Jedro

Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Izhajalo je iz določbe 215. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da v primerih, ko na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme je bilo na tožniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke uveljavljal plačilo 2.150,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 1.432,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da sodišče ni skrbno ocenilo in pretehtalo vsakega dokaza posebej in nato vseh skupaj; ocena izvedenih dokazov pa je neživljenjska. Tako sodišče ni pravilno ocenilo verodostojnosti toženke. Vprašati bi se moralo o razlogih, da je dala toženka tožniku ob nastopu delovnega razmerja v podpis prazne liste, ker naj bi jih potrebovala za ureditev bivališča. Kasneje se je izkazalo, da jih je izpolnila za druge namene. Toženka je že v samem začetku pripravila podlago, da bo s tožnikom in njegovimi pravicami ter premoženjem manipulirala brez njegove vednosti. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je imela toženka namen, da se protipravno okoristi na račun tožnika. Ni razvidno, da bi sodišče vpogledalo v spis P 120/2015. Sodba o tem nima razlogov; ni je mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče se ni vprašalo, ali ni mogoče toženka zahtevala bančne kartice z namenom, da se na račun tožnika obogati. Potrebo po bančni kartici je očitno dobila, ko je videla, da ima tožnik na njej zapisano PIN kodo. Tožnik je toženki povsem zaupal, saj se je pri njej zaposlil. Sodba ni jasna v delu, kjer sodišče razglablja o logičnosti ravnanja tožnika. Ni jasno, ali sodišče z zaključkom glede tožnikovega (ne)postopanja v zvezi z bančno kartico meni, da tožniku ne gre povračilo protipravno dvignjenega denarja, ker ni pravočasno preprečil dvigov, ali meri na to, da tožniku ne verjame, ker ni ravnal s pričakovano osnovno skrbnostjo. Tožnik je kartico izročil z drugim namenom, kot jo je toženka uporabila, zato je neutemeljen očitek, da ni bil skrben. Za toženkine dvige ni vedel, ker s stanjem računa niti ni bil seznanjen, saj so bančni izpiski prihajali na naslov toženke. Dvige v Bosni in Hercegovini (BiH) je v pretežnem delu opravila tožnikova žena. Opozarja na protispisnost glede tožnikove skrbnosti ter preklica bančne kartice. Preklic kartice je indic, ki napotuje k potrditvi tožnikovih navedb, da je toženka dvigovala denar z njegovega računa brez njegove vednosti in dovoljenja. Opozarja, da sodišče v dokazni oceni ni celovito analiziralo in ocenilo izpovedi prič. Te so izpovedale, da je bil tožnik brez denarja in si je denar izposojal. To pomeni, da v Sloveniji ni imel bančne kartice, na podlagi katere bi lahko opravil dvige, ter da je bila druga kartica v BiH. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da je toženka opravila dvig za potrebe tožnikovega odhoda v BiH. Starega potnega lista ni mogel predložiti, ker je bil prepričan, da ga ni več. Ko je prejel sodbo in videl oceno dokazov, mu je žena povedala, da je pri praznjenju koša za smeti opazila odvrženi potni list in ga vzela ven. Do izdaje sodne odločbe s tem ni bil seznanjen. Izpovedbo prič bi moralo sodišče oceniti v povezavi s preostalimi dokazi in se predvsem vprašati o razlogih za tožnikovo ovadbo toženke.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišče v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbeno kot neutemeljeno v celoti zavrne ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Izhajalo je iz določbe 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki sodišču nalaga, da v primerih, ko na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme je bilo na tožniku. Prvo sodišče ni moglo zanesljivo (s stopnjo prepričanja) ugotoviti dejstev, ki jih tožnik navaja v tožbi, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšnemu razlogovanju pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Tega ne omaje niti v pritožbi izpostavljeno grajanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je dejstvo, da je tožnik bančno kartico toženki izročil na podlagi njene zahteve, manj verjetno od tistega, kar trdi toženka: da ji je tožnik sam izročil bančno kartico z namenom, da mu po potrebi dvigne in prinese denar.

