Jedro

Tožena stranka trditev, da dela niso bila dokončana, ker tožeča stranka ni odstranila zaščitne folije, ni podala, temveč je to izpovedal njen zakoniti zastopnik. Izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94425/2014 z dne 14.7.2014 v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.232,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Smiselno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je nad tožečo stranko na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju St 000/2017 dne 10.1.2018 začel stečajni postopek. Če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, se postopek po zakonu prekine (4. točka 205. člena ZPP). Drugi odstavek 207. člena ZPP določa, da lahko sodišče, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, na podlagi te obravnave izda odločbo. Smiselno enako velja za pritožbeno sodišče. Ker je bil v konkretnem primeri postopek prekinjen potem, ko so se iztekli roki za pritožbo in odgovor na pritožbo, lahko pritožbeno sodišče ne glede na to, da je bil postopek z dnem 10.1.2018 po zakonu prekinjen, odloči o obravnavani pritožbi.

6. Pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na trditve tožeče stranke in ni upoštevalo trditev (ker jih je označilo za pavšalne) in dokazov tožene stranke, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni; zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. čl. ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki poskuša z izpostavljanjem posameznih delov izpovedi zakonitih zastopnikov obeh strank omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje oziroma izkazati neprepričljivost sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva.

7. Tožena stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje tudi očitala, da je zmotno sledilo izjavi tožeče stranke, da ni bila seznanjena s specifičnim naročilom za stanovanje S. V zvezi s tem je sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno zaključilo, da ni dolžno iskati dejstev iz dokaznih listin. Ponovno je navajala, da je bila ponudba tožeče stranke za stanovanje S. pomanjkljiva, zavajajoča in škodljiva.

8. Navedeni očitki niso utemeljeni. Tožena stranka je trdila, da je tožeči stranki poslala konkurenčno ponudbo (B1), iz katere je izhajala specifikacija zahtevanih elementov in ki naj jih pri pripravi svoje ponudbe upošteva tudi tožeča stranka. Trdila je tudi, da je tožeča stranka pripravila drugačno ponudbo. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka ponudbo tožeče stranke pregledala in sprejela. S tem je bila pogodba sklenjena. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so trditve tožene stranke o zavajajoči ponudbi pavšalne, saj jih ni konkretizirala s trditvami o tem, v čem se konkurenčna ponudba, s katero je seznanila tožečo stranko (B1), razlikuje od ponudbe tožeče stranke, torej katera dela oziroma elemente naj bi tožeča stranka iz ponudbe izpustila. Zgolj s sklicevanjem na dokazno listino (B1), pa tožeča stranka ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Poleg tega je na trditve tožene stranke odgovorilo, da se ne more sklicevati na nepopolnost ponudbe, če pri sklenitvi pravnega posla sama ni bila zadosti skrbna. Tožena stranka je namreč gospodarska družba in bi kot taka pri pregledu in sprejemu ponudbe tožeče stranke morala sama ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Navedba tožene stranke, da je dokumentacija nejasna in sama s sabo v nasprotju, pa je ostala popolnoma nekonkretizirana. Tožena stranka je ni pojasnila oziroma zanjo ni navedla razlogov, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj nanjo niti ni moglo konkretizirano odgovoriti.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka trditev, da dela niso bila dokončana, ker tožeča stranka ni odstranila zaščitne folije, ni podala, temveč je to izpovedal njen zakoniti zastopnik. Izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Zato v pritožbi prvič podane trditve tožene stranke, da zaradi neodstranitve folije dela niso dokončana, in da je izdelek (okno) zato manj vreden, pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dela opravila v celoti v skladu s pogodbo. Enako velja tudi glede zavrnitve neutemeljenih očitkov tožene stranke, da je bilo delo opravljeno z napakami, kar je obrazloženo v nadaljevanju.

10. Sodišče prve stopnje je za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič in postavitev izvedenca gradbene stroke navedlo razloge (4. točka izpodbijane sodbe) in sicer, da izvedba drugih dokazov ni potrebna, ker je dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi listinskih dokazov in zaslišanj obeh strank. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca pravilna. Tožena stranka bi namreč morala, v kolikor bi hotela uveljaviti katerega od jamčevalnih zahtevkov zaradi napak izvedenih del, postaviti ustrezen nasprotni zahtevek oziroma pobotni ugovor. Ker tožena stranka jamčevalnega zahtevka ni ustrezno uveljavljala, sodišče prve stopnje niti ni imelo podlage za odločanje o njegovi utemeljenosti. Že zato in tudi iz razloga, ker je bila trditvena podlaga tožene stranke glede obstoja in grajanja napak pomanjkljiva, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke pravilna. Glede predlaganih prič pa tožena stranka v pritožbi ni konkretneje pojasnila, katero dejstvo naj bi se s posameznimi pričami ugotavljalo in kako bi to lahko vplivalo na odločitev. Zato sodišče prve stopnje ni storilo relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

11. Nadalje je tožena stranka v pritožbi navajala, da ne drži, da glede obstoja škode na špaletah ob menjavi oken v skupnih delih ni predlagala dokazov. Navajala je, da je za svoje trditve, da so izvajalci tožeče stranke nesorazmerno in po nepotrebnem poškodovali špalete, predložila fotografije in račun za sanacijo škode, ki ga je naslovila na tožečo stranko. Po mnenju tožene stranke je že račun zadosten dokaz, da je škoda nastala, zato naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožena stranka ni konkretizirano grajala napak.

Glede škode na špaletah pritožbeno sodišče izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz ponudbe tožeče stranke izhaja, da ne odgovarja za poškodbo špalet (A42). Poleg tega je po oceni pritožbenega sodišča ključna tudi neizpodbita ugotovitev, da je tožeča stranka predložila podpisane prevzemne zapisnike (A29, A30 in A31) z opisom opravljenih del, pri čemer iz nobenega zapisnika, zlasti pa zapisnika za dela v skupnih prostorih (A29) ne izhaja, da bi imelo delo napake. Na prevzeto delo ni bilo nobenih pripomb. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa se tožena stranka tudi ne more ubraniti plačilu oken na račun stroška za popravilo špalet. 12. Nadalje je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala, da neutemeljeno ni upoštevalo, da naj bi zakonita zastopnica tožeče stranke ves čas vedela, da g. P. ni pooblaščen predstavnik tožene stranke, zaradi česar ni mogel pravilno prevzeti del v skupnih delih stavbe. Tudi ti očitki niso utemeljeni. Tožeča stranka namreč ni trdila, da je bil g. P. predstavnik tožene stranke, temveč da je bilo dogovorjeno, da bo on prevzel dela po računu št. 82 (skupni prostori), ker je bil po podatkih tožeče stranke v tistem obdobju predsednik hišnega sveta oz. upravnega odbora v sporni stavbi (list. št. 41). Navedeno je potrdila tudi zaslišana zakonita zastopnica tožeče stranke (list. št. 106 in 109), čemur je sodišče prve stopnje sledilo (točka 10 sodbe). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki jih tožena stranka zgolj s ponavljanjem navedb iz postopka na prvi stopnji, da g. Pivk ni bil pooblaščen predstavnik tožene stranke, ne more izpodbiti.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, da naročnik od tožene stranke zaradi zamude in nedokončanja del zahteva plačilo penalov v višini 10.000,00 EUR. Tožena stranka namreč trditev v tej smeri v postopku na prvi stopnji ni podala, pomanjkljive trditvene podlage pa ne more nadomestiti z izvedenimi dokazi. Zato se do tega dejstva sodišču prve stopnje v razlogih sodbe ni bilo treba posebej opredeliti.

14. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).