9.Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (in čemur pritožba ne oporeka), tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala verjetnemu obstoju terjatve, ampak je le pavšalno navedla, da tožnika nista izkazala nobenega pogoja za začasno odredbo. Tako so ostale neprerekane trditve: da sta tožnika kot solidarna kreditojemalca s pravnim prednikom tožene stranke 10. 8. 2007 sklenila kreditno pogodbo v višini 158.270 CHF za nakup stanovanja in da je bil ta kredit zavarovan s hipoteko na njuni nepremičnini; da je vrednost kredita ob sklenitvi pogodbe znašala 96.382,68 EUR in da je bila obrestna mera seštevek 6 mesečnega LIBOR-ja z dodano obrestno maržo 1,5 % (skupno na dan sklenitve pogodbe: 4,36 %), odplačilna doba pa 240 mesečnih anuitet po 994,64 CHF (kar je na dan sklenitve notarskega zapisa znašalo 605,72 EUR). Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala trditev o neopravljeni pojasnilni dolžnosti (bolj konkretno te trditve povzema sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve sklepa z dne 17. 7. 2024, na katere se, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, sklicuje pritožbeno sodišče). Tako se izkaže, da je verjetno izkazan obstoj terjatve, zato je treba presoditi le še pogoje po drugem odstavku 272. člena ZIZ, pri čemer je predpostavka iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ izključena, saj sta tožnika predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, katere namen ni v zavarovanju izvršitve obveznosti tožene stranke v prihodnosti, ampak v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja.

Jedro

10.SEU je v citirani sodbi odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da člena nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (točka 56 sodbe).

Prim. II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024 in tam naštete druge judikate.

Iz sodne prakse je razvidno, da se sicer zavarovanje z začasno odredbo nudi le za dajatvene zahtevke (taki so tudi primeri, ki jih iz sodne prakse navaja pritožba), vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno s citiranimi določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. To pa je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni - zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje tožene stranke.

11.V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem. Tako stališče tudi ne pomeni, da predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti in je izgubljen restriktivni pristop po ZIZ ter da se začasne odredbe izdajajo avtomatizirano in z mehanskim sklicevanjem na Sodbo SEU, kot meni pritožba. Sodišče mora namreč še vedno pogoje za izdajo začasne odredbe presoditi skozi določbe ZIZ, vsebinsko pa je treba posamezne pogoje razlagati evropsko skladno.

12.Slediti tudi ni mogoče trditvam, da izdana začasna odredba ni nujna, ker slovenska zakonodaja in sodna praksa že ustrezno odgovarjata na vprašanja, ki jih SEU izpostavlja kot relevantna za zagotovitev polnega učinka Direktive 93/13 in za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če spornih pogodbenih pogojev ne bi bilo. Drži, da ZPP za naknadne spremembe tožbe pozna institut privilegirane spremembe tožbe (184. člen), vendar pa sodišče tega ni zanemarilo, kot neutemeljeno meni pritožba. Sodišče je namreč v 22. točki obrazložitve sklepa z dne 17. 7. 2024 pojasnilo, da skladno s sodbo SEU polnega učinka Direktive 93/13 ni mogoče doseči na način, da se od potrošnika zahteva nenehno dopolnjevanje tožbe za med postopkom plačane obroke oziroma celo vložitev nove tožbe za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi. Povedano drugače, varstvo je treba zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom (seveda ob izpolnitvi še drugih pogojev) začasno zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe tako, da do potrebe po spremembi tožbe ali vložitvi nove tožbe sploh ne pride, pri čemer pa je pomembno, da mora potrošnik doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja.

Izrek

13.Pogoj težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je upoštevaje sodbo SEU treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (60. točka obrazložitve sodbe). To je po že pojasnjenem mogoče doseči le, če potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavi v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.

Glede tega je SEU zavzelo stališče v zadevi C-520/21, ki ji je že sledila tudi domača sodna praksa, prim. VSC Sodba Cp 201/2023 z dne 11. 10. 2023.

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep z dne 2. 4. 2024 v izpodbijani II. točki potrdi.

14.Položaj, v katerem se znajde potrošnik, ki mu to ni omogočeno, glede na ustaljeno sodno prakso že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju, to pa ob lojalni evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep z dne 17. 7. 2024 potrdi.

