Jedro

Zastaralni rok je pričel teči znova in se je iztekel 31.12.2010, tožena stranka pa je bila ponovno pozvana k plačilu takse 4.4.2011, torej po poteku dvoletnega zastaralnega roka, zaradi česar ima prav pritožnica, ki opozarja, da je terjatev zastarala.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša taksna obveznost tožene stranke v zvezi s sodbo, opr.št. Pg 1 z dne 19.12.2007, 73,89 EUR. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni plačati odmerjeni znesek sodne takse.

Proti navedenemu sklepu je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, predlagala njegovo razveljavitev in uveljavljala povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da pravica zahtevati plačilo sodne takse po določbi čl. 9 ZST zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Po 4. čl. istega zakona je potrebno takso za sodbo plačati takrat, ko je obravnava zaključena, v konkretnem primeru je bila ta zaključena 19.12.2007. Relativni zastaralni rok za plačilo takse je potekel 1.1.2010. Napačno je stališče sodišča, da je z izdajo naloga, ki je bil vročen pooblaščenki 15.4.2008 pretrgalo tek relativnega zastaralnega roka in da je upravičeno toženo stranko pozvalo z opominom z dne 4.4.2011. Če je bil pooblaščenki 15.4.2008 vročen nalog, bi morala biti taksa plačana do 1.1.2011 in najkasneje tega dne je potekel relativni zastaralni rok. Sodišče tri leta (od 15.4.2008 do 4.4.2011) ni ukrenilo ničesar oz. ni izvedlo nobenega uradnega dejanja, katerega namen je plačilo oz. izterjava takse.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v predmetni zadevi 19.12.2007 izdana sodba (med drugim tudi po nasprotni tožbi), glede katere je tožena stranka taksna zavezanka. Upoštevaje 1. odst. 9. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST), ki ga je glede na 39. čl. kasneje uveljavljenega Zakona o sodnih taksah (ZST-1) treba uporabiti v obravnavanem primeru, bi dvoletni relativni zastaralni rok potekel z 31.12.2009. Ker glede na 2. odst. 9. čl. ZST zastaranje pravice zahtevati plačilo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je z izdajo naloga – opomina za plačilo sodne takse za sodbo dne 31.3.2008, bil pretrgan tek dvoletnega zastaralnega roka po 1. odst. 9. čl. ZST. Zatem je zastaralni rok pričel teči znova in se je iztekel 31.12.2010, tožena stranka pa je bila ponovno pozvana k plačilu takse 4.4.2011, torej po poteku dvoletnega zastaralnega roka, zaradi česar ima prav pritožnica, ki opozarja, da je terjatev zastarala, ker sodišče v treh letih (od vročitve prvega opomina do izdaje drugega) ni izvedlo nobenega uradnega dejanja, katerega namen je plačilo takse.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Ker gre v obravnavanem primeru za vprašanje (ne)plačila takse, torej za razmerje med toženo stranko in sodiščem, ne pa za razmerje med pravdnima strankama, je glede na 1. odst. 156. čl. ZPP odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka.