Jedro

Preživninska zmožnost obeh staršev je enaka. Ker se bo finančno stanje matere poslabšalo (ugotovljena III. kategorija invalidnosti), in ob upoštevanju, da je celotno breme vzgoje in varstva na toženki, je materialnopravno pravilna odločitev, naj se preživninsko breme porazdeli tako, da oče krije 60% otrokovih mesečnih potreb, mati pa 40%.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik dolžan plačevati za preživljanje mladoletne toženke namesto preživnine, določene s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. P 6/2009 z dne 22. 9. 2009, ki je bila nazadnje valorizirana na znesek 269,00 EUR, mesečno preživnino v višini 240,00 EUR in sicer od vložitve tožbe dalje (28. 4. 2017). Višji tožbeni zahtevek1 je zavrnilo in še odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 446,40 EUR.

2. Toženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Ne strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da so se njene mesečne potrebe znižale. Sodišče je tudi napačno ugotovilo stroške oblačil, ki na letni ravni presegajo znesek 400,00 EUR in ga ni mogoče znižati na 350,00 EUR, prav tako pa se tudi ni mogoče strinjati, da znašajo stroški hrane na domu zgolj 130,00 EUR. Sodišče je napačno ocenilo režijske stroške in stroške ogrevanja. Na grelno sezono porabi vsaj 15 m3, kar predstavlja strošek 900,00 EUR in ne 500,00 EUR. Spremenila se je tudi preživninska zmožnost zakonite zastopnice toženke. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik pridobil dohodek 22.196,74 EUR in da poleg mesečne plače prejema tudi stroške najemnin. Sodišče bi moralo upoštevati tudi nepremično premoženje, ki ga je ustvaril s sedanjo partnerko. V zvezi z ugotavljanjem tožnikovega premoženjskega stanja je toženka predlagala vpogled na promet na osebnih računih, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče pa bi moralo upoštevati tudi dodatno okoliščino, in sicer, da je tožnik v devetih letih izvršil zgolj 24 stikov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno izhodišče za odločitev v obravnavani zadevi. Ta je v 132. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Po določilu 129. člena ZZZDR mora biti preživnina v ravnovesju med potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi zavezanca. Spremembo pravnomočno določene preživnine opravičuje zgolj bistven poseg v omenjeno ravnovesje oziroma bistvena sprememba enega od navedenih pravno relevantnih dejavnikov, ki omenjeno ravnovesje vzpostavljajo. Če sodišče ugotovi, da je prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin na strani preživninskih zavezancev in/ali upravičencev, mora preživnino znova določiti. Bistveno spremenjena okoliščina v obravnavani zadevi je nedvomno dejstvo, da so se tožniku po sklenitvi sodne poravnave 22. 9. 2009 rodile še tri hčerke. Sodišče prve stopnje je zato moralo ponovno poiskati vrednotno razmerje med vsemi navedenimi dejavniki, ki vplivajo na določitev preživnine.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo stroške za zadovoljevanje potreb mladoletne toženke v znesku 401,00 EUR. Toženka neutemeljeno izpodbija ugotovljeni strošek oblačil, prehrane na domu in ogrevanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja strošek oblačil na letni ravni znesek 350,00 EUR. Navedenega stroška toženka v prvostopenjskem postopku ni opredelila, zato je sodišče nanj sklepalo iz navedbe njene matere, ko je zaslišana izpovedala, da je toženki kupila jesenska oblačila in obutev v znesku 100,00 EUR in da je morala na približno tri mesece garderobo dokupovati. To bi na letni ravni predstavljalo znesek 400,00 EUR, vendar je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo, da določena oblačila niso vezana na letni čas in jih zato ni potrebno kupovati večkrat. Pravilna je tudi ocena stroškov prehrane na domu v višini 130,00 EUR2. Ocenjeni strošek prehrane celo odstopa od enakega stroška v primerljivih primerih. Toženka pa tudi ni ponudila nikakršnega dokaza, ki bi vzbujal dvom v navedeno oceno. Enako velja tudi glede stroškov ogrevanja. Toženkina mati je zaslišana izpovedala, da se ogrevajo z drvmi, ki jih sami pripravijo. Kljub temu, da to iz navedene navedbe ni povsem jasno razvidno, je sodišče štelo, da to pomeni, da je treba drva kupiti in navedeni strošek ocenilo na letni znesek 500,00 EUR (kot skupni strošek toženke in njene matere). Pritožbena trditev, da ta strošek znaša 900,00 EUR je brez vsakršne dokazne opore, zato je ni mogoče upoštevati.

