Jedro

Toženec (odvetnik) ni bil upravičen do plačila za opravljene odvetniške storitve v sodnih postopkih, če je bila odločitev sodišča za tožnika neuspeh, in če toženec pri zastopanju tožnika v sodnih postopkih ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, oziroma če si toženec z ustrezno poklicno (odvetniško) skrbnostjo ni prizadeval (uspešno) opraviti posel.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 4.167,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.8.2002 do plačila.

2. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke, da ji je tožeča stranka dolžna plačati znesek 4.167,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.8.2002 dalje do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.167,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.8.2002 do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo.

4. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

5. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.949,81 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka petnajstdnevnega roka do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožečo stranko M. B. se kaznuje z denarno kaznijo 200,00 EUR, odvetnika S.P. pa z denarno kaznijo 400,00 EUR, ki sta jo dolžna plačati na transakcijski račun Višjega sodišča v Ljubljani 01100-6370421392 v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 3.021,60 EUR (724.096,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2002 do plačila (točka I), zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 8.909,21 EUR (prej 2.135.003,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2002 do plačila ter skupni znesek 376,29 EUR (90.173,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2002 do plačila (točka II), zavrnilo je pobotni ugovor toženca iz naslova opravljenih in neplačanih storitev v višini 3.021,60 EUR (prej 724.096,00 SIT) (točka III) ter tožniku naložilo, da povrne tožencu pravdne stroške v višini 2.599,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka petnajstdnevnega roka (točka IV).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in navaja, da listine, ki jih je predložil toženec niso verodostojne listine, saj na njih ni njegovega podpisa. Toženec je nezakonito prejel in zadržal denar od banke, ki je denar prejela od tožnikove dolžnice. Znesek 850.000,00 SIT, ki ga je toženec nakazal tožniku, predstavlja vračilo preveč plačanih akontacij za odvetniške storitve. Toženec je v zadevi K. (2) označil vrednost spora, po kateri mu pripada 480 točk po Odvetniški tarifi (3). Prvo sodišče je zmotno upoštevalo trajanje postopka, saj je v zadevi K. le ena obravnava trajala tri ure, obravnava z dne 3. 12. 1997 je trajala 15 minut, zato je upravičen do 50 točk, vse druge obravnave pa so trajale eno uro, zato odvetniku pripada 100 točk. Za procesne obravnave je bil toženec upravičen do 120 točk na obravnavo in ne 190 točk, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je nepravilno upoštevalo vrednost spornega predmeta 1000 točk v zadevi A. (4) in zmotno ugotovilo obseg potrebnih stroškov toženca za zastopanje tožnika. Sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb, ali je toženec davčni zavezanec. Tožnik ni dolžan plačati davka osebi, ki ni davčni zavezanec in si davek zadrži zase. Toženec je zaradi malomarnosti izgubil zadevo zoper Z.T. (5), ker ni vložil predloga za obnovo postopka, saj je fotografije, ki jih je tožnik izročil tožencu pred vložitvijo tožbe, toženec vložil šele po dveh letih in je zato bila tožba zavržena. Iz navedenih razlogov tožniku ni treba plačati odvetniških stroškov toženca v navedeni pravdni zadevi, ker delo ni bilo opravljeno v skladu s poklicno skrbnostjo. Za dve tožbi v zadevah Z.T. in E. (6) je tožnik plačal tožencu po 15.000,00 SIT, za katera je prejel potrdila, dodatno pa je tožniku plačal še 100.000,00 SIT akontacije. Na delovni dan 16. 11. 1996 je tožnik izročil tožencu 50.000,00 SIT brez potrdila. Tožnik je izročil tožencu tudi 200.000,00 SIT, ki jih je položil na mizo toženca, kar je toženec očitno spregledal. Ni logično, da bi toženec zastopal tožnika v številnih zadevah in čakal, da v zadevi K. prejme plačilo stroškov. Toženec je tožniku povedal, da ne bo hodil na naroke, če mu tožnik ne bo sproti plačeval. Tožnik je vseskozi oporekal stroškom toženca in trdil, da je storitve v celoti plačal, sodišče pa nepravilno ni upoštevalo plačil, kot so razvidna iz tožnikovega seznama. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le del dopisa tožnika z dne 9. 11. 2002, iz katerega izhaja zapis, da tožencu ponuja 800.000,00 SIT. Ker gre za poravnalno ponudbo te listine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Priča P. D. je izpovedal, da mu je tožnik vedno rekel, da denar, ki mu ga je posodil, potrebuje za odvetnika. Neresnična je trditev toženca, da je bilo dogovorjeno, da bosta odvetniške storitve poračunala, ko se bo zadeva K. končala, takšnega dogovora ni bilo. Toženec bi moral sam kriti stroške izvedenca, saj je šlo za nepotrebni dokazni predlog, prvo sodišče pa bi moralo tožniku priznati stroške za kartuše in poštnino ter za kilometrino in parkirnino, kot je to predlagal v stroškovniku.

3. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in navaja, da sodba nima razlogov, da je nesklepčna, in da se je zato ne da preizkusiti. Prvo sodišče je upoštevalo prepozno trditveno podlago tožnika glede specifikacije stroškov, napačno je ugotovilo odvetniške stroške tožnika in se pri tem zmotno sklicevalo na tarifno št. 32 namesto na št. 33 OT, upoštevati pa bi moralo tudi stroške konferenc in sestankov toženca s tožnikom. Neutemeljeno niso bili priznani stroški za pritožbo z dne 22. 12. 1997 v zadevi K., zato ker ni bila uspešna. Pripravljalni spisi v zadevi Z.T. so bili potrebni, čeprav je bila tožba zavržena. V izvršilni zadevi In 2001/00326 so bili priznani za posamezno vlogo stroški v višini 20 točk in ne 50 točk, čeprav bi toženec lahko obračunal višje stroške glede na vrednost spora. Izračuni glede narokov v zadevi K. so nepravilni in jih toženec zavrača. Specifikaciji in izračunu stroškov toženca prvo sodišče ne sme oporekati in vanjo posegati, ker to ni njegova pristojnost. Toženec je v zadevi A. obračunal stroške v višini 1947 točk, prvo sodišče pa je priznalo netransparentno le 1939 točk, enako je storilo v zadevi Z.T. Neutemeljene so ugotovitve prvega sodišča, da stroški niso obračunani v skladu z OT. Med strankama je bilo sklenjeno mandatno razmerje, toženec pa s tožnikom ni imel sklenjenega nobenega dogovora. Tožnik je laik na pravnem področju, neizobražen in nikoli ni opredeljeno izpodbijal nobene postavke iz specifikacije stroškov toženca. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem postavilo izvedenca grafologa, zmotno pa so tudi določene obresti, saj se obresti od neupravičene obogatitve priznajo ali od pravnomočnosti sodbe, ali z notifikacjo oziroma od dneva vložitve tožbe, tožnik pa toženca nikoli pred tožbo ni obvestil o neupravičeni obogatitvi. Prvo sodišče bi moralo upoštevati, kar ugotavlja tudi samo, da je toženec tožniku za posamezne storitve zaračunaval nižje stroške, kot mu gredo po OT. Če bi prvo sodišče pravilno upoštevalo vlogo toženca z dne 17. 5. 2010, potem ne bi ugotovilo, da je prekludiran z ugovorom zastaranja, posebej glede na razširjen tožbeni zahtevek tožnika v vlogi z dne 3. 5. 2010. Prvo sodišče je zmotno odločilo o stroških postopka, saj obresti tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, uspeh tožnika pa je bil 25 %. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ocenilo, da niso bili potrebni stroški za posvete, konference in vse pripravljalne vloge, kot jih je v stroškovniku navedel toženec.

4. Pritožba tožnika je deloma utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodbe ni moč preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Prav nasprotno, sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno, sistematično in pregledno navedlo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je sprejelo odločitev, navedlo je dokaze in obrazložilo razloge, na podlagi katerih je štelo posamezna dejstva za dokazana. Na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka je prvo sodišče podrobno, pregledno in argumentirano pojasnilo, katera dejstva glede na (pravočasno) trditveno podlago so bila v postopku na podlagi izvedenih dokazov dokazana. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ki le v delu, ki je vezano na skrbnost ravnanja odvetnika pri izpolnjevanju obveznosti ni bilo pravilno uporabljeno. Zmotna je bila odločitev glede upoštevanja DDV k odvetniškim stroškom toženca, glede na trditveno podlago pravdnih strank in glede na (ne)predložene dokaze, prvo sodišče pa tudi zmotno ni upoštevalo priznanih delnih plačil, za katera je toženec izstavil tožniku blagajniške prejemke in katerih plačilo med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno in je bilo del tožnikove trditvene podlage. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje le v mejah (obrazloženih) razlogov, ki so navedeni v pritožbah, kot to določa drugi odstavek 350. člena ZPP.