6. Dokazna ocena prvega sodišča je življenjsko prepričljiva in logična. Izpostavljanje verodostojnosti toženke in opozarjanje na njeno preteklo delovanje v zvezi s podpisom praznih listov na odločitev v obravnavani zadevi ne more imeti vpliva. Tako tožnikova trditvena podlaga kot tudi izvedeni dokazi ne vodijo k zaključku, da se je imela toženka namen protipravno okoristiti na račun tožnika.

7. Prvo sodišče je prebralo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3087/2016, ki je v povezavi z zadevo P 120/2015. Tožnik je v pripravljalni vlogi predlagal le vpogled v sodbo, ne pa celotni spis. Predmetna sodba je v bistvenih delih povzeta v prej navedeni sodbi višjega sodišča, zato so pritožbeni očitki - v zvezi z vpogledom v spis P 120/2015 - neutemeljeni. V prej navedeni zadevi se je obravnavala drugačna situacija, povsem drug dogodek, ki sam po sebi ne izkazuje tožnikovih zatrjevanj v zvezi s sporno bančno kartico.

8. V obrazložitvi sodišča prve stopnje ni nobenih nejasnosti oziroma nesprejemljivosti glede tožnikove odsotnosti zahteve po izročitvi bančne kartice ter s tem povezane skrbnosti. Ta del obrazložitve je trebe umestiti v širši kontekst, ki nazorno pokaže, da prav tožnikovo nedelovanje oziroma njegova pasivnost vzbuja dvom v resničnost njegovih zatrjevanj. Za prvo sodišče je namreč, tako izhaja iz celotnega konteksta obrazložitve, sporno tožnikovo zatrjevanje, da je bančno kartico toženki izročil, ker naj bi jo potreboval računovodja.

9. Pritožbeno razlogovanje v zvezi z bančnimi izpiski ne prepriča. Tožnik ni izkazal - kot pravilno ugotavlja prvo sodišče - da je bančne izpiske na banki naročil in zahteval, da se pošiljajo na naslov toženke.

10. Nikakršnih nasprotij ni v obrazložitvah točke 7 in 8 izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik toženki za kartico rekel prvič šele konec junija 2015. V točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno navedeno, da so to tožbena zatrjevanja tožnika, ni pa to ugotovitev sodišča, ki bi izhajala iz rezultata izvedenega dokaznega postopka. Prvo sodišče je v točki 8 obrazložitve izhajalo iz tožnikove izpovedbe, da je v juniju 2015 zagotovo opravil en dvig v višini 50,00 EUR. Izhajajoč iz takšne izpovedbe pa je logičen in prepričljiv zaključek prvega sodišča, da se je tožnik takrat seznanil s stanjem na računu. V primeru kakršnihkoli nepravilnosti bi bilo logično, da bi bančno kartico takoj preklical. Tega pa očitno ni storil oziroma takšnega postopanja tožnik ne omenja, saj so bili dvigi opravljeni tudi še v mesecu juliju, kot izhaja iz tožbenega zahtevka.

11. Pritožba se neutemeljeno zavzema za drugačno dokazno oceno izpovedb prič. Četudi so priče izpovedale, da je bil tožnik brez denarja in da si je denar izposojal, pa to še ne pomeni, da ni imel bančne kartice.

12. Zatrjevanja v zvezi s potnim listom ter njegova predložitev v pritožbenem postopku predstavljajo pritožbeno novoto, ki je sodišče - skladno z določbo 337. člena ZPP - ne more upoštevati. Tožnikova žena je bila v postopku zaslišana kot priča in je bila z zadevo seznanjena. Tožnik bi ob ustrezni skrbnosti lahko predmetni dokaz podal pravočasno. Pa tudi sicer ta dokaz nima moči, kot mu jo želi dati pritožnik, saj ne izkazuje, da so bili dvigi opravljeni brez tožnikovega dovoljenja in da je dvige opravila toženka.

13. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Pravdni stranki do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona). Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor toženke pa ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, zato stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo, nosi sama.