. 2015. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje s tem, ko je izdani sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka (v celoti) razveljavilo, zahtevka tožnice ni zavrnilo, ampak je takšna odločitev povzročila le to, da je moralo o zahtevku tožnice odločiti kot v postopku s tožbo. Zato izrek ni nejasen, niti ni sam s seboj v nasprotju. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato sodišče prve stopnje ni storilo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da takšen način odločanja sicer ni skladen z ureditvijo po 436. členu ZPP1 v zvezi z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), vendar bi pri tem lahko šlo le za relativno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki pa je pritožnik ne uveljavlja in ne navaja, kako bi napačna uporaba 436. člena ZPP lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

6. Sodišče prve stopnje je narok 8. 12. 2016 opravilo (in ga zaključilo) v odsotnosti toženca. Iz razlogov sodbe izhaja, da njegovi prošnji za preložitev ni ugodilo, saj ni predložil ustreznega zdravniškega opravičila. Pritožbeno sodišče očitke toženca, da mu je s takšnim ravnanjem kršilo pravico do izjave, zavrača. Drugi odstavek 115. člena ZPP je namreč v tem pogledu jasen in brez izjeme zahteva od stranke predložitev kvalificiranega dokazila (zdravniško opravičilo izdano na predpisanem obrazcu). Res je sicer, da stranka tega dokazila ne more vedno predložiti že pred narokom, saj lahko do poškodbe ali bolezni pride tik pred tem. A v konkretnem primeru ne gre za tak primer. Toženec je sodišče o tem, da ima na dan 8. 12. 2016 zdravniški pregled, obvestil s priporočeno pošiljko že 5. 12. 2016, torej tri dni pred narokom in bi zato lahko v tem času dostavil tudi ustrezno kvalificirano dokazilo (zdravnika, ki ga je na pregled napotil), ki bi sodišču omogočalo presoditi, ali gre ne le za resničen, ampak tudi za nenaden in nepredvidljiv razlog - torej tako dokazilo kot ga je sodišču predložil ob opravičilu v zvezi z narokom 15. 11. 2016. Tudi ne drži, da je bilo sodišče seznanjeno, da je bil pregled povezan z (že) izkazanim zdravstvenim stanjem toženca, saj iz potrdila z dne 11. 11. 2016 izhaja le to, da se toženec zaradi bolezni v času od 14. 11. 2016 do 30. 11. 2016 obravnave ne more udeležiti.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje kršitev pravice do izjave neutemeljeno očita tudi v zvezi z odločitvijo, da dokaza z njegovim zaslišanjem ne bo izvedlo. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo in ne sredstvo za uresničevanje pravice stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze in da se izjavi o navedbah in dokazih nasprotne stranke. Pravico, da se izjavi, lahko stranka uresničuje s pisnimi vlogami ter navedbami na narokih2. Z odločitvijo sodišča prve stopnje, da dokaza z zaslišanjem strank ne bo izvedlo, zato pravica toženca do izjave v zgoraj opisanem pomenu ni mogla biti prekršena.

8. Ker pa pravica stranke do sodelovanja v postopku, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, zajema tudi pravice, ki jih ima stranka v dokaznem postopku in sega na ustavno raven (kot vidik enakega varstva pravic oziroma pravice do poštenega sojenja, člen 22 Ustave), je pritožbeno sodišče preizkusilo še ta vidik odločitve o zavrnitvi dokaza z zaslišanjem strank. Pri tem je upoštevalo, da pravica stranke do izvedbe dokaza ni absolutna in lahko sodišče dokaz zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge3. 9. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje predlagani dokaz z zaslišanjem strank4 zavrnilo iz dveh razlogov: najprej zato, ker je toženec njegovo izvedbo s tem, ko na narok ni pristopil, sam preprečil, potem pa tudi zato, ker ni bil potreben. Pritožbeno sodišče soglaša z obema in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v točki 5 izpodbijane sodbe. Glede na pritožbene navedbe dodaja le to, da zaslišanje strank ni namenjeno izvajanju materialno procesnega vodstva oziroma temu, da bi sodišče preko zaslišanja stranko vzpodbudilo, da navede morebiti manjkajoča dejstva. Ker toženec v teku postopka izjave o prevzemu obveznosti z dne 29. 6. 2011, na katero se je skliceval, ni predložil in njenega obstoja ni dokazal (glej razloge v točki 10 izpodbijane sodbe), je bilo že iz tega razloga ugotavljanje, ali je bila tožnica z njo seznanjena (o tem naj bi toženec izpovedal, če bi ga sodišče zaslišalo), nepotrebno. Izvajanje dokazov v zvezi s to listino pa je bilo nepotrebno tudi zato, ker ni pojasnil, kako bi njegova izjava o prevzemu obveznosti5 lahko vplivala na odločitev, s katero se njemu nalaga plačilo tožnici. V kolikor pa je morda šlo za prevzem obveznosti s strani tretjega, pa je že sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da do spremembe dolžnika pride le, če upnik v to privoli (427. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ)6. Res je sicer, da lahko upnik svojo privolitev izrazi tudi konkludentno, vendar pa bi moral toženec v zvezi s tem najprej ponuditi konkretne trditve (kako in kdaj je bila tožnica z morebitno pogodbo med njim in tretjim seznanjena in s kakšnimi dejanji je konkludentno privolila v spremembo dolžnika), da bi bilo sodišče to dolžno ugotavljati v dokaznem postopku, med drugim tudi z zaslišanjem strank.

10. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem tudi ni kršilo svoje dolžnosti po 285. členu ZPP (materialno procesno vodstvo). Glede na to, da je tožnica zanikala, da bi bila z morebitnim prevzemom obveznosti seznanjena in da bi vanj privolila, bi že na tej podlagi toženec moral (sam) ponuditi dodatne trditve in dokaze zanje.

11. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Deloma zato, ker se očitki nanašajo na dejstva, ki jih niti ni navajal (glej točko 9 te odločbe), deloma pa zato, ker jih je premalo konkretiziral.7 Na morebitno nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje namreč pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Prišlo ni niti do napačne uporabe 82. in 83. člena OZ, saj toženec ni navajal nič takega, kar bi kazalo na spornost pogodbenih določil pogodbe o prevzemu izpolnitve in bi bila zato potrebna njena razlaga. Do trditve o (ne)enakopravnosti strank in o naprej natisnjeni vsebini pa se je sodišče prve stopnje opredelilo, z razlogi pa pritožbeno sodišče soglaša. Glede na ugotovitev, da je toženec v zavarovanje obveznosti družbe C. d. o. o. kot avalist podpisal bianco menico ter podal tudi menično izjavo s pooblastilom za izpolnitev in vnovčitev menice, je sodišče prve stopnje s tem, ko je zahtevku (delno) ugodilo, materialno pravo tudi v tem pogledu uporabilo pravilno.

13. Pritožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja na pravnomočno odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1797/2015 z dne 21. 10. 2016. V tej zadevi je sodišče odločilo, da je na podlagi meničnega poroštva, isto terjatev tožnice (vendar ne le delno, ampak v celoti) dolžan plačati A. A. Ker so po 46. členu Zakona o menici (v nadaljevanju ZM) vsi tisti, ki so menico trasirali, akceptirali, indosirali ali avalirali, odgovorni imetniku menice solidarno, je obveznost toženca, ki mu je naložena s to sodbo, solidarna z obveznostjo, ki je bila z zgoraj navedeno pravnomočno sodbo naložena A. A. To je v izpodbijani sodbi, ki je bila izdana kasneje kot sodba I P 1797/2015, treba zato upoštevati tako, da se toženca obsodi na solidarno plačilo.

14. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu delno ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP sodbo v točki II izreka ustrezno spremenilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

15. Ker toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, je odločitev o tem odpadla. Stroški, ki so nastali tožnici z vložitvijo odgovora na pritožbo, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne, saj k odločitvi niso prispevali. Dolžna jih je zato nositi sama (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Po tej določbi sodišče odloči, ali ostane plačilni nalog (vsebovan v izdanem sklepu o izvršbi) v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. Do razveljavitve (delne ali v celoti) pride, če sodišče zahtevek (delno ali v celoti) zavrne, pa tudi v nekaterih drugih procesnih situacijah (glej 437. člen ZPP). 2 J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 508. 3 Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne predlagani dokaz, če je nepotreben, ker je dejstvo dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimeren. 4 Toženec je poleg svojega zaslišanja predlagal le še vpogled v izjavo E. J. A. z dne 29. 6. 2011, ki pa je ni predložil. 5 Tudi v pritožbi govori o izjavi tožene stranke o prevzemu obveznosti. 6 Poleg tega se obveznost prevzame s pogodbo med dolžnikom in tretjim in ne z enostransko izjavo. 7 Tako sodišču prve stopnje očita, da ni ugotovilo objektivnih in subjektivnih okoliščin in da ni razčistilo nasprotujočih navedb o okoliščinah sklenitve posla in da se ni ukvarjalo s pomanjkljivostmi pogodbe o prevzemu izpolnitve.