Jedro

Po presoji sodišča tožnica zmotno meni, da drugi odstavek 39. člena ZLD-1 pomeni podlago za ustanovitev podružnice lekarne izven območja občine, ki je podelila koncesijo. Drugi odstavek 39. člena ZLD-1 namreč določa, da koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn kot svoje organizacijske enote za izvajanje lekarniške dejavnosti na območjih, za katera ima koncesijo oziroma dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne, v skladu z mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni po predhodnem mnenju pristojne zbornice in s soglasjem ministrstva.

Nacionalni pravni režim negospodarske javne službe je namenjen varovanju človekovih pravic in temeljne družbene solidarnosti. Doktrina negospodarskih storitev splošnega pomena v pravu EU pa pove, do katere mere je navedeni nacionalni pravni režim izločen iz dosega trgovinskih pravil prava EU. Katere od nacionalno pravno urejenih aktivnosti so negospodarske storitve splošnega pomena in zanje ključna ekonomska pravila prava EU niso uporabna, pove pravo EU in ne nacionalni pravni redi. Ni nedopustno, da je določena dejavnost po slovenskem pravu negospodarska javna služba, po pravu EU pa ni negospodarska storitev splošnega pomena. Tako je zato, ker je pojem negospodarske javne službe po slovenskem pravu širši od pojma negospodarskih storitev splošnega pomena po pravu EU.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila vlogo tožnice, „ki vodi koncesijsko Lekarno A., s sedežem na naslovu ..., za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice lekarne na območju Mestne občine B. V obrazložitvi odločbe toženka navaja, da tožnica tudi po več pozivih ni dopolnila vloge za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnične lekarne z navedbo točne lokacije oziroma sedeža podružnice lekarne. Zato ni mogla preveriti izpolnjevanja pogojev iz 10. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1). Vloga tožnice je preuranjena, glede na to, da je sama navedla, da lokacije in prostorov še nima urejenih. Pogoji za opravljanje lekarniške dejavnosti so določeni v 67. členu ZLD-1. Ko bo tožnica potrebne prostore pridobila, bo pri toženki lahko vložila zahtevo za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice lekarne za določeno gravitacijsko območje na točno določenem sedežu. Kot upravljavka lekarniške mreže na primarni ravni bo takrat toženka proučila aktualno stanje v lekarniški mreži na svojem območju in merila za oblikovanje mreže lekarniške dejavnosti na primarni ravni v skladu z ZLD-1. **Povzetek bistvenih navedb strank v postopku (pisni del)**

2. Tožnica v tožbi navaja, da je za njeno vlogo toženki za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne podlaga v tretjem odstavku 10. člena ZLD-1 in drugem odstavku 39. člena ZLD-1. Odločitev toženke pa je nezakonita, saj pred odločitvijo ni pridobila z zakonom obveznega soglasja Ministrstva za zdravje ter mnenja Lekarniške zbornice (tretji odstavek 10. člen ZLD-1). Odločitev o tem, ali bo toženka dovoljenje za ustanovitev podružnice lekarne izdala ali ne, ni v avtonomni presoji toženke (občine), saj je določba tretjega odstavka 10. člena ZLD-1 zavezujoča. Tako tudi že to sodišče (npr. v IV U 13/2015). Ureditev v ZLD-1 je drugačna od ureditve ZLD, po kateri se je občina o izdaji dovoljenja lahko odločala. Tako iz ZLD-1 (2. člen) in tudi Zakona o zdravilih (156. člen) kot zakonodaje EU in stališč Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) izhaja, da se lekarniško dejavnost uvršča med gospodarske dejavnosti. Toženka s svojim ravnanjem protipravno omejuje konkurenco na trgu, kar prinaša škodo ne le tožnici temveč tudi prebivalcem, ki živijo na območju Mestne občine B. Gre za kršitev drugega odstavka 64. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in prvega odstavka 66. člena ZPOmK-1. Tožnica uveljavlja tudi kršitev ustavne pravice svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Sklicuje se tudi na 49. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) in razlago pravice ustanavljanja s strani SEU. Postopek za pridobitev dovoljenja mora temeljiti na merilih ZLD-1, kar pomeni, da je treba upoštevati drugi odstavek 39. člena, četrto alinejo drugega odstavka 8. člena, da število prebivalcev na gravitacijskem območju podružnice presega 2500 in da znaša razdalja med obstoječo lekarno in podružnico 400 m na urbanih območjih oziroma vsaj 5 km na drugih območjih. Vsi navedeni zakonski pogoji so v primeru tožnice izpolnjeni.

