Jedro

Reakcija tožnika, ko je zagledal voznika, ki se je iz dvorišča vključil na glavno cesto, da tega voznika obide s prehitevanjem, ni tako neobičajna, kot je bila naslednja reakcija zavarovanca tožene stranke, ko je po kratki razdalji po vključitvi na glavno cesto zavil na levi vozni pas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 2.312,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2005 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 1.428,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev in tudi višji stroškovni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sta bila tožnik in zavarovanec tožene stranke udeležena v prometni nesreči na regionalni cesti pred hišo H. št. 6, ki se je pripetila 20.07.2005 ob 18.50 uri. Za škodni dogodek sta odgovorna oba s tem, da je bistveno višja odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki je bil glavni povzročitelj te nesreče, saj je najprej izsilil prednost tožniku, ki je vozil po glavni cesti iz smeri I. proti P., ko je na to cesto zapeljal iz svojega dvorišča, za tem pa v nasprotju z vsemi pravili varne vožnje ponovno zavil levo nazaj na svoje dvorišče. Tožnik pa je kršil cestnoprometna pravila, ker je prekoračil dovoljeno hitrost v naselju, saj je namesto 50km/h peljal 58km/h. Tožniku je pripisalo 15% odgovornosti in naložilo toženi stranki, da plača 85% tožnikove škode.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da je izvedenec prekoračil pooblastila, ki jih ima v pravdnem postopku, saj je bila njegova naloga samo analizirati potek prometne nezgode in njeno dinamiko, nikakor pa ne ugotavljanje kršitev cestnoprometnih predpisov. Ni res, da bi njen zavarovanec dvakrat izsilil prednost tožniku. Ko je zapeljal na regionalno cesto je bil tožnik še daleč, zavarovanec se je zato varno vključil z vključenim levim smernikom na cestišče in izvedel tudi manever obračanja, saj je mogel v skladu z načelom zaupanja pričakovati, da vozi tožnik po predpisih. Tožnik pa namesto, da bi upočasnil vožnjo, ko je zagledal, da se je v promet vključil zavarovanec, se je odločil še za prehitevanje, čeprav bi uspel preprečiti trk z zavarovančevim vozilom že, če bi ob vključitvi njegovega vozila reagiral z zmanjšanjem hitrosti, ne pa s prehitevanjem. Tožnik ni zapeljal na nasprotni vozni pas zato, ker bi bil v to prisiljen, ampak zato, ker je želel zavarovanca prehiteti. Zato je tudi zamudil z reakcijo zaviranja. Tako je tožnik nedvomno kršil cestnoprometne predpise. Odločil se je prehiteti zavarovanca preko neprekinjene in polne črte, čeprav je imel zavarovanec vseskozi prižgan levi smernik, ga je tožnik prehitel po levi strani, kar je v nasprotju z določbo 36. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Ker je do nesreče prišlo v naselju, bi moral tožnik voziti defenzivno in prilagoditi vožnjo omejitvam, ki veljajo v naselju. Tožnik je trčil v zadnji del zavarovančevega vozila, ko je ta bil skoraj že v celoti iz glavne ceste na dvorišču in je bil z zadnjim delom vozila največ meter dolžine še na cestišču. Ni pravilen zaključek, da je glavni povzročitelj nezgode zavarovanec in da je obračanje na regionalni cesti skregano z vsemi pravili varne vožnje. Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP-1) v 41. čl. jasno določa v katerih primerih je obračanje v cestnem prometu prepovedano in zavarovanec ni kršil nobenega od teh pravil. Na cesto se je vključil na delu, kjer je bila ravna in dovolj pregledna, ločilna črta je bila na dveh mestih. Preglednost je bila za oba udeleženca v obeh smereh enaka. Nesprejemljiva in nelogična je ugotovitev, da znaša tožnikov soprispevek samo 15%, saj je prav tožnikova prehitra vožnja in nepravilna oziroma prepozna reakcija bila glavni vzrok za prometno nezgodo in je popolnoma zgrešen zaključek v sodbi, da je zaradi zavarovančevega zavijanja levo, vzročna zveza med tožnikovo hitrostjo in njegovim zavijanjem skorajda prekinjena. