Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo, da je oškodovanka otrok, ki ne more biti civilnopravno odgovoren za škodo, ki jo povzroči, vendar je ocenilo, da zadostuje njeno nezakrivljeno ravnanje in ji je iz tega naslova pripisalo soprispevek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati še 750,00 EUR, in v stroškovnem delu tako, da se le-ti znižajo za 258,19 EUR.

V preostalem izpodbijanem (zavrnilnem), a nespremenjenem delu, se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, zaradi delnega umika tožbe, glede zneska 4.172,93 EUR postopek ustavilo. S sodbo je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 1.830,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2008 dalje do plačila. V preostalem delu, to je glede plačila 11.940,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2008 dalje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.119,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Mladoletni tožnici, ki se je poškodovala v prometni nesreči 27.5.1999, je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6.101,88 EUR od uveljavljanih 13.770,65 EUR in ob upoštevanju 70 % soprispevka tožnice za nepremoženjsko škodo prisodilo 1.830,56 EUR. Za telesne bolečine je sodišče prve stopnje tožnici priznalo 1.350,00 EUR, od uveljavljanih 4.172,92 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.500,00 EUR od uveljavljanih 8.345,85 EUR in za strah 1.251,88 EUR, kot je uveljavljala. Upoštevalo je, da je del tožbenega zahtevka do višine glavnice v znesku 1.669,17 EUR tožena stranka pripoznala v odgovoru na tožbo.

Proti sodbi se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; št. 45/08; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, vse s stroškovno posledico.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Tožnica ne uveljavlja obrazloženo pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP. Predmet pritožbenega preizkusa je bil le zavrnilni del sodbe, saj se toženec ni pritožil in je ugodilni del sodbe postal že pravnomočen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: da se je nezgoda zgodila na javni prometni površini, na kateri je bila omejitev hitrosti 50 km/h; da je toženec vozil okrog 30 km/h oziroma 24 km/h; da je tožnica (ob škodnem dogodku bila stara 3 leta) sama pritekla na cesto; da je ovinek, od koder je pritekla tožnica, nepregleden; da je objekt, izza katerega je pritekla tožnica, trgovina, ki ima vhod z druge strani in je v smer toženčeve vožnje obrnjen zadnji del trgovine; da je bila zaznava tožnice med tekom izza objekta za toženca presenečenje; da bi toženec lahko preprečil nezgodo, če bi vozil na večji oddaljenosti od trgovine in s hitrostjo pod 10 km/h oziroma okoli 13 km/h, porazdelilo odgovornost za nesrečo v razmerju 30 % proti 70 % v korist tožene stranke. Ob tem je tehtalo objektivno odgovornost motorista za škodo, ki izvira iz uporabe motornega vozila in ravnanje tožnice, ki je nenadoma pritekla na vozišče. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje sodišče prve stopnje pravilno razmejilo odgovornost in da tožencu višje odgovornosti od 30 % ni mogoče naprtiti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo, da je oškodovanka otrok, ki ne more biti civilnopravno odgovoren za škodo, ki jo povzroči, vendar je ocenilo, da zadostuje njeno nezakrivljeno ravnanje in ji je iz tega naslova pripisalo soprispevek, očitno v okviru 1. odst. 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR), ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ) treba uporabiti za predmetno razmerje. Otroku soodgovornosti za nastalo škodo ni moč pripisati, saj upoštevaje 165. člen ZOR za otroka do starosti 7 let odgovarjajo starši, ne glede na krivdo. Vprašanje krivdne odgovornosti več oseb za isto škodo ureja 3. odstavek 206. člena ZOR in predvideva solidarno odgovornost povzročiteljev, ki so delali neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Uporaba argumenta a contrario pripelje do pravnega zaključka, da v primeru, ko je mogoče ugotoviti delež tistih, ki so škodo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, le-ti ne odgovarjajo solidarno (primerjaj II Ips 161/2008). V predmeti zadevi je mogoče ugotoviti delež tistih, ki so škodo povzročili, in je nedvomno podana soodgovornost tistih, ki so opustili nadzor nad tako majhnim otrokom. Mladoletna tožnica je bila v času škodnega dogodka stara 3 leta, zato so starši oziroma teta, ki je v času škodnega dogodka tožnico varovala, nedvomno opustila nadzor. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (8. stran sodbe), da je do otrokovega nenadnega teka na cesto prišlo zaradi opustitve nadzora skrbnikov. Odločitev je zato, kljub napačnemu razlogovanju sodišča prve stopnje, materialnopravno pravilna.

Materialnopravni preizkus pravilnosti odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo je pokazal, da je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova telesnih bolečin priznalo prenizko odškodnino. Ob (neizpodbijanih) dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, intenzivnostjo in trajanjem bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki temelje na ugotovitvah izvedenca, sodišče druge stopnje ocenjuje, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 3.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnica, ki je v nesreči dobila pretres možganov, zlom leve ključnice, odrgnine in udarnine na čelu in levi goleni in je bila nekaj trenutkov po nesreči nezavestna, imela po ugotovitvi izvedenca 5 dni hude telesne bolečine, 10 dni srednje hude telesne bolečine in 3 tedne stalne lahke telesne bolečine. Upoštevaje še nevšečnosti med zdravljenjem, zlasti 18 dni mobilizacije ključnice s povojem, 2 dni opazovanja v travmatološki kliniki z dvakratnim rentgenskim slikanjem, je tožnica upravičena do višje odškodnine, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje (1.350,00 EUR). Ob upoštevanju 70 % soodgovornosti otrokovih skrbnikov je tožnica upravičena do odškodnine v višini 2.100,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine zvišalo za 750,00 EUR (4. točka 358. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno vrednotilo nepremoženjsko škodo tožnice zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je upoštevaje ugotovljene posledice, ki so tožnici ostale in jih je sodišče prve stopnje natančno povzelo (10., 11., 12. stran sodbe), primerna odškodnina v višini 3.500,00 EUR, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje.

Posledično, zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari, je spremenjen uspeh tožeče stranke, in sicer je uspela s približno 18 % zahtevka. Glede na neizpodbijano odmero stroškov pravdnih strank ji glede na spremenjen uspeh pripada 654,11 EUR stroškov. Stroški tožene stranke (1.847,77 EUR) ob upoštevanju 82 % uspeha so 1.515,17 EUR. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da mora tožnica toženi stranki povrniti 861,06 EUR in je pritožbeno sodišče v stroškovnem delu odločitev spremenilo tako, da se stroški znižajo za 258,19 EUR.

Tožnici pritožbeni stroški ne pripadajo, ker je uspela le z neznatnim delom pritožbe (ni uspela po temelju, po višini pa le z 750,00 EUR od izpodbijanih 11.940,09 EUR) in jih mora nositi sama (3. odstavek 154. člena ZPP).