6. Na podlagi 18. člena Zakona o odvetništvu (7) ima odvetnik pravico, da od denarnih zneskov, ki jih je prejel za svojo stranko, obdrži znesek dogovorjenega plačila in stroške za svoje delo. Toženec je prejel od tožnikove dolžnice preko nakazila banke znesek 2.949.272,00 SIT, tožniku pa je od navedenega zneska nakazal 859.179,00 SIT in 90.173,00 SIT, znesek 1.999.920,00 SIT pa zadržal kot plačilo za opravljene odvetniške storitve. Toženec je del zneska zadržal za kritje odvetniških stroškov za zastopanje tožnika in na ta način opravil materialnopravni pobot oziroma si na ta način poplačal svojo terjatev, ki jo je imel do tožnika iz naslova neplačanih odvetniških storitev, zato je že iz navedenega razloga njegov procesni pobotni ugovor neutemeljen, saj uveljavlja v pobot terjatve za plačilo odvetniških stroškov (na isti dejanski podlagi), za katere se je že poplačal pred pravdo. Toženčev pobotni ugovor (8) ni utemeljen, zato ga je prvo sodišče pravilno zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je tudi v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da terjatev toženca do tožnika v višini, kot je bila priznana tožniku, ne obstoji.

7. Toženec je na podlagi poprejšnjega dogovora s tožnikom in v skladu s sklepom o izvršbi upravičeno sprejel denar od tožnikove dolžnice, kar izhaja tudi iz tožnikovega pooblastila. Napačna označba pravnega zastopnika ob pravilnem zapisu bančnega računa toženca v sklepu o izvršbi predstavlja le pisno napako. Ne glede na navedeno pa je bil toženec na podlagi 18. člena ZOdv upravičen sprejeti denar od tožnikove dolžnice in si obdržati denarni znesek za kritje stroškov za opravljeno odvetniško delo.

8. Pravdni stranki sta sklenili mandatno pogodbo (9), kar pomeni, da se je toženec kot odvetnik zavezal, da si bo z ustrezno skrbnostjo prizadeval, da bo tožnik pridobil pravna upravičenja, zaradi katerih je toženca pooblastil, da ga zastopa v sodnih sporih. Toženec je upravičen do plačila odvetniških stroškov že takoj, ko je s skrbnostjo izpolnil obveznost zastopanja tožnika v sodnih postopkih in si na ta način prizadeval uresničiti pravne interese, ki jih je zasledoval tožnik. Zgolj dejstvo, da toženec kot odvetnik ni bil uspešen v sodnem sporu oziroma pri posameznem procesnem dejanju, še ne pomeni, da ni upravičen do povrnitve odvetniških stroškov. Toženec kot odvetnik se tožniku ni zavezal, da bo tožnik v sodnih postopkih uspel, zavezal se je le, da bo v sodnih postopkih, ki so predmet obravnavanega primera, poskušal doseči uspeh za tožnika v skladu s potrebno odvetniško skrbnostjo, tožnik pa se mu je zavezal za opravljene odvetniške storitve plačati delo po OT. Toženec ni bil upravičen do plačila za opravljene odvetniške storitve v sodnih postopkih, če je bila odločitev sodišča za tožnika neuspeh, in če toženec pri zastopanju tožnika v sodnih postopkih ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, oziroma če si toženec z ustrezno poklicno (odvetniško) skrbnostjo ni prizadeval (uspešno) opraviti posel (10). Naročitelj (tožnik) mora povrniti prevzemniku (tožencu) naročila celo v primeru, če se njegov trud brez njegove krivde izjalovi, vse potrebne stroške, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko je plačal (prvi odstavek 759. člena ZOR).

9. Sodišče prve stopnje je v okviru upravičenosti toženca do povrnitve odvetniških stroškov pravilno upoštevalo kot prvi kriterij uspešnost končanja pravdne zadeve in hkrati tudi, ali je toženec ravnal s potrebno skrbnostjo in si prizadeval uspešno opraviti posel, saj mu v primeru skrbnega ravnanja pripada nagrada po OT, ne glede na uspeh v pravdni zadevi. Sodišče prve stopnje je zato tožniku priznalo odvetniške stroške še za dve dodatni pripravljalni vlogi v zadevi K., ki v omenjeni pravdni zadevi sicer tožniku nista bili priznani s sodbo kot del potrebnih pravdnih stroškov, česar pritožba posebej tudi ne izpodbija. Vse ostale pripravljalne vloge so bile nepotrebne, saj so se vsebinsko ponavljale in niso služile potrebam po uspehu tožnika v pravdi, so pa lahko zasledovale druge cilje, ki nimajo nobene zveze z zaščito pravnih interesov tožnika oziroma njegovega uspeha v pravdi.