6. Sodišče pa je tudi pravilno ugotovilo preživninsko zmožnost obeh preživninskih zavezancev. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje kljub toženkinemu predlogu ni izvedlo dokaza z vpogledom na osebne račune tožeče stranke in da je bilo zato njegovo premoženjsko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je premoženjsko stanje tožnika ugotavljalo z zaslišanjem pravdnih strank in vpogledom v uradne evidence FURS, kjer je tudi pridobilo podatke o njegovih obdavčljivih dohodkih. Toženka je res predlagala, da naj se vpogleda tudi v bančna računa tožnika, da bi se ugotovilo, ali nanju prejema dodatna sredstva. Navedenega dokaza na podlagi povsem neopredeljenih trditev toženke oziroma trditev, na podlagi česa sklepa, da tožnik na bančne račune prejema še dodatna sredstva (npr. ker pridobiva dohodek iz opravljanja dejavnosti, ki ni uradno evidentiran), sodišče ni bilo dolžno izvesti. Takšnih trditev toženka ni zmogla postaviti niti v pritožbi. Navedeni tožbeni očitek je zato neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja tožnikov povprečni mesečni dohodek skupaj z regresom znesek 1.224,87 EUR, da mesečno prejema iz naslova najemnin znesek v takšni višini, da z njim v celoti pokrije mesečni obrok kredita, ki ga je najel v letu 2008 za nakup hiše, ki jo oddaja (približno 700,00 EUR). Upoštevalo je tudi, da je 14. 12. 2016 prejel nakazilo v znesku 22.196,74 EUR kot izplačilo iz tretjega pokojninskega stebra, ki naj bi ga potrošil za pokritje dolgov. Prav tako je sodišče upoštevalo, da je tožnik s sedanjo partnerko, ki ima višji mesečni dohodek od njega in s krediti, ki jih je ta vzela, postavil novo stanovanjsko hišo. 7. Glede preživninske zmožnosti toženkine matere je ugotovilo, da prejema povprečni mesečni dohodek skupaj z regresom v znesku 1.466,11 EUR, da skupaj s toženko bivata v hiši s toženkino babico, da je toženkina mati lastnica stanovanja v Č. in da je v letu 2011 podedovala zidanico po očetu, v kateri sedaj živi njen sin iz prvega zakona, da je za obnovo zidanice vzela kredit, ki ga odplačuje v mesečnem znesku 280,00 EUR. Iz navedenih dejanskih ugotovitev izhaja, da je preživninska zmožnost vsakega od staršev mladoletne toženke vsaj enaka. Ocena sodišča prve stopnje, da se bo finančno stanje toženkine matere poslabšalo glede na okoliščino, da je z odločbo ZPIZ z dne 24. 5. 2017 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in upoštevajoč, da je celotno breme vzgoje in varstva na toženk3 pa je narekovala odločitev, da naj se preživninsko breme med oba starša porazdeli tako, da tožnik krije 60% mesečnih potreb mladoletne toženke (240,00 EUR), njena mati pa 40%.4

8. Takšna odločitev, ki temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je tudi materialnopravno pravilna. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Tožnik je zahteval znižanje preživnine na znesek 150,00 EUR mesečno.

2 Strošek šolske prehrane znaša 60,00 EUR.

3 Navedeno okoliščino je torej sodišče prve stopnje pri odločitvi izrecno upoštevalo, zato je pritožbeni očitek o nasprotnem neutemeljen.

4 Po omenjeni sodni poravnavi je bilo na tožniku breme kritja 45% potreb mladoletne hčerke oziroma toženke.