Ker je vprašanje prepovedi omejevanja konkurence v primeru izvajanja lekarniške dejavnosti vprašanje, ki je po pravu EU in enotni sodni praksi SEU pomembno za enotno uporabo prava EU, tožnica sodišču predlaga, naj predloži SEU vprašanje za predhodno odločanje.

Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo toženke odpravi in zadevo vrne njenemu prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo (ki ga je vložila na glavni obravnavi) kot neutemeljene zavrnila tožbene navedbe, da ni pridobila predhodnega mnenja Lekarniške zbornice. Kot je navedla že v izpodbijani odločbi, je Lekarniško zbornico zaprosila za izdajo predhodnega mnenja k ustanovitvi podružnice lekarne. Z vsebino odgovora Lekarniške zbornice, v katerem se je ta le splošno in nezavezujoče opredelila do pogojev ustanavljanja podružnice po ZLD-1, za predhodno mnenje po tretjem odstavku 10. člena tega zakona pa naj bi bila vloga toženke nepopolna, pa je toženka tožnico v izpodbijani odločbi tudi seznanila. Toženka zavrača tudi tožbene navedbe o tem, da nedopustno posega v tožničino ustavno pravico svobodne gospodarske pobude in da krši njeno pravico ustanavljanja iz 49. člena PDEU. Tožničino vlogo je zavrnila, ker ta ni izkazala izpolnjevanja pogojev po ZLD-1. **Odločanje po sodniku posamezniku**

4. Sodišče je 7. 12. 2021 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 13. 1. 2022. **Glavna obravnava** Sodišče je 13. 1. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo.

5. Na glavni obravnavi je tožnica oporekala navedbam toženke v odgovoru na tožbo, da vloge tudi po pozivih ni dopolnila, ter navajala, da je v vlogi z dne 18. 3. 2019 določno konkretizirala gravitacijsko območje. Taka opredelitev območja je za obravnavanje njene vloge po merilih in kriterijih tretjega odstavka 8. člena in prvega odstavka 10. člena ZLD-1 zadostovala. Toženka pa je vztrajala pri tem, da vloga tožnice ni bila popolna ter se je pri tem sklicevala tudi na mnenje Lekarniške zbornice. Tožnica je temu oporekala in navajala, da Lekarniška zbornica niti v predmetnem dopisu niti v katerem koli drugem svojem mnenju, vezanem na odpiranje podružnic lekarne tožnice, ni pravilno uporabila določil 8. in 10. člena ZLD-1 ter je svoja stališča podajala z očitno tendenco k onemogočanju širitve dejavnosti tožnice, toženka pa je po načelu zakonitosti zavezana pravilni uporabi prava.

**Dokazni sklep**

6. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo v listine, priložene tožbi, A1 do A11: vlogo tožnice z dne 18. 3. 2019, pritožbo tožnice z dne 20. 5. 2019, dopis Lekarniške zbornice z dne 20. 5. 2019, dopisa toženke z dne 23. 5. 2019 in 7. 6. 2019, dopis tožnice z dne 14. 6. 2019, dopis Lekarniške zbornice z dne 20. 6. 2019, dopis toženke z dne 28. 6. 2019, dopis tožnice z dne 1. 7. 2019, izpodbijano odločbo ter ostale listine sodnega spisa in upravnega spisa. Dokazne predloge za zaslišanje strank in prič pa je tožnica umaknila.

**K I. točki izreka**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet upravnega spora je odločitev toženke, da tožnici na svojem območju ne izda dovoljenja za ustanovitev podružnice lekarne.

9. Po prvem odstavku 8. člena ZLD-1 je podružnica lekarne ena izmed treh oblik, poleg lekarne in priročne zaloge zdravil, v kateri se izvaja lekarniška dejavnost na primarni ravni. Pogoje in merila za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice lekarne ZLD-1 določa v 10. členu1 in tretjem odstavku 8. člena2. 10. Vendar pa so za presojo v zadevi bistvene (tudi) druge določbe ZLD-1, in sicer tretjega odstavka 5. člena ZLD-1 in 39. člena ZLD-1 ter nadaljnjih. Namreč toženka je svojo odločitev sicer formalno utemeljevala z zaključkom, da tožnica v vlogi ni navedla in izkazala podatka o točni lokaciji in sedežu podružnice lekarne, da bi bilo mogoče preveriti izpolnjevanje pogojev, določenih v 10. členu ZLD-1, tudi v povezavi s 67. členom ZLD-1, vendar se je sklepno nato sklicevala na svojo zakonsko pristojnost upravljavke lekarniške mreže na primarni ravni in kot za odločitev relevantne okoliščine navedla „aktualno stanje v lekarniški mreži na območju občine“. Kar po presoji sodišča pomeni, da se je toženka v bistvu sklicevala na svojo pristojnost (kot občine) iz tretjega odstavka 5. člena ZLD-1, po katerem mrežo lekarniške dejavnosti v skladu z ZLD-1 na primarni ravni zdravstvene dejavnosti zagotavlja občina z izvajalci lekarniške dejavnosti, ki jih določa ZLD-1. 11. Izvajalce lekarniške dejavnosti določa ZLD-1 v 8. točki prvega odstavka 4. člena, in sicer da so to: fizična ali pravna oseba s koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti v skladu s tem zakonom, javni lekarniški zavod, bolnišnica ali drugi izvajalci v skladu s tem zakonom (to so učna lekarna, socialnovarstveni in drugi zavodi ter lekarna v okviru vojaške zdravstvene službe).

12. Ker je tožnica fizična oseba, lahko lekarniško dejavnost opravlja le na podlagi koncesije, podeljene na podlagi tega zakona. Tožnica tudi dejansko je koncesionarka. V vlogi za ustanovitev podružnice lekarne, ki jo je naslovila toženki, je navedla, da je koncesionarka v Občini C. in se tudi izkazala z odločbo Občine C. o podelitvi koncesije z dne 19. 4. 2012, ob tem pa navedla, da upoštevajoč navedeno, za poslovanje podružnice lekarne v Mestni občini B. ne potrebuje nove koncesijske odločbe ali pogodbe, pri čemer se je v postopku sklicevala na drugi odstavek 39. člena ZLD-1. 13. Po presoji sodišča pa tožnica zmotno meni, da drugi odstavek 39. člena ZLD-1 pomeni podlago za ustanovitev podružnice lekarne izven območja občine, ki je podelila koncesijo.

14. Drugi odstavek 39. člena ZLD-1 namreč določa, da koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn kot svoje organizacijske enote za izvajanje lekarniške dejavnosti na območjih, za katera ima koncesijo oziroma dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne, v skladu z mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni po predhodnem mnenju pristojne zbornice in s soglasjem ministrstva.

15. Taka zakonska ureditev je logična, glede na to, da občina skladno s prvim in drugim odstavkom 140. člena Ustave in 2. členom Zakona o lokalni samoupravi na svojem območju samostojno ureja in opravlja lokalne zadeve ter izvršuje naloge, ki so nanjo prenesene z zakoni, med drugim, kot omenjeno, v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZLD-1 zagotavlja mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni ter fizičnim in pravnim osebam podeljuje koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti.

16. Navedeno pomeni, da imajo 0bčinski (splošni ali posamični) akti učinek le na njenem območju. Občina zato lahko tudi koncesijo podeli le za svoje območje. Če koncesijo podeljuje skupaj več sosednjih občin, pa jo lahko podelijo le za območje teh občin. Fizična ali pravna oseba s koncesijo ima po navedenem status koncesionarja le v občini, ki ji je podelila koncesijo, in tudi le v tej občini lahko ustanovi podružnico lekarne.

17. Z določbo drugega odstavka 39. člena ZLD-1 zakonodajalec tako določa, na katerih območjih v pristojnosti koncedenta koncesionar lahko organizira lekarne oziroma podružnice lekarn. To pa je območje, za katerega mu je v skladu s koncesijskim aktom (prva alineja prvega odstavka 42. člena, prvi odstavek 50. člena in prva alineja prvega odstavka 52. člena ZLD-1) podeljena koncesija.

