Jedro

Presoja višine odškodnine zaradi zdrobitvenega preloma glave nadlahtnice,izpaha rame in delne ohromelosti radialnega živca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec toženke odgovoren za škodni dogodek 15. julija 2000, ko se je tožnica poškodovala v prometni nesreči (zavarovanec toženke je zbil tožnico, ki se je peljala s kolesom). Tožnici je prisodilo 7.100.000 SIT (sedaj 29.627,77 EUR) zadoščenja (od tega 2.900.000 SIT - sedaj 12.101,49 EUR - za telesne bolečine, 3.100.000 SIT - sedaj 12.936,07 EUR - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 300.000 SIT - sedaj 1.251,88 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 800.000 SIT - sedaj 3.338,34 EUR za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2003 dalje do plačila, upoštevaje valorizirano toženkino plačilo 5.967.360 SIT - sedaj 24.901,35 EUR. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (tožnica je zahtevala skupaj 16.600.000 SIT - sedaj 69.270,57 EUR zadoščenja) je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Ocenilo je, da tožnica ni upravičena do plačila še nadaljnjih 9.500.000 SIT (sedaj 39.642,80 EUR) zadoščenja.

Tožnica je vložila revizijo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njenih višjih zahtevkov za plačilo odškodnine za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti ter za strah. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odškodnina je prenizka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zviša prisojeno odškodnino za 9.500.000 SIT (sedaj 39.642,80 EUR) s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njegove pravdne stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča (ki je prestala pritožbeni preizkus) je, da je tožnica utrpela zdrobitveni prelom glave leve nadlahtnice, izpah leve rame, delno ohromelost radialnega (koželjničnega) živca, udarnino in raztrganino nad očesom, udarnino in krvni podliv na stegnu ter udarnino levega komolca. Vstavili so ji protezo glavice leve nadlahtnice. Zmanjšano ima moč dominantne roke (za vse večje obremenitve, za vsa opravila, ki se izvajajo v nivoju ali nad nivojem ramen,za dviganje in prenašanje kakršnihkoli bremen). Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožničinega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretja do šesta stran sodbe sodišča prve stopnje). Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnica po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 2.900.000 SIT - sedaj 12.101,49 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.100.000 SIT - sedaj 12.936,07 EUR, 300.000 SIT - sedaj 1.251,88 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah 800.000 SIT - sedaj 3.338,34 EUR pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To velja tudi za skupni znesek zadoščenja brez upoštevanja valorizirane akontacije 7.100.000 SIT (sedaj 29.627,77 EUR), ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 38,4 takratnih povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Primera nepremoženjske škode iz sodb II Ips 110/97 in II Ips 494/97, na katera se v reviziji sklicuje tožnica, s tožničinim primerom nista primerljiva, zato ne gre za odstop od sodne prakse. Glede sodbe prvostopenjskega sodišče, s katero tožnica prav tako skuša utemeljiti svoj očitek, da odškodnina ni pravična, pa revizijsko sodišče poudarja, da slednje na prakso nižjih sodišč ni vezano. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Revizijsko sodišče je zato zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene stroške.