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo, da je imel zavarovanec vseskozi prižgan levi smerni kazalec, ker je nameraval zaviti levo, kar očitno tožnik ni opazil. Namesto, da bi tožnik zmanjšal hitrost v naselju, se je lahkomiselno lotil še prehitevanja. Vseskozi je imel vpliv na potek prometne nezgode, saj bi jo z defenzivno vožnjo lahko preprečil. Zavarovanec je utemeljeno pričakoval, da vozi tožnik s primerno hitrostjo oziroma največ 50km/h, ko se je vključeval na prednostno cesto. Tožena stranka zato vztraja, da je glavni krivec za nastalo prometno nezgodo na strani tožnika. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, sicer pa je tudi kršilo pravila postopka, ker je postopek vodila sodnica, ki je v isti zadevi sodelovala pri izdaji sodbe v zvezi s storjenimi prekrški. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče bistvenih kršitev postopka ni ugotovilo. Držijo pritožbene navedbe, da so izvedenci postavijo zaradi pojasnitve pravil ali izkušenj stroke o vprašanjih, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Izvedenec je na takšna vprašanja odgovoril, dejstvo, da je pri tem navedel tudi predpise pa ni bistveno, saj se je sodišče pri presoji zadeve oprlo le na strokovna pojasnila, sicer je samo o zadevi odločilo. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo pravila postopka, ker je postopek vodila sodnica, ki je v isti zadevi sodelovala pri izdaji sodbe v zvezi s storjenimi prekrški obeh akterjev prometne nezgode pod opr. št. Pr, ni utemeljen. Po 5. tč. 70. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem arbitražo ali drugim organom. Iz te določbe izhaja, da je podan izločitveni razlog samo, ko je sodnik v istem postopku vodil pripravljalni postopek ali sodeloval pri odločanju pred nižjim sodiščem. Če je vodil postopek v drugi zadevi, ne gre za ta izključitveni razlog. Če je tožena stranka imela v mislih odklonitveni razlog iz 6. tč. 70. čl., ki je podan, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika, pa bi morala konkretno obrazložiti v čem, naj bi vodenje drugega postopka vplivalo na pristranskost odločanja. Kaj takega niti zatrjevala ni, zato tudi te kršitve ni bilo.

Odločilne dejanske okoliščine tega spora niti po pritožbi niso sporne. Čeprav pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je namreč iz njene obrazložitve razvidno, da odločilnih dejanskih okoliščin ne izpodbija, ampak ne sprejema odločitve o porazdelitvi odgovornosti za škodni dogodek, ker obratno, kot sodišče meni, da je bil glavni razlog za nastali škodni dogodek tožnikova prehitra vožnja po cestišču skozi naselje. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, saj je tudi po mnenju pritožbenega sodišča bil zavarovanec tožene stranke tisti, ki je grobo kršil cestno prometna pravila, ko je potem, ko se je vključil iz dvorišča na glavno cesto nenadoma zavil preko ceste in s tem delno zaprl pot tožniku, ki ga je prav zaradi njegove vključitve na glavno cesto skušal obiti s prehitevanjem. Reakcija tožnika, ko je zagledal voznika, ki se je iz dvorišča vključil na glavno cesto, da tega voznika obide s prehitevanjem, ni tako neobičajna, kot je bila naslednja reakcija zavarovanca tožene stranke, ko je po kratki razdalji po vključitvi na glavno cesto zavil na levi vozni pas. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je tudi po mnenju pritožbenega sodišča porazdelitev odgovornosti za škodni dogodek v skladu s pravili iz čl. 154. ZPP, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. ZPP).