10. Tožnik v pritožbi zmotno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi K. glede na vrednost spora upoštevalo kot izhodišče napačno tarifno vrednost v višini 760 točk. Sodišče prve stopnje je tožencu za sestavo tožbe priznalo 480 točk, za posamezno pripravljalno vlogo 360 oziroma 375 točk, za pritožbe 625 točk, za revizijo 750 točk, za naroke 190 točk, ko so se obravnavala procesna vprašanja, za enajst narokov, ko so se obravnavala glavna vprašanja, pa 250 točk za posamezni narok oziroma skupaj 2750 točk. Pravilna je bila tudi obračunana urnina za naroke z dne 23. 5. 1995 100 točk, 27. 6. 1995 100 točk, 19. 9. 1995 100 točk, 19. 10. 1995 50 točk, 5. 12. 1995 50 točk, 24. 9. 1996 100 točk, 23. 9. 1998 50 točk, 22. 2. 1999 250 točk, 30. 6. 1999 100 točk in 1. 9. 1999 150 točk (11). Prvo sodišče je pravilno zavrnilo vse odvetniške stroške toženca vezane na konference in sestanke, ki jih je opravil toženec po predloženih specifikacijah stroškov, ker so bili navedeni stroški že upoštevani v okviru nagrade za sestavo pisnih vlog (tožbe, pripravljalnih vlog in pritožb) in ne predstavljajo samostojnih opravil, kot jih opredeljuje tarifna številka 33. OT. Sodišče prve stopnje bi iz enakih razlogov moralo upoštevati delno plačilo tožnika v višini 10.000,00 SIT, saj je iz popisa stroškov toženca v zadevi K. (12) razvidno, da je navedeno plačilo toženec upošteval kot del plačila za konference, zato je navedeni znesek pritožbeno sodišče upoštevalo kot delno plačilo odvetniških stroškov toženca, kot so mu bili priznani v tem pravdnem postopku (13).

11. Pravilno so bili zavrnjeni tudi stroški za pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog tožnika za povrnitev separatnih stroškov (14), saj že iz sklepa sodišča prve stopnje v zadevi K. izhaja, da toženčev predlog za povrnitev separatnih stroškov ni utemeljen, ker nasprotna stranka ni pravočasno prejela vabila na narok in ni imela dovolj časa za pripravo in sestavo pripravljalne vloge, toženec pa je kljub takšnim razlogom vložil zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo separatnih stroškov pritožbo, ki jo je višje sodišče zavrnilo, ker ni prejelo pravočasno vloge toženca z dne 10. 4. 1998, v kateri je pritožbo celo umaknil. Glede na navedene dejanske razloge, zaradi katerih je bil narok z dne 3. 12. 1997 v zadevi K. preložen, se izkaže, da toženec kot odvetnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj je sodna praksa enotno zavračala pritožbe v podobnih sodnih primerih, zato toženec ni upravičen do priznanja odvetniških stroškov za sestavo te pritožbe.

12. Sodišče prve stopnje je nepravilno obračunalo DDV (15), vendar ne iz razloga, ker se DDV ni priznaval za odvetniške storitve do leta 2000 (16), kot to navaja tožnik. Odločilna je okoliščina, da je tožnik podal trditveno podlago, v kateri je pozval toženca, da dokaže, da je zavezanec DDV, in da je obračunal davek za prejeta plačila, ker mora biti DDV plačan v roku enega meseca od izdaje računa in se mora davčni upravi posredovati davčno poročilo(17). Tožnik je navedeno trditveno podlago navedel pravočasno, glede na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2510/2009 z dne 9. 12. 2009 (18), v katerem je bilo pravdnima strankama dopuščeno, da lahko tudi po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, ki ni ustrezno opravilo materialnoprocesnega vodstva (19) v postopku do izdaje sodbe P 2523/2005-I z dne 19. 3. 2009, navajata nova dejstva vezana na (ne)utemeljenost obračuna odvetniških stroškov. Tožnik je navedena dejstva navajal v prvi pripravljalni vlogi po odločitvi pritožbenega sodišča, s katero je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, prvo sodišče pa je vlogo prejelo 4. 5. 2010 (20), potem ko je predhodno s sklepom P 62/2010-I z dne 12. 4. 2010 (21) pozvalo tožnika, da konkretno navede, katerim posameznim odvetniškim stroškom toženca nasprotuje(22). Toženec je na pripravljalno vlogo tožnika vložil dve pripravljalni vlogi, v katerih pa ni oporekal trditvam tožnika glede neizpolnjenih pogojev za obračun DDV, šele s pripravljalno vlogo z dne 20. 9. 2011 je toženec podal pavšalne navedbe (ki so bila tudi prepozne), da je davčni zavezanec, in da od opravljenih storitev obračunava DDV, kar je v skladu z njegovo dolžnostjo(23). V dokaz svojih navedb je predlagal le lastno zaslišanje, ni pa predložil nobenega dokaza, ki bi potrjeval, da je za opravljene odvetniške storitve in zadržani denar, s katerim je pobotal opravljene odvetniške storitve izstavil račun in plačal DDV. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno priznalo tožencu DDV od priznanih odvetniških storitev do katerih je bil toženec upravičen, zaradi zastopanja tožnika v sodnih postopkih.

