Jedro

Sodišči sta morali presoditi, če je tožnik upravičen do povrnitve vse škode, ali samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, ker je morda sokriv (192. člen ZOR). Zato sta presojali tudi pravilnost tožnikove vožnje in ugotovili, da ni bila pravilna. Tožnik se je z motornim kolesom sicer pravilno vozil po voznem pasu in ne po kolesarski stezi, toda po napačni strani in s hitrostjo 40 km/h. Ne glede na razliko sodišč v oceni, ali je tožnik v trenutku nesreče prehiteval druga vozila, ali je vozil mimo ustavljenih vozil (53. ali 54. točka 10. člena ZTVCP, Ur. l. SFRJ, št. 50/88), bi moral po prvem odstavku 59. členu tega zakona voziti po levi strani vozil in to s hitrostjo, ki je prilagojena cestnim razmeram (40. člen ZTVCP), zlasti gostoti prometa. Ker pa tožnik ni vozil v skladu z navedenimi pravili, je kljub temu, da je glavni povzročitelj nesreče prvi toženec, deloma tudi sam kriv za nesrečo in za škodo.

Revizijsko sodišče se strinja tudi z oceno, da je za nesrečo v pretežni meri kriv prvi toženec, ki je povzročil nesrečo, zato je njegov delež krivde občutno višji (70%), toda tudi tožnikov delež ni zanemarljiv in je ustrezno ocenjen na 30%.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 3.292.198 tolarjev odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Skladno s pravnomočno odločitvijo kazenskega sodišča je zaključilo, da je bil osnovni vzrok za nastanek škodnega dogodka, v katerem je tožnik utrpel interkondilični prelom kolenskega dela desne stegnenice in odbitje notranjega kondila leve piščali, v kršitvi drugega odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa s strani prvotoženega M. Z., vendar pa je sodišče v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je k nastanku nesreče prispeval tudi tožnik sam, ki je vozil motorno kolo po prednostni cesti, je pa s hitrostjo 40 km/h prehiteval kolono stoječih vozil po desni strani. Glede na to je sodišče prve stopnje ocenilo, da je v 30 % deležu prispeval k nastanku škodnega dogodka. Ker je v zvezi z nepremoženjsko škodo sodišče prve stopnje tožniku v celoti priznalo vtoževano odškodnino, mu je ob upoštevanju njegovega soprispevka prisodilo denarno odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 1.260.000 tolarjev, za strah 280.000.000 tolarjev in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.750.000 tolarjev, tako da mu je prisodilo skupaj 3.290.000 tolarjev. Nadalje je sodišče toženima strankama naložilo povrnitev premoženjske škode v znesku 2.198 tolarjev.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje so se pritožile vse pravdne stranke in sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo, pritožbama obeh toženih strank pa je delno ugodilo. Ocenilo je, da tožnik ni prehiteval stoječih vozil, temveč je vozil mimo njih. Kljub temu je štelo, da je 30% sokriv za nastalo škodo, ker je vozil s preveliko hitrostjo glede na takratne razmere na cesti in v nasprotju s 16. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki se v prometu manifestira v pravilu defenzivne vožnje. V zvezi s prisojeno odškodnino pa je ocenilo, da je denarna odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu previsoko odmerjena, zato je skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem in sodno prakso štelo, da je primerna odškodnina 250.000 tolarjev, ob upoštevanju tožnikovega soprispevka pa 175.000 tolarjev. Nadalje je sodišče druge stopnje zaključilo, da je znesek 600.000 tolarjev pravična odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kar ob upoštevanju tožnikovega soprispevka znese 420.000 tolarjev; v zvezi z bodočimi bolečinami pa je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo odločanje. Sodišče druge stopnje je razveljavilo tudi odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker niso bile pojasnjene vse dejanske okoliščine, ki so odločilne za določitev pravične denarne odškodnine.