18. Razlaga določbe drugega odstavka 39. člena ZLD-1, za kakršno se zavzema tožnica, po povedanem nima podlage v zakonskem besedilu. Prav tako pa bi pomenila, da bi do ustanovitve podružnice lekarne v občini prišlo mimo določb o podeljevanju koncesije. Podružnica lekarne namreč lahko deluje samo pod strokovnim nadzorom lekarne (drugi odstavek 10. člena ZLD-1), pri čemer fizična ali pravna oseba obe lahko organizira le kot koncesionar (drugi odstavek 39. člena ZLD-1). Koncesijo pa lahko občina podeli le na podlagi javnega razpisa, s čimer se zagotavljajo enakopravna obravnava kandidatov, transparentnost postopka in izbira najustreznejšega koncesionarja, s tem pa tudi gospodarna in učinkovita poraba javnih (lokalnih) sredstev3. 19. Za presojo statusa koncesionarja je nepomembno tožbeno sklicevanje na starejšo sodno prakso Upravnega sodišča. Sodba IV U 13/2015 z dne 15. 10. 2015 se na tematiko, obravnavano v tej zadevi, ne nanaša, kajti obravnava vprašanje prenosa koncesije za zdravstveno dejavnost po Zakonu o zdravstveni dejavnosti.

20. Kot že navedeno med strankama ni sporno, da ima tožnica koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti le na območju Občine C. in da ji toženka do izdaje izpodbijane odločbe ni podelila koncesije v skladu z določbami ZLD-1. Tožnica se zato ne šteje za koncesionarko na območju toženke. Ker torej tožnica nima statusa izvajalca lekarniške dejavnosti na območju toženke, je toženka tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne mogla zavrniti, ne da bi pred tem izvedla ugotovitveni postopek o izpolnjenosti materialnih pogojev za podružnico lekarne po določbah 10. člena ZLD-1 in pridobila mnenje Lekarniške zbornice Slovenije in soglasje ministrstva.

21. Na drugačno presojo sodišča ne more vplivati tožnica niti s sklicevanjem na 74. člen Ustave niti z očitki o omejevanju konkurence. Tožnica v zvezi s tem uveljavlja, da je lekarniška dejavnost po sodni praksi SEU gospodarska dejavnost, za katero veljajo zahteve iz navedene ustavne določbe. Očitek je po presoji sodišča nerelevanten za odločitev, saj je Ustavno sodišče v odločbi U-I-194/17 že opozorilo, da ni nujno, da se pojem negospodarske storitve splošnega pomena po pravu EU in domači pojem negospodarske javne službe pomensko prekrivata. Nacionalni pravni režim negospodarske javne službe je namenjen varovanju človekovih pravic in temeljne družbene solidarnosti. Doktrina negospodarskih storitev splošnega pomena v pravu EU pa pove, do katere mere je navedeni nacionalni pravni režim izločen iz dosega trgovinskih pravil prava EU. Katere od nacionalno pravno urejenih aktivnosti so negospodarske storitve splošnega pomena in zanje ključna ekonomska pravila prava EU niso uporabna, pove pravo EU in ne nacionalni pravni redi. Ni nedopustno, da je določena dejavnost po slovenskem pravu negospodarska javna služba, po pravu EU pa ni negospodarska storitev splošnega pomena. Tako je zato, ker je pojem negospodarske javne službe po slovenskem pravu širši od pojma negospodarskih storitev splošnega pomena po pravu EU.

22. Za varovanje ustavnega položaja zasebnikov, ki izvajajo lekarniško dejavnosti, je glede na navedeno nepomembno, da je po prvem odstavku 5. člena ZLD-1 lekarniška dejavnost javna zdravstvena služba, saj se tudi na zasebnike, ki opravljajo lekarniško dejavnost, nanašajo jamstva iz 74. člena Ustave.4 Vendar pa to ne pomeni, da na tem področju ni mogoče omejiti svobode ustanavljanja, če ima omejitev podlago v nujnih razlogih v splošnem interesu, če zagotavlja uresničitev želenega cilja in ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja (test sorazmernosti). Drugi odstavek 74. člena Ustave namreč določa, da zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij ter da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo.