13. Pravilno so odmerjeni stroški v izvršilni zadevi In 2001/00326, kot je to storilo sodišče prve stopnje, saj iz pripravljalnih vlog izhaja, da je toženec le posredoval rojstne podatke o dolžnici in dostavil listine, zato je upravičen do stroškov v višini 20 točk po tar. št. 14/3 OT. Skupaj z materialnimi stroški (102,20 tč.) je sodišče prve stopnje tožencu v zadevi K. priznalo odvetniške storitve v višini 9.322,20 točk, po odbitju zneska 10.000,00 SIT je bil toženec upravičen do plačila odvetniških stroškov v zadevi K. v višini 922.220,00 SIT oziroma 3.848,35 EUR.

14. Sodišče prve stopnje je priznalo tožencu priglašene stroške po specifikaciji v zadevi A. III Pd 720/97, razen tistih, ki so bili v nasprotju z OT. Pravilno ni upoštevalo stroškov konferenc in posvetov, ki so bili upoštevani pri priznanju stroškov za sestavo pripravljalnih vlog, pritožbe in revizije. Prvo sodišče je pri utemeljenosti odvetniških stroškov toženca pravilno uporabilo le tarifno št. 10 in priznalo tožencu kot upravičene odvetniške stroške: za štiri naroke 480 točk, za urnino 300 točk, za pripravljalne vloge dvakrat po 180 točk, za drugo vlogo 50 točk, za pritožbo 360 točk (tarif. št. 10/4) in za revizijo 360 točk ter za materialne stroške 29 točk, kar skupaj znese 1939 točk oziroma 193.900,00 SIT, od česar je odštelo predplačilo v višini 100.000,00 SIT in tožencu priznalo za odvetniške storitve v zadevi A. 93.900,00 SIT oziroma 391,60 EUR in ne 233.640,00 SIT, kot to izhaja iz specifikacije stroškov toženca. Toženec je upravičen do nagrade v tem postopku, čeprav tožnik v delovnem sporu ni uspel, saj je ravnal s potrebno odvetniško skrbnostjo.

15. V zadevi proti Z.T. P 53/97 toženec ni upravičen do povrnitve stroškov, saj ni ravnal s potrebno skrbnostjo, kot se pričakuje pri opravljanju odvetniškega posla. Tožnik upravičeno zatrjuje, da toženec pri vložitvi tožbe proti Z.T. ni ravnal skrbno, saj je bila tožba zavržena iz razloga, ker ni predlagal obnove postopka oziroma ni pravočasno predložil dokazov, na podlagi katerih bi s predlogom za obnovo postopka uspel spremeniti arbitražno odločbo in zagotoviti tožniku, da mu zavarovalnica izplača odškodnino, kar je kasneje uspelo tožniku izposlovati v drugem sodnem postopku. Te trditvene podlage tožnika toženec v svojih navedbah opredeljeno ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa na podlagi vpogleda v navedeni pravdni spis še ugotavlja, da toženec ni ravnal skrbno pri vložitvi tožbe, saj je arbitražno odločbo izpodbijal iz razlogov, ki po pravilih pravdnega postopka niso dopustni. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje v zadevi Z.T. neutemeljeno tožencu priznalo stroške za narok, urnino in materialne stroške, pri čemer je ugotovitev, da je tožba zavržena, le ena izmed predpostavk, zaradi katerih toženec ni upravičen do povrnitve odvetniških stroškov za zastopanje tožnika v tej pravdni zadevi, odločilni razlog je v njegovem neskrbnem ravnanju. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo delnega plačila tožnika v višini 15.000,00 SIT (62,59 EUR) za tožbo, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo pri končnem obračunu utemeljenih stroškov toženca in delnih plačilih.