15.Iz navedb tožnikov, ki so konkretne in dokazno podprte, izhaja, da sta prejela 96.382,68 EUR kredita, do trenutka vložitve predloga za izdajo začasne odredbe pa sta toženi stranki že plačala 132.294,44 EUR, torej 36.057,81 EUR več, kot sta si izposodila, kar utemeljuje večjo nujnost začasnega ukrepa. Višine teh zneskov tožena stranka ne izpodbija, meni pa, da bi moralo sodišče pri preračunu, ali je kredit res preplačan, upoštevati tudi dogovorjene obresti. V zvezi s tem se je sodna praksa že izrekla, da je v fazi zavarovanja terjatve treba upoštevati le EUR glavnico brez obrestnega dela, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu vrnitvenega zahtevka. Ne drži, da je sodišče s tako interpretacijo preseglo besedilo sodbe SEU in nacionalno pravo razlagalo contra legem. Sodba SEU namreč pri ugotavljanju presežka plačil za namen ukrepa zavarovanja govori o "izposojenem znesku", kar je sodišče ustrezno upoštevalo.

Prim. VSL sklepa II Cp 2054/2023 z dne 18. 1. 2024 in II Cp 1497/2023 z dne 11. 1. 2024.

16.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v primeru, ko višina odplačanega presega višino izposojenega zneska, treba težko nadomestljivo škodo presojati širše, tudi v luči vpliva nadaljnjega plačevanja obrokov kredita na življenjski standard tožnikov. Tožnika sta zatrjevala, da bi nadaljnje odplačevanje obrokov kredita, ki so iz zneska 605,72 EUR zrasli že na 830,84 EUR mesečno, poslabšalo njuno premoženjsko stanje, kar gotovo drži. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se premoženjsko stanje tožnikov zaradi izdane začasne odredbe ne bo izboljšalo. Logično je namreč, da je namen zavarovanja v preprečitvi nadaljnjega poslabšanja premoženjskega stanja.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

17.Na premoženjsko stanje tožnikov bodo brez izdanega začasnega ukrepa dodatno vplivali tudi stroški, povezani z razširitvijo tožbenega zahtevka ali z novo tožbo za kasneje plačane obroke kredita. Ob tem ni mogoče slediti trditvam tožene stranke, da s tem ne bodo nastali nobeni stroški, saj razširitev zahtevka ali nova tožba vsekakor pomenita nastanek taksne obveznosti ter stroškov morebitnega odvetniškega zastopanja.

Obrazložitev

18.Izpolnjen je torej pogoj po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Enako velja za navedbe tožene stranke, da tak pristop pomeni zasuk, po katerem regulacijske začasne odredbe niso več omejene na nujne primere, ampak obratno pridejo v poštev v vseh sporih, kjer je tožeča stranka finančno šibkejša. Finančna šibkost je namreč le eden od elementov presoje, sodišče pa mora v vsakem konkretnem primeru presoditi vse zahtevane pogoje po ZIZ ob upoštevanju njegove evropsko skladne razlage, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj.

Prim. VSL Sklepa II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.

19.V zvezi z ostalima pogojema za izdajo začasne odredbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodna praksa v zadnjih odločbah upoštevaje sodbo SEU zavzela stališče, da vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji niti nista pravno odločilni. Ker pa je sodišče vseeno presojalo pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in ker pritožba pravilnost opravljene presoje izpodbija, pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev, da je tudi ta pogoj izpolnjen. Tožnika sta namreč glede na zgoraj pojasnjeno z verjetnostjo izkazala svojo grozečo škodo, medtem ko tožena stranka, ki je finančna institucija z dobrim finančnim položajem in ima svojo terjatev iz kreditne pogodbe zavarovano s hipoteko, konkretnih navedb o svoji škodi zaradi izdane začasne odredbe ni podala in tehtanja oziroma primerjave niti ni mogoče opraviti.

1.S sklepom z dne 2. 4. 2024 je sodišče prve stopnje (I.) do pravnomočnega končanja te pravde, začasno zadržalo učinkovanje med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o dolgoročnem kreditu št. ... z dne 10. 8. 2007 in notarskega zapisa A. A., ... z dne 14. 8. 2007; (II.) v preostalem delu, ko sta tožnika predlagala, da se toženi stranki pod pretnjo denarne kazni prepove razpolagati s terjatvijo, ki izvira iz navedene pogodbe in notarskega zapisa, ter uveljavljati plačil teh terjatev, je predlog za začasno odredbo zavrnilo. Nadalje je (III.) sklenilo, da ima sklep učinek sklepa o izvršbi in (IV.) da so stroški začasne odredbe nadaljnji pravdni stroški.