23. Dopustnost omejitve svobode ustanavljanja zaradi razlogov javnega interesa izhaja tudi iz sodne prakse SEU. Iz sodbe C-570/07 in C-571/07 (na katero se sklicuje tudi tožnica) tako izhaja, da se temeljne svoboščine (torej tudi pravica ustanavljanja) lahko omejijo iz razlogov javnega zdravja, pri čemer kot takšen razlog SEU prepozna tudi zagotavljanje zanesljive in kakovostne preskrbe prebivalstva z zdravili (tč. 61, 64). Opozarja na diskrecijsko pravico držav članic, da organizirajo sisteme socialne varnosti in da sprejmejo pravila, ki so namenjena ureditvi zdravstvenih služb, kot so lekarne (tč. 43 in 68), in ob ustrezni uporabi testa sorazmernosti sodi, da so zdravstvene ustanove in infrastruktura (torej tudi lekarne) lahko predmet načrtovanja, ki zajema predhodno dovoljevanje za ustanovitev novih ponudnikov, če je to nujno za zapolnitev morebitnih praznin pri dostopu do lekarniških storitev in za preprečitev podvajanja struktur, tako da se zagotovi oskrba z zdravili, prilagojena potrebam prebivalstva, ki pokriva celotno ozemlje in upošteva regije, ki so geografsko izolirane oziroma so kako drugače v slabšem položaju (tč. 70 in 71).

24. Javna korist na področju lekarniške dejavnosti izhaja iz 2. in 5. člena ZLD-1. Po 2. členu ZLD-1 je namen lekarniške dejavnosti zagotavljanje kakovostne in učinkovite preskrbe z zdravili in drugimi izdelki za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja ter svetovanje glede njihove varne, pravilne in učinkovite uporabe pacientom in zdravstvenim delavcem v zdravstvu, kakor tudi zagotavljanje farmacevtske obravnave za ohranjanje zdravja in doseganje pričakovanih kliničnih, humanističnih in ekonomskih izidov zdravljenja. Prvi odstavek 5. člena ZLD-1 pa določa, da je lekarniška dejavnost javna zdravstvena služba, s katero se zagotavlja trajna in nemotena oskrba prebivalstva in izvajalcev zdravstvene dejavnosti z zdravili ter farmacevtska obravnava pacientov.

25. Namen javne koristi na področju lekarniške dejavnosti je torej zagotavljanje trajne in nemotene preskrbe z zdravili na celotnem območju Republike Slovenije. Zakonska ureditev, ki zasleduje navedeni namen, temelji na 51. členu Ustave, ki ki ureja pravico do zdravstvenega varstva. Ta terja od države, da mora poskrbeti za človekovo zdravje, ki je ena od najpomembnejših ustavnih vrednot. Gre za človekovo pravico pozitivnega statusa, ki od države zahteva aktivno delovanje. Država mora z ustreznimi ukrepi zagotoviti učinkovito uresničevanje te človekove pravice. V prvem odstavku 51. člena Ustave je določeno, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon, kar pomeni, da Ustava navedeno pravico zagotavlja s t. i. zakonskim pridržkom. Tako oblikovan zakonski pridržek zakonodajalca pooblašča, da uredi pravico do zdravstvenega varstva, pri čemer lahko vzpostavi tudi ustavno dopustne omejitve te pravice (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave), kakor tudi, da uredi način njenega izvrševanja (drugi odstavek 15. člena Ustave), ker je to glede na naravo take pravice nujno.5

26. Glede na navedeno je zakonodajalec ob upoštevanju drugega odstavka 74. člena Ustave lahko omejil svobodo ustanavljanja tako, da je z zakonom določil organizacijske oblike, ki so najprimernejše za izvajanje te javne službe, in pogoje za njihovo ustanavljanje. To je storil z določbo o izvajalcih lekarniške dejavnosti v 8. točki prvega odstavka 4. člena ZLD-1, ki jo je konkretiziral v IV. poglavju zakona, ki natančneje ureja pogoje za izvajalce lekarniške dejavnosti, ter z določbo tretjega odstavka 5. člena ZLD-1, ki zagotavljanje primarne lekarniške mreže nalaga občinam. Gre za to, da za mrežo lekarniške dejavnosti na primarnem nivoju, torej na nivoju osnovne (nespecialistične) lekarniške dejavnosti, ki mora biti neposredno dostopna vsem prebivalcem na celotnem ozemlju Slovenije (gl. 2. člen ZZDej), skrbijo občine, to so samoupravne lokalne skupnosti, za katere je značilno, da povezujejo skupne potrebe in interese prebivalcev na lokalnem nivoju, torej so najbližje upravičencem do storitev na primarni ravni izvajanja lekarniške dejavnosti. Pristojnost zagotavljanja mreže lekarniške dejavnosti na primarnem nivoju pa občine izvajajo s (so)ustanovitvijo javnega lekarniškega zavoda (27. do 38. člen ZLD-1) in s podelitvijo koncesije fizični ali pravni osebi (39. do 61. člen ZLD-1).6

