Jedro

Pritrditi ni pritožbenim izvajanjem, da je terjatev tožnika do toženke (banke) na podlagi drugega odstavka 130. člena ZPlaSS zastarala. Citirana določba ne uzakonja zastaranja terjatve zaradi neodobrene plačilne transakcije, temveč uporabniku plačilnih storitev nalaga obvestilno dolžnost o neodobreni oziroma nepravilno izvršeni plačilni transakciji. To obvestilno dolžnost mora uporabnik uveljavljati brez odlašanja po ugotovitvi, da je prišlo do takšnih plačilnih transakcij, vendar najkasneje v roku 13 mesecev po dnevu obremenitve. V kolikor v danih rokih obvestilne dolžnosti ne izpolni, mu ponudnik storitev (banka) ni dolžna zagotoviti popravka, to je povrnitve zneska neodobrene plačilne transakcije. Navedeni rok tako predstavlja materialni prekluzivni rok, ko po samem zakonu preneha pravica uporabnika terjati od banke povrnitev neodobrenega plačila, ne pa roka za zastaranje terjatve.

Po določbi prvega odstavka 119. člena ZPlaSS za škodo od neodobrene plačilne transakcije primarno odgovarja banka. Razbremenitev odgovornosti banke zaradi ravnanja uporabnika (potrošnika) določa 1. točka četrtega odstavka 119. člena ZPlaSS v zvezi s prvim ter drugim odstavkom 120. člena ZPlaSS. Po citiranih določbah banka ne odgovarja za tisto škodo, ki bremeni uporabnika.

Izrek

I. Pritožba zoper obsodilni del prvostopne sodbe (točka I izreka) se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper odločbo o pravdnih stroških (točka III izreka) se ugodi in se prvostopna sodba v obrestnem delu v odločbi o pravdnih stroških spremeni tako, da se črta tekst „tožeči stranki dalje“.

III. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zaradi neodobrene plačilne transakcije izvedene po spletni banki, plačati 10.773,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2009 dalje (točka I izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek (točka II izreka). V odločbi o pravdnih stroških je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.241,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Obsodilni del prvostopne sodbe ter odločbo o pravdnih stroških s pritožbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi izpostavlja, da je prvostopno sodišče neutemeljeno in v nasprotju z določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o plačilnih storitvah in sistemih (v nadaljevanju ZPlaSS) zavrnilo ugovor zastarane terjatve. Citirana določba ne določa obvestilne dolžnosti uporabnika spletnega bančništva, temveč predstavlja zastaralni rok za vtoževano terjatev. Pri tem se pritožba sklicuje na članek dr. M.J.„Odškodninska odgovornost bank za neodobrene plačilne transakcije“, objavljen v reviji Podjetje in delo, 2012, št. 6-7. Z zavrnitvijo ugovora zastaranja je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 130. člena ZPlaSS. Nadalje je prvostopno sodišče nepravilno presodilo, da ne obstaja izključitveni razlog, kot ga določa drugi odstavek 120. člena ZPlaSS. Tožnik po obvestilu o vdoru v njegov osebni računalnik s strani ponudnika internetnih storitev z dne 13. 11. 2009 o tem ni obvestil tožene stranke, kar bi moral storiti na podlagi določbe 116. člena ZPlaSS ter tudi določbe 5. alinee prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev Raiffeisen Banke d.d. za uporabo elektronske banke za fizične osebe in je tako tožnik ravnal s krivdno obliko hude malomarnosti pri nastanku obravnavane neodobrene plačilne transakcije. S takšnim postopanjem je zanemaril skrbnost povprečnega človeka in s tem ravnal hudo malomarno. Zaradi neizpolnitve obvestilne dolžnosti obstaja izključitveni razlog po drugem odstavku 120. člena ZPlaSS. Nasprotni zaključki prvostopnega sodišča so dejansko in pravno zmotni. Zraven tega sporna neodobrena plačilna transakcija ni bila posledica ravnanja tožene stranke oziroma opustitve varnostnih ukrepov s strani tožene stranke, temveč je namestitev zlonamerne programske vsebine na tožnikov računalnik in zloraba digitalnega potrdila bila posledica neustrezne protivirusne zaščite tožnikovega računalnika ter samega ravnanja tožnika, kar tudi predstavlja izključitveni razlog po citirani določbi ZPlaSS. Od prisojene glavnice tožniku tudi ne pripadajo obresti od 30. 12. 2009, temveč šele od 12. 12. 2012, ko je tožena stranka od tožnika prejela odškodninski zahtevek. Nepravilen oziroma nerazumljiv je tudi izrek o pravdnih stroških glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu.

3. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da je tožnik pri toženki (banki) imel odprt transakcijski račun (v nadaljevanju TRR) in je denarne transakcije (plačila) opravljal tudi preko spletnega bančništva pri toženki. Tudi ni sporno, da je toženka na podlagi spletnega bančništva pri TRR tožnika opravila dve neodobreni plačilni transakciji, in sicer dne 23. 12. 2009 v znesku 6.823,12 EUR in dne 24. 12. 2009 v znesku 4.100,00 EUR. Do neodobrenih plačilnih transakcij je prišlo s kriminalno zlorabo tožnikovega plačilnega instrumenta pri spletni banki (certifikata in pripadajočega gesla), s pomočjo katerega je neznana oseba iz tuje države (navaja se Rusija) dostopala do spletne banke.

6. Pritrditi ni pritožbenim izvajanjem, da je terjatev tožnika do toženke (banke) na podlagi drugega odstavka 130. člena(1) ZPlaSS zastarala. Citirana določba ne uzakonja zastaranja terjatve zaradi neodobrene plačilne transakcije, temveč uporabniku plačilnih storitev nalaga obvestilno dolžnost o neodobreni oziroma nepravilno izvršeni plačilni transakciji. To obvestilno dolžnost mora uporabnik uveljavljati brez odlašanja po ugotovitvi, da je prišlo do takšnih plačilnih transakcij, vendar najkasneje v roku 13 mesecev po dnevu obremenitve. V kolikor v danih rokih obvestilne dolžnosti ne izpolni, mu ponudnik storitev (banka) ni dolžna zagotoviti popravka, to je povrnitve zneska neodobrene plačilne transakcije. Navedeni rok tako predstavlja materialni prekluzivni rok, ko po samem zakonu preneha pravica uporabnika terjati od banke povrnitev neodobrenega plačila, ne pa roka za zastaranje terjatve. Navedena terjatev po svoji vsebini predstavlja odškodninsko terjatev (poslovna škoda) za katero po določbi prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) velja triletni relativni zastaralni rok oziroma po drugem odstavku 352. člena OZ petletni absolutni zastaralni rok. Tožba v predmetni zadevi je bila vložena dne 21. 12. 2012 (sporne plačilne transakcije so bile opravljene koncem decembra 2009), torej pred potekom triletnega relativnega zastaralnega roka. Obvestilno dolžnost po drugem odstavku 130. člena ZPlaSS pa je toženec v danem primeru tudi izpolnil pravočasno, kot pravilno ugotavlja že prvostopno sodišče. O neodobrenih plačilnih transakcijah je toženko, banko obvestil dne 30. 12. 2009 (torej sedem dni po prvi neodobreni plačilni transakciji), čemur pritožba ne oporeka. Tožeča stranka na podlagi določbe drugega odstavka 130. člena ZPlaSS tako tudi ni prekludirana pri uveljavljanju terjatve zoper toženko.

7. Po določbi prvega odstavka 119. člena ZPlaSS(2) za škodo od neodobrene plačilne transakcije primarno odgovarja banka. Razbremenitev odgovornosti banke zaradi ravnanja uporabnika (potrošnika) določa 1. točka četrtega odstavka 119. člena ZPlaSS(3) v zvezi s prvim ter drugim odstavkom 120. člena ZPlaSS(4). Po citiranih določbah banka ne odgovarja za tisto škodo, ki bremeni uporabnika. To je škoda, ki na podlagi splošne odgovornosti uporabnika bremeni do zneska 150,00 EUR (prvi odstavek 120. člena ZPlaSS) oziroma za škodo, ki jo zaradi naklepnega ravnanja ali hude malomarnosti (povečana krivdna odgovornost) v celoti krije uporabnik (drugi odstavek 120. člena ZPlaSS). Dokazno breme za obstoj izključitvenih razlogov je na strani toženke.