20.Po vsem obrazloženem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo in sklepa (v izpodbijanem delu) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

2.Tožnika v pravočasni pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge in predlagata spremembo II. točke sklepa z dne 2. 4. 2024 tako, da se predlogu za zavarovanje v celoti ugodi. Opozarjata, da ima sklep o zavarovanju po 268. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) učinek sklepa o izvršbi, zato mora vsebovati tudi sredstvo izvršbe. Zavarovanje sta uveljavljala za nedenarno terjatev in sicer za opustitev. Gre torej za primer iz prvega odstavka 227. člena ZIZ, ko se izvršba opravi po 226. členu ZIZ. Po drugem odstavku te določbe se dolžniku za primer neizpolnitve obveznosti izreče denarna kazen, zato bi tudi ta začasna odredba morala vsebovati izrek denarne kazni, kot to za zavarovanje določa drugi odstavek 273. člena ZIZ. Opozarjata na sodno prakso (npr. VSL I Cp 585/2023, VSC I Cp 88/2022) od katere izpodbijana odločitev odstopa. Če tožnika ne bi predlagala ustreznega in primernega izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe, je ne bi bilo mogoče izdati niti v delu, v katerem je bila izdana. Zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov ne bi bilo mogoče doseči prisilne izvršitve začasne odredbe v smislu opustitve izterjave denarne terjatve v izvršilnem postopku, če tožena stranka v delu, v kateri je bilo predlogu za zavarovanje ugodeno, ne bi upoštevala začasne odredbe. Če gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kot v tem primeru, bi bila vložitev predloga za izvršbo brez suspenzivnega učinka in bi tožena stranka lahko takoj dosegla blokado sredstev na računih tožnikov, opravljen pa bi lahko bil tudi rubež premičnin, kar bi trajalo do odločitve o ugovoru v izvršilnem postopku. To pa bi pomenilo izvotlitev namena začasne odredbe.

21.Pravdni stranki sta bili s svojima pritožbama neuspešni, v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke pa nista navedli ničesar, kar bi pripomoglo k odločitvi pritožbenega sodišča, zato vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Zveza:

3.Tožena stranka pa v pritožbi zoper sklep z dne 17. 7. 2024 prav tako uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga ustrezno spremembo oz. vsaj razveljavitev sklepa.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 51/1998, s spremembami.

4.Navaja, da gre v obravnavani zadevi za regulacijsko začasno odredbo, ki je dopustna le v nujnih primerih, ko je treba začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeneno, ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Upnik mora izkazati verjeten obstoj terjatve, podana pa mora biti reverzibilnost. Pritožba meni, da tožnika nista izkazala nobenega od teh pogojev.

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 3a Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 226, 227, 268, 272, 273, 273/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 184

2Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami.

5.Pritožba graja stališče, da načelo primarnosti in dolžnosti skladne razlage utemeljuje mehansko aplikacijo sodbe Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) C-287/22 (v nadaljevanju: sodba SEU) na slovenske razmere. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13) ne velja neposredno, ampak je skladno z 288. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod. Načelo skladne razlage ima določene omejitve: omejuje ga načelo pravne varnosti in ne more biti podlaga za za razlago nacionalnega prava contra legem. Tožena stranka meni, da slovenska zakonodaja in sodna praksa že ustrezno rešujeta vprašanja, ki jih SEU izpostavlja kot relevantne za zagotovitev polnega učinka Direktive in za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta bil, če spornih pogodbenih pogojev ne bi bilo. ZPP za razliko od poljske ureditve za naknadne spremembe tožbe pozna institut privilegirane spremembe tožbe, kar je sodišče zanemarilo. Tudi sicer konkretne okoliščine zadeve ne utemeljujejo realne možnosti, da bi tožnika morala vložiti novo tožbo in bo morebitne spremembe zahtevka glede na povprečno trajanje sodnega postopka mogoče nasloviti s spremembo tožbe, zato standard nujnosti ni izpolnjen. Pogoji za začasno odredbo morajo biti podati konkretno, ne zgolj na abstraktni ravni, kar pove tudi sodba SEU. Izpodbijani sklep temu ni zadostil.

3prim. VSL Sklep I Cpg 315/2021 z dne 23. 6. 2021 , VSL Sklep II Cp 735/2024 z dne 24. 5. 2024.

6.Nadalje tožena stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika z verjetnostjo izkazala preplačilo kredita, in se pri tem sklicevalo na 52. točko sodbe SEU, iz katere naj bi izhajalo, da je za presojo relevantna le višina glavnice oziroma znesek, ki sta ga tožnika prejela. Taka interpretacija presega besedilo sodbe in nacionalno pravo razlaga contra legem. SEU ne omenja glavnice tako, da bi sodišču nalagalo, da naj prezre obresti. Tožnika sta se s kreditno pogodbo zavezala plačati obresti, na podlagi amortizacijskega načrta sta vedela, da bosta za kredit do 29. 2. 2024 plačala 29.685 CHF obresti, kar sodišče ignorira in ne upošteva, da znesek neplačane glavnice znaša še 29.909,72 CHF. Znesek plačil tožnikov na podlagi glavnice po mnenju pritožbe tako ni presegel prejetega kredita in tega tožnika nista z verjetnostjo izkazala. Sodišče ne pojasni, zakaj meni, da sta tožnika upravičena do brezplačne uporabe tujega denarja.

