Jedro

Predpostavka za veljavno zastopanje je okoliščina, da je druga stranka za zastopanje vedela oziroma bi po okoliščinah lahko sklepala, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega (tretji odstavek 70. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožnici plačati 19.294,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2013 do plačila, in odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.552,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče materialnopravne norme v zvezi z zastopanjem in mandatno pogodbo razlaga presplošno in preširoko. Tožnica je svojemu takratnemu partnerju A. A. prepustila, da zanjo uredi čim bolj ugodno prodajo njenega avtomobila znamke Peugeot. S tem dogovorom A. A. ni pridobil splošnega upravičenja za zastopanje, kot to napačno zaključuje sodišče prve stopnje, pač pa upravičenje za opravo točno določenega posla, to je ureditev vsega potrebnega, da bo toženka avto vzela v komisijsko prodajo za tožnico najbolj ugodno ceno. Tako je tožnica tudi izpovedala - „On je samo rekel, da mi bo uredil, da bom super avto imela prodan.“ S tem ko je A. A. tožnici v podpis prinesel komisijsko pogodbo, je svoje naročilo izpolnil, mandatna pogodba (in s tem tožničina pooblastitev A. A.) pa je prenehala. Kakršnekoli druge posle je opravljal za tožnico, jih je opravljal brez njene vednosti in brez njenega pooblastila. To je pravno odločilno tudi za presojo razmerja med pravdnima strankama – ali je toženka svoje obveznosti iz komisijske pogodbe, ki jo je sklenila s tožnico, izpolnila v celoti in pravilno. Iz komisijske pogodbe izhajata dve bistveni obveznosti toženke: prodati tožničin avto in ji izplačati kupnino. Sodišče napačno zaključuje, da je toženka svojo obveznost izplačila kupnine izpolnila pravilno, ko je znesek izplačala A. A. (prvi odstavek 280. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Ta za sprejem izpolnitve pogodbene obveznosti toženke s strani tožnice ni bil nikdar pooblaščen. Tožnica je tovrstno pooblastitev izrecno zanikala, izrecne pooblastitve pa ni zatrjeval niti A. A. Pritožba opozarja na določbo 75. člena OZ, da oblika, ki je z zakonom predpisana za neko pogodbo ali kakšen drug pravni posel, velja tudi za pooblastilo za sklenitev te pogodbe oziroma za ta posel. Ni razloga, da bi bila temeljna in obvezna pisna komisijska pogodba v njeni bistveni sestavini (nakazilo kupnine komintentu) veljavno ustno spremenjena. Poleg tega pooblastilo za sklenitev določene pogodbe še ne obsega tudi pooblastila za sprejem izpolnitve druge pogodbene stranke na podlagi takšne pogodbe. Sprejem izpolnitve je namreč drug, poseben pravni posel in ni del pravnega posla sklenitve pogodbe. Ker je torej toženka izpolnila tretji osebi, ki za sprejem izpolnitve ni bila pooblaščena, njena obveznost ni prenehala in je ostala zavezana tožnici. Toženka je pravna oseba, ki se s komisijsko prodajo vozil ukvarja v okviru svoje gospodarske dejavnosti. V pravnem prometu jo zavezuje skrbnost dobrega strokovnjaka. In dober strokovnjak bi nedvomno preveril, ali je oseba, ki se je pri komisionarju zglasila glede navodil za pravilno izpolnitev komisijske pogodbe (pa ni hkrati tudi podpisnica pogodbe), pooblaščena za sprejem izpolnitve. Kot sta izpovedali priči B. in C. je bilo običajno, da se je v teh primerih zahtevala predložitev pisnega pooblastila. Nobena od prič tudi ni trdila, da bi tožnica A. A. za izpolnitev ustno pooblastila vpričo njih, pripoved A. A. o domnevni ustni pooblastitvi, pa jim kot strokovnjakom ne bi smela zadostovati. Sodišče je na obstoj pooblastila (za sprejem kupnine) sklepalo iz splošnega vtisa, ki si ga je ustvarilo o razmerju med tožnico in A. A., sicer pa je temu vprašanju posvetilo premalo pozornosti, zaradi česar v zvezi s tem v sodbi ni dovolj razlogov in sodbe ni mogoče preizkusiti. Napačne izpolnitve toženke tožnica ni nikoli odobrila ali je izkoristila. Uporaba avtomobila Audi ne more predstavljati izkoriščanja izpolnitve, ko pa ji je bil avto le posojen s strani A. A., lastnika avtomobila. Avto je sicer res utegnil biti kupljen z denarjem iz kupnine tožničinega Peugeota, vendar na ime in v korist A. A. in ne tožnice.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S komisijsko pogodbo se komisonar zavezuje, da bo za plačilo v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent (prvi odstavek 788. člena OZ). V konkretnem primeru se je pravna prednica toženke, v nadaljevanju toženka, zavezala za tožnico opraviti prodajo njenega avtomobila znamke Peugeot, za prodajno ceno, ki ne sme biti nižja od 13.000,00 EUR in se zavezala kupnino izročiti tožnici (komisijska pogodba z dne 27. 2. 2008, priloga A2). Pogodbo je tožnica sama sklenila in jo sama podpisala, zato so pravno nerelevantne pritožbene trditve o tem, da je pri komisijski pogodbi obvezna pisnost, za njeno sklenitev po pooblaščencu pa pismeno pooblastilo (75. člen OZ).