8. Banka v obravnavanem primeru izključitev odgovornosti za neodobreno plačilno transakcijo gradi na določbi drugega odstavka 116. člena ZPlaSS(5) z zatrjevanjem, da tožnikova opustitev obvestilne dolžnosti po citirani določbi predstavlja hudo malomarnost. Vsebino hude malomarnosti zakon ne opredeljuje. Po sodni praksi huda malomarnost predstavlja skrajno nepazljivost oziroma primer, ko oseba ne ravna niti s takšno pazljivostjo, kot se pričakuje od običajnega človeka. Grobo je kršena navadna skrbnost. 9. Ni sporno, da je bil tožnik dne 13. 11. 2009 s strani operaterja internetnih storitev SIOL obveščen, da je bil izvršen vdor v njegov računalnik, in da o tem vdoru ni obvestil toženke. Navedena opustitev obvestila o vdoru v osebni računalnik pa ne predstavlja hude malomarnosti tožnika, kot zatrjuje pritožba. Tožnik je iz razloga, ker 13. 11. 2009 ni mogel uporabljati spleta o tem seznanil svojega operaterja spletnih storitev SIOL in ta ga je obvestil, da je bil izvršen nelegitimen vdor v njegov računalnik. Hkrati mu je po operaterju bilo svetovano, da naj zamenja geslo, dodatno ukrepanje pa ni potrebno. Navodilo operaterja je tožnik upošteval. Nadalje je nemoteno uporabljal internet in preko spleta tudi posloval s spletno banko vse dokler koncem decembra 2009 ni ugotovil, da na njegovem TRR manjkajo denarna sredstva, o čemer je takoj obvestil toženko.

10. Pritožba nima prav, da bi se ob navedenem vdoru v računalnik od tožnika že ob navadni skrbnosti lahko pričakovalo, da je dolžan o navedenem vdoru obvestiti toženko. Z navedenim vdorom namreč ni bil neposredno zlorabljen plačilni instrument (spletna banka) tožnika, temveč je bil opravljen preko svetovnega spleta (interneta) vdor v tožnikov računalnik. Sama zloraba je potekala tako, da se je v strukturo datotečnega sistema tožnikovega osebnega računalnika namestila zlonamerna programska koda skupine „Nuklus Team“ namenjena kraji digitalnih potrdil. Prvi del zlonamernega programa je nato poskrbel za prenos preostalih delov programa. Drugi element kode je izdelal kopijo datoteke digitalnega potrdila tožnika in ga prenesel v kontrolni center. Tretji del kode je beležil aktivnosti uporabnika na tipkovnici, četrti element pa je sledil dostopom uporabnika do spletne banke. Na ta način pa so v kontrolni center prišli nizi znakov, iz katerih je bilo mogoče izluščiti gesla. Na ta način je tretji pridobil oba identifikacijska elementa (digitalno potrdilo in pripadajoče geslo), ki sta potrebna za vstop v spletno banko. Tako izvedenec računalniške stroke.

11. Ob tako prefinjenem posegu v spletno banko tožnika pa tožnik ob skrbnosti povprečnega človeka vse do odtujitve denarja iz njegovega TRR ni mogel vedeti za zlorabo njegovega plačilnega instrumenta - spletne banke. Z zlorabo plačilnega instrumenta (spletne banke) je bil tožnik dejansko seznanjen po ugotovitvi, da na njegovem TRR manjka denar. Po taki ugotovitvi pa je brez odlašanja obvestil banko o zlorabi plačilnega instrumenta (spletne banke). Tožnik tako ni opustil obvestila o zlorabi plačilnega instrumenta, kot zmotno zatrjuje pritožba.