4M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

5Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.

7.Pravne posledice ničnosti so jasne, nastopijo pravila vračanja, stranka, ki vrača denar, pa mora vrniti tudi obresti (193. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Sodišče tega ni upoštevalo, obresti pa je zanemarilo. Tožena stranka ima zoper tožnika terjatev, ki zajema poleg vračila glavnice tudi nadomestilo za uporabo tujega denarja oziroma za obogatitev iz dejstva, da sta 17 let uporabljala njen denar. Vse to je izostalo iz presoje sodišča.

6Povzeto po: Jorg Sladič, Verica Trstenjak, Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava, 1-2/2019, str. 83.

8.Iz navedb tožnikov je jasno, da ni vzročne zveze med obveznostmi po kreditu in njunimi finančnimi težavami. Ni sporno, da kreditne obveznosti predstavljajo finančno obremenitev, vendar pa je sodišče prve stopnje kljub ugotovljeni verjetnosti, da se finančno stanje tožnikov zaradi izdane začasne odredbe ne bo izboljšalo, menilo, da je začasna odredba nujna za preprečitev škode in da ne bo imela hujših posledic za toženo stranko. Sodišče je z mehansko aplikacijo sodbe SEU neutemeljeno relativiziralo pogoje za izdajo začasne odredbe in nacionalno pravo uporabilo contra legem, tak pristop pa pomeni zasuk, po katerem regulacijske začasne odredbe niso več omejene na nujne primere, ampak pridejo v poštev v vseh sporih, kjer je tožeča stranka finančno šibkejša.

7Prim. VSL sklepe I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024, I Cp 1851/2023 z dne 10. 1. 2024, II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024 in druge.

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 7

8Prim. 50., 51. in 56. točko Sodbe SEU.

O PRITOŽBI TOŽNIKOV:

9Tako VSL sklepa II Cp 2073/2023 z dne 3. 4. 2024 in II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024.

6.Odločitev iz I. točke sklepa z dne 2. 4. 2024 (začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe) učinkuje na zapadlost terjatve, kar pa po prepričanju pritožbenega sodišča zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati je s tem tudi vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnika, če nepoštenih pogojev ne bi bilo. Ker namreč kreditna pogodba začasno ne učinkuje, je tožnikoma ni treba izvrševati, to pa pomeni, da jima do konca začasnega zadržanja ni treba plačevati obrokov v skladu s to pogodbo. Pomembno je namreč, da pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnikov do zasebne lastnine ter njune pravice kot potrošnikov ter na drugi strani pravice tožene stranke do sodnega varstva pretehta slednja, saj imata pritožnika v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ju ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani tožene stranke. Ne glede na zavedanje pomembnosti varstva potrošnikov je pravno in življenjsko nevzdržno, da bi lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami. To bi namreč pomembno poseglo v njihovo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, poleg tega pa imajo dolžniki (tudi) v izvršilnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov le-te uveljavljajo.

Pridruženi dokumenti:*

10VSL Sklep II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL Sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.

7.Pritožba ima prav, ko opozori, da ima sklep o zavarovanju učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Utemeljeno tudi opozarja, da je sestavni del sklepa o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve po 227. in 226. členu ZIZ določitev denarne kazni za primer kršitve ravnanja, ki mu je naloženo s sklepom o izvršbi, a pri tem spregleda, da je bil predlog za izvršbo nedenarne obveznosti (prepoved razpolaganja in uveljavljanja terjatve iz kreditne pogodbe) zavrnjen. Če bi bilo dovoljeno zavarovanje tudi v tem delu, potem bi sklep o zavarovanju moral imeti tudi izrečeno denarno kazen za primer kršitve obveznosti, ki je dolžniku naložena s sklepom. Navsezadnje tako določa tudi drugi odstavek 273. člena ZIZ.

11Prim. 50., 51. in 56. točko sodbe SEU.

12Povzeto po točkah 48 do 52 Sodbe SEU.

8.Iz sodne prakse je razvidno, da se sicer zavarovanje z začasno odredbo nudi le za dajatvene zahtevke (taki so tudi primeri, ki jih iz sodne prakse navaja pritožba), vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno s citiranimi določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. To pa je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni - zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje tožene stranke.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

13Prim. VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE:

14VSL Sklep II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL Sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.