6. Poleg dajanja in sprejemanja izjav volje, ki so potrebna za sklenitev pogodbe, so lahko predmet zastopanja tudi dejanja in sprejemanja izjav volje v zvezi z izpolnitvijo obveznosti, na primer sprejem izpolnitve nasprotne pogodbene stranke, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (prvi odstavek 69. člena v zvezi s 14. členom OZ). Prav to je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru – tožnica je svojega tedanjega partnerja A. A., poleg tega, da ga je pooblastila za vsa predhodna dejanja v zvezi s sklepanjem komisijske pogodbe, pooblastila tudi za sprejem kupnine za prodano osebno vozilo Peugeot (pa tudi za nadaljnje postopanje s kupnino – nakup novega vozila za tožničine potrebe). Dokazno oceno sodišča prve stopnje s tem v zvezi pritožbeno sodišče sprejema, ta sledi določbi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pa tudi povsem prepričljiva in življenjska. Glede na to, da gre za ustno enostransko izjavo volje, ki jo tožnica zanika, je obstoj pooblastilnega razmerja lahko ugotavljalo le na podlagi dejanj tožnice, v zvezi z izpovedjo A. A. in prič toženke. Izpovedbo A. A., da mu je tožnica za sprejem kupnine in za nakup novega osebnega vozila iz tega denarja za njene potrebe, dala ustno pooblastilo, izkazujejo njena ravnanja, potrjena tudi z izpovedbo prič toženke – da je bila po prodaji vozila dvakrat ali trikrat v salonu z A. A., pri čemer je preizkusila več vozil ter se na koncu odločila za vozilo znamke Audi, da je vozilo (do odvzema v letu 2011) vsakodnevno uporabljala, da vse do 5. 12. 2012 (dopis priloga A4) ni zahtevala izplačila kupnine, da je potem, ko ji je A. A. (že po razpadu njune zveze) sporočil, da je bila kupnina za vozilo Peugeot, iz katere je plačeval leasing obroke za vozilo Audi, izčrpana, hotela sama vstopiti v pogodbo o leasingu (česar kasneje sicer ni storila), nenazadnje pa njena lastna izpovedba, da je vse prepustila A. 7. Predpostavka za veljavno zastopanje je okoliščina, da je druga stranka za zastopanje vedela oziroma bi po okoliščinah lahko sklepala, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega (tretji odstavek 70. člena OZ). Upoštevaje navedene okoliščine,(2) da je pri predhodnih urejanjih zadev v zvezi s komisijsko pogodbo A. A. nedvomno sodeloval v imenu in na račun tožnice (ki je nato komisijsko pogodbo sama sklenila in jo sama podpisala), je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je toženka za zastopanje vedela oziroma najmanj po navedenih okoliščinah sklepala, da A. A. nastopa v imenu tožnice. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tudi če bi A. A. s sprejemom kupnine in to na način kot je bilo to izvedeno, prekoračil svoje pooblastilo, je tožnica tako izpolnitev sprejela in s tem odobrila (74. člen OZ). Takšen način izpolnitve obveznosti (izplačila kupnine) s strani toženke je bila veljavna izpolnitev, saj jo je s svojimi opisanimi ravnanji tožnica nedvomno odobrila in tudi izkoristila (280. člen OZ; primerjaj razloge sodišča prve stopnje 25. in 26. točka obrazložitve). Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice na izplačilo kupnine, zavrnilo.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (2): Da se je tožnica že po prodaji vozila Peugeot pri toženki večkrat oglasila, preizkusila več vozil in nato izbrala vozilo znamke Audi.