Proti pravnomočnemu delu sodbe sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni, tako da glede sokrivde odloči, da sta toženi stranki v celoti odškodninsko odgovorni. V obrazložitvi povzema dejansko stanje in opozarja, da sta se sodišči prve in druge stopnje premalo poglobili v način vožnje M. Z. in nista upoštevali zaključkov sodbe opr. št. Kp 313/92 Višjega sodišča v Celju o njegovi krivdni odgovornosti, zato imata njuni sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se jih ne more preizkusiti. Trdi tudi, da sodbi sodišč prve in druge stopnje tudi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, zato je po mnenju tožeče stranke podana bistvena kršitev pravdnega postopka. Po njegovem sta sodišči tudi zmotno uporabili določila ZTVCP pri ocenjevanju sokrivde, saj je prvi toženec, ki je v križišču izsiljeval prednost, ravnal hudo malomarno, tožnikovi vožnji pa ni mogoče očitati niti lahke malomarnosti in njegova vožnja ni v vzročni zvezi z nastalo posledico. Tožnikova vožnja z maksimalno hitrostjo 40 km/h ni bila prehitra, ker je bila takrat dovoljena hitrost do 60 km/h in bi tudi pri manjši hitrosti prišlo do trčenja. Tožnik se ne strinja s sodiščem druge stopnje, da bi moral v skladu s 16. členom ZOR z defenzivno vožnjo preprečevati škodo, zaradi česar je kršil določbe ZTVCP. Pri tem razlaga, da ni mogel pričakovati predrzne vožnje prvotožene stranke, tako da bi lahko ustrezno ukrepal, zavrl ali pa spremenil smer vožnje, zato omenjeno vožnjo prvotožene stranke obravnava kot presenečenje. Trdi, da v izvedenem dokaznem postopku ni izkazana krivdna odgovornost tožnika.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena prvo in drugo toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V zvezi z uporabo postopkovnih določil je treba pojasniti, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, vendar je sodišče v konkretnem primeru še naprej uporabljalo določila ZPP 1977. Razlog za to je v prvem odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotavljali krivdo v nesreči udeleženih motornih vozil po 178. členu ZOR, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR. Potem, ko sta se prepričali, da je prvi toženec kriv za nesrečo in da je tudi druga tožena stranka odgovorna za povzročeno škodo zato, ker je bilo pri njej zavarovano vozilo prvega toženca, sta morali presoditi, če je tožnik upravičen do povrnitve vse škode, ali samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, ker je morda sokriv (192. člen ZOR). Zato sta presojali tudi pravilnost tožnikove vožnje in ugotovili, da ni bila pravilna. Tožnik se je z motornim kolesom sicer pravilno vozil po voznem pasu in ne po kolesarski stezi, toda po napačni strani in s hitrostjo 40 km/h. Ne glede na razliko sodišč v oceni, ali je tožnik v trenutku nesreče prehiteval druga vozila, ali je vozil mimo ustavljenih vozil (53. ali 54. točka 10. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ZTVCP, Uradni list SFRJ, št. 50/88), bi moral po prvem odstavku 59. členu tega zakona voziti po levi strani vozil in to s hitrostjo, ki je prilagojena cestnim razmeram (40. člen ZTVCP), zlasti gostoti prometa. Ker pa tožnik ni vozil v skladu z navedenimi pravili, je kljub temu, da je glavni povzročitelj nesreče prvi toženec, deloma tudi sam kriv za nesrečo in za škodo.

Revizijsko sodišče se strinja tudi z oceno, da je za nesrečo v pretežni meri kriv prvi toženec, ki je povzročil nesrečo, zato je njegov delež krivde občutno višji (70%), toda tudi tožnikov delež ni zanemarljiv in je ustrezno ocenjen na 30%. Če bi tožnik pravilno prehiteval vozila, ki so se ustavila, po levi strani, in če bi svojo hitrost prilagodil prometnim razmeram in defenzivni vožnji, bi nesrečo morda lahko celo preprečil ali pa bi se zaletel v toženčev osebni avtomobil z manjšo hitrostjo.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Svoji sodbi o tem sta tudi ustrezno utemeljili in ker sodbi vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih, se ju je dalo preizkusiti, tako da bistvenih kršitev pravdnega postopka ni. Zato je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s 166. členom ZPP 1977).