16. Končni obračun upravičenih odvetniških stroškov toženca pokaže, da je bil toženec upravičen zaračunati: v zadevi K. stroške v višini 932.220,00 SIT (3.890,00 EUR), od katerih je treba odšteti delno plačilo v višini 10.000,00 SIT, kar predstavlja znesek 922.220,00 SIT (3.848,35 EUR); v zadevi A. stroške v višini 193.900,00 SIT, od navedenega zneska pa je treba odšteti delno plačilo v višini 100.000,00 SIT, tako da je toženec upravičen do zneska 93.900,00 SIT (391,60 EUR). Seštevek 922.220,00 SIT (3.848,35 EUR) in 93.900,00 SIT (391,60 EUR) predstavlja znesek 1.016.120,00 SIT (4.240,19 EUR), od navedenega zneska je treba odšteti 15.000,00 SIT (62,59 EUR - plačilo v zadevi Z.T.), tako da je toženec upravičeno zadržal znesek 1.001.120,00 SIT (4.177,59 EUR). Toženec si je od prejetega zneska v zadevi K. zadržal znesek 1.999.920,00 SIT, upravičen pa je bil zadržati za odvetniške storitve znesek v višini 1.001.120,00 SIT, zato je dolžan tožniku vrniti znesek v višini 998.800,00 SIT (4.167,91 EUR).

17. Druga ugotovljena predplačila, ki jih prvo sodišče ni upoštevalo pri obračunu utemeljenosti tožnikovega zahtevka, ni bilo moč upoštevati glede na pritožbene razloge tožnika in obrazložene ugotovitve prvega sodišča, da so bila ta plačila tožnika že poravnana (upoštevana) za storitve, ki so bile opravljene pred datumom opravil, zajetih v specifikacijah stroškov(24). Toženec je res spreminjal trditveno podlago o delnih plačilih tožnika, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik ni uspel dokazati, da bi s predplačili v celoti poravnal (ali celo preplačal) odvetniške storitve toženca oziroma, da je plačeval tožencu denarne zneske, kot izhajajo iz njegove evidence plačil, ki jo je predložil. Takšnih plačil tožnik ni dokazal s stopnjo prepričanja, ne s svojo izpovedbo, ne s predloženimi listinami. Izpovedbe, da je tožencu izročil 200.000,00 SIT, ko mu je izročil fotografije, kar naj bi toženec spregledal in naj bi zmotno mislil, da je prejel le 24.000,00 SIT, da mu je izročil 50.000,00 SIT, sodišča prve stopnje ob upoštevanju vseh dokazov utemeljeno niso prepričale, kljub dokazni vrednosti priloženega seznama plačil tožnika. Priča P. D. je bil neprepričljiv v svoji izpovedbi, čeprav je izpovedal, da je posodil denar tožniku za odvetnika, o podrobnostih glede posojenega denarja pa ni vedel povedati ničesar. Trditvena podlaga in izpovedbe tožnika so si tudi v medsebojnem nasprotju, saj trdi, da je imel kot obrtnik, ki je prodajal svoje premoženje, na razpolago dovolj finančnih sredstev za plačilo odvetniških storitev, po drugi strani pa navaja, da si je sposojal denar, ob nespornem dejstvu, da je bil vrsto let nezaposlen. Ob takšnih okoliščinah pa je sprejemljivejša razlaga toženca, da je bilo dogovorjeno, da bodo njegove odvetniške storitve plačane potem, ko bo tožnik prejel denar v zadevi K., kljub njegovim pavšalnim zatrjevanjem, da med strankama ni bilo nobenega dogovora. Dopis z dne 9. 9. 2002 (25) ni bil sestavljen v postopku za sporazumno rešitev spora, iz dopisa ne izhaja, da se ga ne sme predložiti kot dokaz v pravdnem postopku, zato ne gre za nedopusten dokaz, kot to določa 309.a člen ZPP. Dopis toženca le še dodatno potrjuje ugotovitve prvega sodišča, da tožnik ni uspel dokazati s stopnjo prepričanja, da je tožencu plačeval predujme za odvetniške storitve v višini kot jih zatrjuje in so razvidni iz njegovega seznama plačil, saj je v dopisu tožencu ponujal, da si zadrži znesek 800.000,00 SIT za odvetniške storitve, hkrati pa je v dopisu opozarjal na težko finančno situacijo, v kateri se nahaja, ob tem, da je bila tudi izpovedba tožnika v tem delu neprepričljiva(26). Toženec je glede na že citiran sklep pritožbenega sodišča pravočasno navedel in predložil dokaze o specifikaciji odvetniških stroškov, opravljene odvetniške storitve pa so razvidne tudi iz priloženih pravdnih spisov, zato so pritožbene navedbe tožnika v tem delu neutemeljene.