27. Ker je predmet tega upravnega spora odločba, s katero je toženka zavrnila tožničino zahtevo za ustanovitev podružnice lekarne v Mestni občini B. in ker je za odločitev o tem predmetu po povedanem bistveno, da tožnica ni koncesionarka na območju toženke (drugi odstavek 39. člena ZLD-1), tožnica drugačne presoje sodišča ne more doseči z zatrjevanjem o izpolnjenosti vseh zakonskih pogojev v smislu drugega in tretjega odstavka 8. člena ZLD-1 za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice lekarne; sodišče namreč vztraja pri stališču, da občina lahko podeli koncesijo le za svoje območje, enako kot že v drugih zadevah tožnice zaradi pridobitve dovoljenja za ustanovitev podružnice lekarne, o katerih je to sodišče že odločilo7. 28. Ob povedanem bi bilo pravno in življenjsko nevzdržno pritrditi zatrjevanju tožnice, da ni v avtonomni presoji toženke, ali bo tožnici izdala dovoljenje za ustanovitev podružnice lekarne, ob njenem sklicevanju na absolutno svobodo ustanavljanja in svobodno gospodarsko pobudo, neupoštevaje prej navedene omejitve, kajti nedopustno bi bilo omogočiti vstop tožnice kot izvajalke lekarniške dejavnosti na območje toženke mimo upoštevanja določb 45. in 46. člena ZLD-1 v povezavi z 42. členom ZLD-1 (o pogojih toženke za koncesionarja in merilih toženke za izbiro koncesionarja) in poseganje v pristojnost toženke (občine), to je v njeno z zakonom določeno pravico in dolžnost, da v skladu z ZLD-1 zagotavlja mrežo lekarniške dejavnosti8 na primarni ravni na svojem območju (območju svoje občine) (tretji odstavek 5. člena ZLD-1).

29. Glede na navedeno, ker je sodišče tožbene navedbe presodilo kot neutemeljene in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

30. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 ZLD-1 v 10. členu med drugim določa, da se podružnica lekarne ustanovi na območjih, kjer število prebivalcev na gravitacijskem območju podružnice presega 2500 in je v kraju organizirana zdravstvena dejavnost na primarni ravni (prvi odstavek) in da se dovoljenje izda na podlagi predhodnega mnenja Lekarniške zbornice Slovenije in soglasja ministrstva (tretji odstavek). 2 V tretjem odstavku 8. člena pa je določeno, da je najmanjša razdalja med obstoječo in novo lekarno ali podružnico lekarne, merjena po glavni cesti: - na urbanih območjih vsaj 400 m, - na drugih območjih vsaj 5 km. 3 Gl. odločbo Ustavnega sodišča U-I-166/17, tč. 23. 4 Gl. odločbo Ustavnega sodišča U-I-194/17, tč. 39. 5 Gl. odločbi Ustavnega sodišča U-I-166/17, tč. 14, in U-I-65/17, tč. 18. 6 Gl. odločbo Ustavnega sodišča U-I-166/17, tč. 11. 7 Npr. sodbe I U 1112/2019 z dne 9. 12. 2021, I U 1254/2015 z dne 9. 12. 2021, I U 931/2019 z dne 14. 12. 2021; 8 To je ustrezno razporeditev izvajalcev javne zdravstvene službe za trajno in nemoteno oskrbo prebivalcev in izvajalcev zdravstvene dejavnosti z zdravili ter farmacevtsko obravnavo pacientov (tretji odstavek 5. člena ZLD-1).