29. 12. 2014

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Vladana Obrenoviča, Portorož, na seji 29. decembra 2014

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 310. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 310. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.

3.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 6346/2010 z dne 26. 9. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 6346/2010 z dne 25. 1. 2012 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, št. I K 150/2005 z dne 15. 3. 2010 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnik izpodbija prvi, drugi in tretji odstavek 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Zatrjuje neskladje z 2. in 14. členom, prvim odstavkom 28. člena in 153. členom Ustave. Navaja, da se zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov v delu, ki se nanaša na protipravno hrambo orožja, streliva ali razstrelilne snovi ali kakšnega drugega bojnega sredstva, katerega promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen, v veliki količini ali vrednosti ali ki pomeni nevarnost, popolnoma prekrivajo z zakonskimi znaki prekrškov po predpisih, v nasprotju s katerimi naj bi hranil orožje in eksploziv.[1] Meni, da med kaznivimi ravnanji v tem delu ni jasnih ločnic, zato je omogočena arbitrarnost organov oblasti pri pregonu kaznivih ravnanj. Zaradi medsebojne neločljivosti različnih kaznivih ravnanj naj bi bile izpodbijane določbe v neskladju z načelom določnosti pravnih pravil iz 2. člena Ustave, načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave ter načelom zakonitosti v kazenskem postopku iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Pobudnik prav tako navaja, da so bili prvi, drugi in tretji odstavek 310. člena KZ vsaj v času od 20. 7. 2004 do 20. 7. 2005 v neskladju z Ustavo v delu, ki se nanaša na protipravno hrambo orožja, streliva ali razstrelilnih snovi ali kakšnega drugega bojnega sredstva, katerega promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen, v veliki količini ali vrednosti ali ki pomeni nevarnost. Ta čas naj bi namreč spadal v prehodno obdobje po ZOro-1, v katerem naj bi bila dopuščena legalizacija orožja, ki ga posamezniki protipravno hranijo. Meni, da gre za obstoj nasprotujočih si določb različnih zakonov, kar naj bi bilo zlasti na področju kazenskega prava, kjer gre za najhujše posege v človekove pravice in temeljne svoboščine, v nasprotju z načeli pravne varnosti (2. člen) in v nasprotju z 28. ter s 153. členom Ustave.

Pobudnik vlaga tudi ustavno pritožbo zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil spoznan za odgovornega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem in drugem odstavku 310. člena KZ, in zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti. Zatrjuje kršitev 14., 22. in 28. člena Ustave. Meni, da je za čas izvršitve kaznivega dejanja v zvezi z vprašanjem, kateri zakon je treba uporabiti, upošteven čas povzročitve protipravnega stanja. Kaznivo dejanje naj bi bilo torej dokončano že leta 1991. Protipravna hramba pa naj bi bila določena kot izvršitvena oblika kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 310. člena KZ šele z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 23/99 – KZ-1A), torej leta 1999. Ker naj dejanje v času storitve ne bi bilo določeno kot kaznivo, naj bi bil kršen prvi odstavek 28. člena Ustave. Pritožnik nadalje meni, da ravnanje, ki je predmet izpodbijanih aktov, pomeni prekršek in ne kaznivo dejanje. Ker naj bi bili v ustreznih zakonih povsem jasno opredeljeni znaki prekrškov in kaznivega dejanja ter naj bi bile torej ločnice med kaznivim dejanjem in prekrški povsem jasne, naj bi bilo odločanje sodišč, ki naj tega ne bi upoštevala, arbitrarno. Zato naj bi bila podana kršitev 22. in 28. člena Ustave. Pritožnik meni, da pri hišni preiskavi v prostoru, v katerem so bili najdeni dokazi, uporabljeni v kazenskem postopku, v trenutku najdbe nista bili navzoči dve priči in da so bili s tem kršeni 14., 22. in 28. člen Ustave. Dejanje naj v času, ko sta mu bila orožje in razstrelivo zasežena, niti ne bi bilo protipravno. Orožje in eksplozivne snovi naj bi mu bile zasežene v prehodnem obdobju, v katerem naj bi ZOro-1 omogočal legalizacijo orožja in snovi, ki so mu bile zasežene. V zvezi s tem zatrjuje kršitev 2., 14., 22. in 28. člena Ustave.

B.

Izpodbijani predpis v času vložitve pobude ni več veljal. Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) lahko presoja neveljavne predpise, če niso bile odpravljene posledice protiustavnosti in nezakonitosti.

Izpodbijani predpis ni učinkoval neposredno. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 87) sprejelo stališče, da se lahko tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. Pobudnik je pred vložitvijo pobude vložil tudi ustavno pritožbo zoper posamični akt, ki je bil izdan na podlagi prvega in drugega odstavka 310. člena KZ, zato pobudnik v tem delu izkazuje pravovarstveno potrebo za odločitev o pobudi.

Pobudnik izpodbija tudi tretji odstavek 310. člena KZ, vendar z ustavno pritožbo izpodbijani posamični akt ne temelji na tej določbi. To pomeni, da pobudnik ne izkazuje pravovarstvene potrebe za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 310. člena KZ. Ustavno sodišče je zato njegovo pobudo v tem delu zavrglo (1. točka izreka).

Po drugem odstavku 26. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Ker po oceni Ustavnega sodišča ta pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (2. točka izreka).

Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (3. točka izreka).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

Upoštevni predpisi, s kršitvijo katerih naj bi bil izpolnjen zakonski znak protipravne hrambe, so 4., 9., 10., 12. in 23. člen Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 34/73 in 17/81, Uradni list RS, št. 44/90 in 4/92 – ZOro), 3. in 84. člen Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 61/2000 in 73/04 – v nadaljevanju ZOro-1), 3. in 4. člen Zakona o prometu eksplozivnih snovi (Uradni list SFRJ, št. 30/85 in 6/89 – ZPES), 21. člen Zakona o eksplozivnih snoveh, vnetljivih tekočinah, plinih ter o drugih nevarnih snoveh (Uradni list SRS, št. 18/77, Uradni list RS, št. 4/92 – ZES) ter 33. člen Zakona o eksplozivih (Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo – ZE).