18. Toženec je prejel sporno nakazilo dne 2. 8. 2002, neupravičeno in v nasprotju z odvetniško tarifo si je zadržal znesek 4.167,91 EUR, zato mora plačati zakonske zamudne obresti od dneva pridobitve denarne koristi (193. člen OZ). Toženec je lahko v vlogi z dne 17. 5. 2010 po prvem naroku podal ugovor zastaranja (za materialnopravne navedbe ne veljajo pravila o prekluziji), vendar je bil prekludiran glede dejanske trditvene podlage, ki se nanaša na ugovor zastaranja, ob tem, da tudi v citirani oziroma prejšnjih vlogah ni navedel relevantnih (dejanskih) navedb vezanih na ugovor zastaranja. Nenazadnje je toženec prejel denar 2. 8. 2002, tožba je bila vložena 28. 7. 2005, torej znotraj splošnega zastaralnega roka petih let, ki velja za zahtevke iz naslova neupravičene obogatitve (346. člen OZ). Pri obračunu stroškov toženca je prvo sodišče sledilo navedbam toženca glede specifikacije odvetniških stroškov, kot izhajajo iz njegove trditvene podlage, tudi v primerih, ko bi si toženec lahko obračunal odvetniške stroške po višji postavki, kot jo določa OT, saj bi v nasprotnem prvo sodišče preseglo trditveno podlago toženca, v primerih, ko pa si je toženec obračunal odvetniško storitev, ki ni bila v skladu z OT, pa je prvo sodišče v okviru trditvene podlage tožnika moralo priznati tožencu opravljeno odvetniško storitev v skladu z OT.

19. Pritožbeni razlogi tožnika so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo, pritožbo toženca pa je zavrnilo v celoti in v navedenem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov v tej pravdni zadevi utemeljeno zavrnilo vse priglašene stroške toženca, ki so vezani na konference in sestanke z odvetnikom iz že obrazloženih razlogov, prav tako pa tudi vse vloge, ki niso bile potrebne. Neutemeljeno je priznalo tožencu stroške za izvedenca, saj je bil navedeni dokazni predlog nepotreben, kar ugotavlja tudi toženec v pritožbi. Prvo sodišče je izvedlo ta dokazni predlog zato, ker ga je predlagal toženec, dokazni predlog pa tudi ni pravočasno umaknil, zato mora sam kriti navedene stroške. Tožnik ni upravičen do kilometrine in parkirnine, kakor tudi ne do stroškov priporočene pošiljke, saj navedenega stroška ni opredelil, pravilno so priznani tudi stroški za kartuše v višini 21,90 EUR. Tožnik je glede na uspeh v pravdi (34%) upravičen do povrnitve stroškov v višini 13,63 EUR, toženec pa do višine 1.963,44 EUR. Po pobotanju stroškov je tožnik dolžan plačati tožencu pravdne stroške v višini 1.949,81 EUR, od navedenih stroškov pa še zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka, kot je bil določen v izpodbijani sodbi, dalje do plačila(27). Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba toženca zavrnjena, je bila zavrnjena tudi njegova zahteva za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben del izreka v tem delu odpadel. 21. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 109. člena ZPP denarno kaznovalo tožnika in pooblaščenca toženca, ker sta v pritožbah žalila prvo sodišče in je bilo treba na ta način zavarovati avtoriteto in ugled sodstva. Gre tudi za sporočilo udeležencem postopka, da morajo vloge v sodnih postopkih vsebovati le tisto, kar je za sodno odločitev relevantno, nedostojen besednjak pravdnih strank pa po nepotrebnem obremenjuje postopek, predvsem pa ga podaljšuje, saj se poraba časa za študij spisa zaradi nepreglednosti in obsežnosti balastnih navedb bistveno podaljša. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodba sodišča prve stopnje zavržna (glej stran 334, 335, 336, 339, 340, 341 in 342), da je izkazana pristranskost sodišča, ker so navedbe sodišča brez utemeljenih dejstev, da je skrajno pristransko sodišče upoštevalo napačno vrednost spora, da gre za očitne izmišljotine, da sodišče napiše sodbo na 33 straneh, da upraviči svojo pristranskost, ter da je sodišče v sodbi navedlo vse, da bi tožnika onesposobilo (stran 336). Toženec v pritožbi navaja, da je zavržno sodišče odločilo v nasprotju s sodno prakso (stran 345), da so deplasirane ugotovitve sodišča prve stopnje v sodbi (345 in 345a), da je trend odločanja sodišča, da se zavrnejo odvetniški stroški, in da ni jasno, na kakšen način sodišče prebira Odvetniško tarifo (345a), da je prvo sodišče priznalo tožencu odvetniške stroške po sistemu par – nepar (stran 346), da si sodišče pri takšni odločitvi predstavlja delo odvetnika po načinu malo za šalo malo zares, češ saj nima odvetnik pametnejšega dela (stran 346), da je izkazano licemerstvo (stran 346), da je sodišče prve stopnje v prvem sojenju naložilo tožencu v plačilo 284,05 EUR, v izpodbijani sodbi pa mora plačati 3.021,65 EUR, toliko o neodvisnosti prvostopnega sodišča (stran 347), in da je zavržno stališče sodišča prve stopnje, ki odreka pravico tožencu vložiti pobotni ugovor (stran 346a). Pritožbeno sodišče je tožniku naložilo denarno kazen v višini 200,00 EUR, pooblaščencu toženca pa v višini 400,00 EUR. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je bila vsebina nedostojnih izjav v pritožbi toženca obširnejša, in da je vlogo sestavil odvetnik. Pritožbeno sodišče je pooblaščencu toženca izreklo sorazmerno nizko denarno kazen, ker je upoštevalo, da so bile dosedanje vloge (pritožbe) pooblaščenca toženca, ki jih je obravnavalo pritožbeno sodišče, pravno korektne in profesionalne ter v skladu z odvetniško etiko.

