Jedro

Tožnica je kot lastnica nepremičnine, na katero se obe pogodbi nanašata, upravičena do posesti verige pogodb.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v točki II. spremeni tako, da se ugodi naslednjemu tožbenemu zahtevku: „Prva toženka je dolžna tožnici v 15 dneh izročiti izvirnik prodajne pogodbe z dne 28. 10. 2003, sklenjene med tožnico in prvo toženko ter izvirnik kupoprodajne pogodbe, sklenjene med Mestno občino Ljubljana in tožnico z dne 15. 11. 2001, ki sta obe predmet hrambe po sporazumu o zavarovanju terjatve, opr. št. Sv 1190/03 z dne 17. 12. 2003.“

II. Pritožbi druge toženke se ugodi ter se odločitev o stroških v točki III. spremeni tako, da v razmerju med drugo toženko in tožnico vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

III. Odločitev o stroških postopka v razmerju med tožnico in prvo toženko se spremeni tako, da vsaka od teh dveh strank nosi svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

1. Bistveno vprašanje pri odločanju v tej pravdni zadevi je bilo prejšnjič to, ali sta toženki ravnali nedobroverno pri ustanavljanju zastavne pravice ali ne. Od tega je bilo odvisno, ali je drugotoženka kot dobroverna stranka pridobila stvarno pravico na škodo tožnice ali ne.

2. V ponovljenem postopku je bilo na to vprašanje odgovorjeno negativno. Zastavne pravice drugotoženka po neizpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje ni pridobila. Poleg tega je v ponovljenem postopku sodišče zavrnilo zahtevek, naj se ugotovi ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 17. 12. 2003 med obema toženkama. Tudi ta del sodbe ni izpodbijan. Je pa sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek, naj prvotoženka tožnici izroči dve pogodbi v zvezi s sporno nepremičnino, in sicer v izvirniku. Ta del sodbe sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija tožnica. V točkah III. in IV. izreka je sodišče odločilo o stroških postopka. Tudi ta odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

3. Tožnica se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) in sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku iz 3. točke tožbe. Trdi, da je tožbena podlaga tega zahtevka med strankami nesporna. Tožbenemu zahtevku bi zato sodišče moralo ugoditi. Ni namreč sporno, da sta bili pogodbi izročeni prvotoženki. Dalje trdi, da tožnica ni z notarjem v nikakršnem pogodbenem razmerju. Ne glede na to pa opozarja na stran 5 notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju terjatve, kjer je določeno, da notar izroči listine osebi, ki bi bila do tega upravičena na podlagi pravnomočne sodne odločbe.

4. Tudi druga toženka se v svoji pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge, napada pa zgolj odločitev o stroških postopka. Glede na sodno prakso, ki se je od prejšnjega pritožbenega odločanja sedaj ustalila že tudi prek prakse revizijskega sodišča, sprejema odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari. Sklicujoč se na revizijske odločbe, v katerih je sodišče presojalo enak pravni problem, kot je ta v obravnavani zadevi, pa meni, da bi sodišče moralo glede stroškov odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Pri tem se sklicuje na argumentacijo Vrhovnega sodišča RS, ki je v enakem primeru tako tudi odločilo. Uspeh je namreč deljen.

5. Stranke so prejele pritožbi ostalih udeležencev, a odgovora na pritožbo ni podal nihče. 6. Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi tožnice

7. Tožnica je v pripravljalni vlogi 8. 12. 2010 (glej l. št. 112 do 118) postavila zahtevek za izročitev listin. Utemeljevala ga je v točki XI. Trdila je, da je originala obeh pogodb izročila prvotoženki ter da sta predmet hrambe po Sporazumu o zavarovanju denarne terjatve.

8. Tožnica je kot lastnica nepremičnine, na katero se obe pogodbi nanašata, upravičena do posesti verige pogodb. To upravičenje je sestavni del njene lastninske pravice (37. člen SPZ (2)).

9. Tožena stranka zoper ta zahtevek sploh ni podala nobenega vsebinskega ugovora. Tudi dejstev, ki bi utemeljevala ugovor pasivne legitimacije, ne.

10. Ker je tako, ni nobenega razloga, da sodišče njenemu zahtevku ne bi ugodilo. Na podlagi pooblastila iz 5. alineje 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo ter sodbo v zavrnilnem delu (izrek pod točko II. 2) spremenilo ter zahtevku za izročitev listin ugodilo.

11. Ob spremembi odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče pooblaščeno ponovno odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Na podlagi primarnega pravila iz drugega odstavka 154. člena ZPP je zato stroškovno odločitev v točki IV. spremenilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (3)). Pritožbeno sodišče je presodilo, da je pravično, če po tem merilu sodišče o stroških odloči celovito, torej glede prvo in drugostopenjskih stroškov.

O pritožbi drugotoženke zoper stroškovno odločitev:

12. Tudi tu je uspeh deljen. Iz razlogov, ki so navedeni že zgoraj (vključujoč sklicevanje na predhodno sodno odločbo Vrhovnega sodišča RS, izdano v bistveno enaki zadevi), je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbenim prizadevanjem druge toženke ter odločitev o stroških spremenilo tudi v točki III., in sicer tako, da tudi v razmerju med tožnico in drugo toženko vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Procesno pooblastilo za to odločitev je vsebovano v 3. točki 365. člena ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo ter še naknadne spremembe zakona).

(2) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002).

(3) Glej 16. točko sodbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 269/2011 z dne 13. 2. 2013 (v spletni bazi odločbe zaenkrat ni, nahaja pa se v spisu kot priloga B19).