Jedro

Ker je tožena stranka vknjižena kot lastnica spornih posesti v z.k. na podlagi pravočasne odločbe o denacionalizaciji, napaka v postopku denacionalizacije ne more biti pravna podlaga za zahtevan vpis lastninske pravice v z.k. in ugotovitev, da je lastnica.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Škofji Loki je z izpodbijano sobo ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica parc. št. 110/26, v izmeri 123 m2, vpisane v vl. štev. 361 k.o. P., zavrnilo pa je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnih listin, na podlagi katerih bo možna izvedba zemljiškoknjižnega prepisa. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 185.939,00 SIT.

Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zoper 1. in 3. odstavek izreka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 354 ZPP/77, ker ima sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, ker v odločilnih dejstvih nasprotuje v med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami. Sodba nasprotuje sama sebi in razlogom sodbe oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. V pritožbi navaja, da je kot prejšnja lastnica zemljišča pravnoveljavno pridobila lastninsko pravico na zemljišču parc. št. 110/26, pot v izmeri 123 m2, k.o. P., na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji Občine Škofja Loka. V postopku denacionalizacije je sodelovala tudi tožnica kot stranka in mejašinja v mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji parc. št. 110/26 k.o. P. in je takrat lahko podajala pripombe glede vračila sporne parcele.

Pritožnica tudi navaja, da tožnica ni nikoli vložila zahteve za denacionalizacijo zato je s potekom prekluzivnega roka izgubila pravico zahtevati vračilo podržavljenega zemljišča v naravi ali v kakšni drugi obliki. Po mnenju tožene stranke je zato sodišče z obravnavanjem tožbenega zahtevka storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odst. 354. člnea ZPP/77, saj je odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost. Napačno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje, da je tožnica lastnica sporne parcele in da lahko zato zahteva na podlagi 37. čl. ZTRL s tožbo vrnitev individualno določene stvari. Tožnica ni dokazala, da je lastnica parcele, kjer je le ena izmed štirih dedinj in tudi ni dokazala, da ima tožena stranka sporno parcelo v posesti. Zato v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa zavrže. Podredno temu predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Toženi stranki pa naj naloži plačilo pravdnih stroškov v 15 dneh pod izvršbo.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo tudi odgovorila. V odgovoru tožeča stranka navaja, da je sama dejanska lastnica sporne parcele 110/26, toženka pa zemljiškoknjižna. Sporno parcelo je leta 1951 kupil njen pokojni mož, leta 1959 mu je bila parcela nacionalizirna, leta 1964 pa vrnjena v uživanje z odločbo o razveljavitvi nacionalizacije. Ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da sta parceli 110/26 in del parcele 110/15 v naravi identična, se tožeča stranka kot dedinja po zapustniku smatra za dejansko lastnico sporne parcele. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ne ugodi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje na podlagi presoje izvedenih dokazov ugotavlja, da je bil A. D., po katerem je edini dedič tožnica, leta 1959 nacionaliziran del parcele 110/15, toženi stranki pa del parcele 110/1. Leta 1962 se je ob novi katasterski delitvi oblikovala nova parcelna št. 110/1, sestavljena iz dela 110/15 in 110/1, in je bila kot takšna dana v uporabo tovarni Š. Leta 1964 je bila odločba o nacionalizaciji razveljavljena glede celotne novonastale parcele 110/1, kar pa ni bilo zemljiškoknjižno izvedeno niti ni bilo vzpostavljeno prejšnje geodetsko stanje. Leta 1991 se je ob ponovni katastrski delitvi parcela 110/1 razdelila na parcelo 110/1 in parcelo 110/26. Parcela 110/26 je v naravi enaka delu parcele 110/15, katere lastnik je bil tožničin mož, po njem pa tožnica, in je bil zato leta 1994 v denacionalizacijskem postopku pomotoma vrnjen tožnici. Sodišče prve stopnje zaključi, da je tožeča stranka na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja dokazala lastninsko pravico in kot pravno podlago za svojo odločitev uporabi 37. čl. ZTRL.

Iz takšne obrazložitve izpodbijane sodbe pa ni razvidno, kaj je sodišče štelo kot pravni temelj lastninske pravice tožeče stranke na parceli 110/26. V skladu z 20. čl. ZTRL se lastninska pravica pridobi na podlagi zakona, dedovanja, pravnega posla, in odločbe državnega organa, pod pogoji, ki jih določa zakon. Ugotovitev sodišča, da je bila parcela 110/26 v denacionalizacijskem postopku pomotoma vrnjena toženki, pa ni veljaven pravni temelj lastninske pravice. Pravnomočno odločbo upravnega organa je mogoče razveljaviti, spremeniti in odpraviti samo v primerih, ki so določeni z zakonom (12. čl. ZUP), kar pomeni, da lahko tožeča stranka zahteva spremembo pravnomočne upravne odločbe samo ob določenih pogojih z ustreznim izrednim pravnim sredstvom v upravnem postopku. Ni pa sodišče pooblaščeno v pravdnem postopku presojati zakonitosti in pravilnosti upravne odločbe in drugače odločati o vprašanju, o katerem je že drug organ pravnomočno odločil. Sodišče prve stopnje je s tem prekršilo 12. čl. ZPP in tako storilo relativno bistveno kršitev določb ZPP. Veljavnega pravnega temelja lastninske pravice tožeče stranke na parceli 110/26 tudi ne predstavlja sklep o dedovanju. Iz vsebine sklepa ni razvidno, da bi tožnica podedovala parcelo 110/26. Po pokojnem možu deduje le parcelo 110/15, ki pa v času, ko je mož tožnice leta 1972 umrl, ni obsegala spornega zemljišča. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo 37. čl. ZTRL. Ta določba ureja reivindikacijsko tožbo, s katero lahko lastnik zahteva izročitev svoje stvari od tistega, ki jo ima v posesti. V konkretni pravdi pa tožeča stranka ves čas zatrjuje, da ima sporno parcelo v svoji posesti že 25 let. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožena stranka v denacionalizacijskem postopku dobila vrnjeno parcelo 110/26 kot hipotetični lastnik. Tega izraza zakon niti pravna teorija ne poznata in ne opredeljujeta.

Lastnik stvari je tisti, ki ima na stvari lastninsko pravico, domnevni lastnik pa tisti, ki je stvar pridobil s pravnim naslovom in na zakonit način, ni pa vedel in ni mogel vedeti, da ni postal lastnik stvari (41 čl. ZTLR). Glede na razveljavljeno odločbo o nacionalizaciji, bi kvečjemu tožnica oz. njen mož bil domnevni lastnik na delu zemljišča, tedaj del parc.št. 110/15. Ker je sodišče za odločitev zmotno uporabilo 37. čl. ZTLR in zato ni ugotovilo pravnoodločilnih dejstev, je bilo treba sodbo v skladu z 370. čl. ZPP/77 razveljaviti. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku v mejah materialnega vodstva postopka (285. čl. ZPP/99) pozove tožečo stranko, da glede že podane tožbene podlage (1. št. 1-3) v tožbenem zahtevku opredeli pravni naslov za pridobitev lastninske pravice in naj nato o zahtevku ponovno odloči. V tožbi namreč tožeča stranka smiselno zatrjuje kot pravni naslov napako v denacionalizacijskem postopku kot tudi priposestvovanje.

Odločitev o stroških temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP/77.