Jedro

S tem, da je v odgovoru na tožbo "prerekal vse tožbene navedbe tožeče stranke, kolikor se z njimi izrecno ni strinjal", se toženec ni izjavil o vrednosti spornega predmeta, navedeni v tožbi. O nekakšnem "posrednem prerekanju" vrednosti spornega predmeta na podlagi določb ZPP ni mogoče govoriti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencu, da mora izprazniti stanovanje v Brežicah ter ga praznega izročiti tožeči stranki, naložilo pa mu je tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je toženec, v nasprotju z določili Stanovanjskega zakona, brez najemne pogodbe s tožečo stranko oddajal sporno stanovanje v (so)uporabo, s tem pa je stanovanje uporabljal nezakonito in ima tožeča stranka po 58. členu Stanovanjskega zakona pravico zahtevati njegovo izselitev.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo drugostopenjske sodbe, tako da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, ali pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje ali prve stopnje v novo sojenje. Podrobnejši povzetek revizije ni potreben, glede na to, da revizijsko sodišče o utemeljenosti njenih razlogov ni odločilo. V nadaljevanju bo povzet le tisti del revizijskih razlogov, ki se nanaša na vprašanje dovoljenosti revizije.

Obravnavana sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje v tej pravdni zadevi, je bila izdana 17. 12. 1999 - in torej potem, ko je dne 14. 7. l999 začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Glede na to je bilo treba, upoštevaje prehodne določbe ZPP (zlasti prvi odstavek 498. člena, po argumentaciji a contrario), tudi v tem revizijskem postopku uporabiti določbe ZPP iz leta 1999. Revizija je bila v skladu s prvim in drugim odstavkom 375. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Stanovanjska najemna razmerja po Stanovanjskem zakonu (SZ, Ur. l. RS 18/91 - 22/2000) in druga razmerja glede uporabe stanovanj so premoženjska razmerja. Spor o uporabi stanovanja z zahtevkom za izpraznitev stanovanja je zato premoženjski spor. Pravdna zadeva, v kateri je bila izdana z revizijo izpodbijana sodba sodišča druge stopnje, je bila torej premoženjski spor. V takih sporih je revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Kadar gre za premoženjski spor, v katerem se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). V obravnavani pravdni zadevi je šlo za spor z nedenarnim zahtevkom. Tožeča stranka je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta 100.000 SIT. Ta znesek je v času vložitve tožbe dne 3. 12. 1997 sicer presegal tedaj (z noveliranim ZPP 1977) predpisani mejni znesek za dovoljenost revizije, toda to ni odločilno. V prehodnih določbah ZPP namreč ni posebnih pravil za presojo dovoljenosti revizije v sporih, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega procesnega predpisa.

Toženec je na tožbo odgovoril dne 14. 8. 1999, torej po uveljavitvi novega ZPP in s tem v času, ko bi se že mogel in moral zavedati z novim ZPP predpisane mejne vrednosti za dovoljenost revizije in s tem pomena vrednosti spornega predmeta 100.000 SIT, ki je bila navedena v tožbi, s stališča drugega odstavka 44. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP (po katerem je tudi za dovoljenost revizije odločilna le vrednost glavnega zahtevka). Ocena vrednosti spornega predmeta je (kot sestavina tožbe, v primerih iz drugega odstavka 180. člena ZPP sedaj obvezna), sicer izvirno v rokah tožeče stranke. Toda tudi v tej pravdni zadevi za vprašanje dovoljenosti revizije ne bi bil brez pomena morebitni toženčev ugovor proti vrednosti spora, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. To zaradi pooblastila sodišča (tretji odstavek 44. člena ZPP, v času vložitve tožbe tretji odstavek 40. člena ZPP 1977), da najpozneje pred začetkom obravnavanja glavne stvari na obravnavi preskusi napovedano vrednost spornega predmeta in jo s sklepom drugače ugotovi - kar lahko stori bodisi po lastni presoji ali na pobudo tožene stranke. Tega se je očitno zavedal toženec ob vložitvi revizije in je to razlog za njegovo revizijsko trditev, da "je že v odgovoru na tožbo, dne 14. 8. 1999 prerekal vse tožbene navedbe tožeče stranke, kolikor se z njimi izrecno ni strinjal, torej posredno tudi višino tožbenega zahtevka, ter je zato sodišče na podlagi člena 44/3 ZPP bilo dolžno samo preveriti pravilnost vrednosti spornega predmeta, ki je bil v tožbi z dne 2. 12. 1997 naveden v očitno prenizkem znesku 100.000 SIT". Toženčev odgovor na tožbo ni vseboval nobene izjave o vrednosti spornega predmeta. O nekakšnem "posrednem prerekanju" vrednosti spornega predmeta pa na podlagi določb ZPP 1977 (niti 1999) ni mogoče govoriti. Tega se je toženec ob pisanju revizije prejkone zavedal, saj govori o posrednem prerekanju "višine tožbenega zahtevka" (kar je zgolj jezikovna manipulacija).

Po vsem povedanem se je tako izkazalo, da revizija ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavreči, ker tega (ob preizkusu revizije po 374. členu ZPP) ni storilo že sodišče prve stopnje.