PRAVNI POUK: Zoper III. točko sklepa je dopustna pritožba v roku 15 dni od pismenega odpravka sklepa. Pritožbo je treba vložiti pri Višjem sodišču v Ljubljani, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sklepa zoper katerega se vlaga; izjavo, ali se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, sodišče vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 87. člena ZPP). Če je pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, se pritožba kot nedovoljena zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP). Če pooblaščenec stranke, ki je odvetnik, ne predloži pooblastila za zastopanje, mu sodišče ne dovoli, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, ampak pritožbo zavrže (5. odstavek 98. člena ZPP).

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Oznaka za pravdno zadevo, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 226/97. (3)Ur. l. RS št: 7/1995, 3/1997, 31/2000, 39/2000, 49/2000, 49/2000, 57/2000, 78/2001 - v nadaljevanju OT.

(4)Oznaka za delovni spor, ki se je vodil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani III Pd 720/97. (5)Oznaka za pravdno zadevo, ki se je vodila pred Okrožni okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 917/99. (6)Oznaka za pravdno zadevo, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Domžalah P 53/97. (7)Zakon o odvetništvu Ur. l. RS št. 18/93 s spremembami – v nadaljevanju ZOdv.

(8)Glej pobotni ugovor toženca na strani 65 in 204 ter končni obračun v točki 16 te sodbe.

(9)Primerjaj 749-770 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), sedaj 766-787 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Na podlagi 1060 in 1062. člena OZ je pritožbeno sodišče uporabilo določbe ZOR.

(10)Primerjaj Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, stran 768. (11)Glej narok z dne 1.1999 stran 227 sodnega spisa I P 226/97, ki je trajal od 10.15 do 12.05. (12) Glej prilogo B 26. (13) Glej podrobneje o tem točki 13 in 16 te sodbe.

(14) Glej sodni spis I P 226/97 stran 116, 118-119, 142 in 144-146. (15)Čeprav je bil v zadevi I P 226/97 tožencu priznan DDV od priznanih pravdnih stroškov.

(16)Odločilna je le okoliščina, kdaj je toženec prejel denar za odvetniške storitve, to pa se je zgodilo 2. 8. 2002. (17)Glej vlogo tožnika z dne 3. 5. 2002, stran 194. (18)Glej stran 172-177. (19)Po določbi 285. člena ZPP.

(20)Glej stran 194. (21)Glej sklep stran 184. (22)Vsebinsko podoben poziv pa je prejel tudi toženec, glej stran 182. (23)Glej stran 286. (24)To velja tudi za delni plačili 15.000,00 SIT in 20.000,00 SIT, ki se glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožnika najverjetneje nanašata na zadevo E..

(25)Glej prilogo B 6. (26)Glej sodbo sodišča prve stopnje točka 39, stran 27. (27)Glej Načelno pravno mnenje, občna seja Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.