12. Da pa bi o samem nelegalnem vdoru v računalnik, o katerem je bil tožnik sicer obveščen po operaterju spleta (interneta), tožnik moral obvestiti toženko (banko) zaradi varovanja spletne banke, pa tudi presega skrbnost povprečnega človeka, od katerega se ne more pričakovati vednost, da bo že z vdorom v računalnik preko svetovnega spleta, po menjavi gesla, še vedno možen vdor v spletno banko, ki je varovana z digitalnim potrdilom in posebnim pripadajočim geslom. Pri tem pa tudi ni sporno, da tožnik ob obvestilu o vdoru v računalnik preko spleta od operaterja spleta ni bil obveščen o tem, da navedeni vdor lahko predstavlja tudi nevarnost za vdor v spletno banko in s tem povezano zlorabo plačilnega instrumenta. Svetovano mu je bilo le, da naj menja geslo (tožnik je to tudi storil), in da lahko nadalje uporablja internet. 13. Tožniku tako ni mogoče očitati, da je obvestilno dolžnost iz drugega odstavka 116. člena ZPlaSS opustil iz hude malomarnosti in zato toženka ne more izključiti svoje odgovornosti za povrnitev neodobrene plačilne transakcije po določbi 1. točke četrtega odstavka 119. člena ZPlaSS. Uporabnikova odgovornost za neodobreno plačilno transakcijo v znesku 150,00 EUR po 2. točki prvega odstavka 120. člena ZPlaSS ni pritožbeno sporna.

14. Toženka je bila o neodobreni denarni transakciji obveščena dne 30. 12. 2009 in je tako tožniku na podlagi tretjega odstavka 192. člena ZPlaSS(6) od 31. 12. 2009 plačati obresti od zneska neodobrene plačilne transakcije. Nasprotna pritožbena izvajanja, da obresti tečejo od prejema odškodninskega zahtevka (toženka je tega prejela dne 12. 12. 2012) so neutemeljena, ker te začnejo teči od prejetega obvestila o neodobreni plačilni transakciji. Le na tak način se vzpostavi tako stanje tožnikovega TRR, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena.

15. Tek zakonskih zamudnih obresti v odločbi o pravdnih stroških je prvostopno sodišče dejansko nespretno zapisalo. Je pa iz odločbe o pravdnih stroških razvidno, da zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka od vročitve pisnega odpravka sodbe. Izpolnitveni 15-dnevni rok pa teče od vročitve sodbe toženi stranki, saj je šele z vročitvijo sodbe tožena stranka seznanjena z obveznostjo plačila pravdnih stroškov. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče korigiralo odločbo o pravdnih stroških v obrestnem delu, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

16. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. in 358. člen ZPP).

17. Tožena stranka je le v neznatnem delu (tekstovni popravek odločbe o pravdnih stroških) s pritožbo uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1) : Ponudnik plačilnih storitev mora zagotoviti uporabniku popravek, če uporabnik obvesti ponudnika plačilnih storitev o neodobrenih oziroma nepravilno izvršenih plačilnih transakcijah brez odlašanja, ko ugotovi, da je prišlo do takšnih plačilnih transakcij, vendar najkasneje v roku 13 mesecev po dnevu obremenitve.

Op. št. (2) : Plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku odgovarja za izvršitev plačilne transakcije brez plačnikovega soglasja za izvršitev v skladu s 103. členom tega zakona (v nadaljnjem besedilu: neodobrena plačilna transakcija).

Op. št. (3) : Plačnikov ponudnik plačilnih storitev se lahko razbremeni odgovornosti za izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka tega člena v tistem delu, ko izgubo krije uporabnik v skladu s 120. členom tega zakona.

Op. št. (4) : (1) Uporabnik krije izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka 119. člena tega zakona do največ 150,00 EUR, če izvršitev neodobrenih plačilnih transakcij, zaradi katerih je izguba nastala, posledica uporabe:

1. Ukradenega ali izgubljenega plačilnega instrumenta ali

2. Plačilnega instrumenta, ki je bil zlorabljen, če uporabnik ni zavaroval osebnih varnostnih elementov plačilnega instrumenta.

(2) Uporabnik krije celotno izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka 119. člena tega zakona, če je izvršitev neodobrene plačilne transakcije posledica uporabnikove prevare, ali če uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 116. členom tega zakona.

Op. št. (5) : Uporabnik mora brez odlašanja obvestiti ponudnika plačilnih storitev ali osebo, ki jo ponudnik plačilnih storitev navede, o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta.

Op. št. (6) : Plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ki je odgovoren za izvršitev neodobrene plačilne transakcije, mora plačniku povrniti tudi vsa zaračunana nadomestila, ki jih je zaračunal plačniku, ter obresti, do katerih je upravičen plačnik v zvezi z izvršitvijo neodobrene plačilne transakcije.