Jedro

Res je sicer, da naj bi obdolženec očitana mu kazniva dejanja izvrševal ob zlorabi alkohola in da so v postopku angažirani izvedenci zavzeli stališče, da je nevarnost ponovitve podana le v primeru, če bi obdolženec nadaljeval s konzumiranjem alkohola, vendar pa zagovornik ne pojasni, na podlagi česa bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da obdolženec v bodoče alkohola ne bi več konzumiral.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu A. K. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila obdolženec in njegov zagovornik. Obdolženec smiselno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede ponovitvene nevarnosti in smiselno predlaga odpravo pripora, zagovornik pa uveljavlja vse pritožbene razloge po 371. členu ZKP in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter odpravo pripora.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikoma namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitana mu kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni, dokazi priskrbljeni tekom preiskave, ki jih je sodišče v nadaljevanju obrazložitve ponovno povzelo, pa utemeljenega suma niso omajali, temveč so ga dodatno utrdili, saj so priče tekom preiskave potrdile, kar so povedale že tekom predkazenskega postopka. S takimi zaključki, ki se jih pritožnika ne dotikata, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jim kot pravilnim pritrjuje.

6. Zagovornik namreč problematizira zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti ter zaključek o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora, zaključke o ponovitveni nevarnosti pa smiselno izpodbija tudi obdolženec, saj v pritožbi pojasnjuje okoliščine, ki da so privedle do ravnanj, kot se mu očitajo v obtožnici, izraža obžalovanje za svoja dejanja in obljublja, da se bo v prihodnje veliko bolj posvetil družini, pozitivnim odnosom, zmanjšal fizične napore in opustil cigarete in alkohol. Vendar po oceni pritožbenega sodišča takim navedbam ni mogoče slediti, kot neutemeljene pa šteje tudi navedbe zagovornika.

7. Zagovornik namreč povsem neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo oz. utemeljilo, zakaj meni, da je podana konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženec utegnil ponoviti kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je namreč v 7. točki obrazložitve sklepa izpostavilo tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine na strani obdolženca, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju teh okoliščin pa ne problematizirata niti zagovornik, niti obdolženec. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča vse te okoliščine tudi korektno ovrednotilo in utemeljeno zaključilo, da je na strani obdolženca podana nevarnost, da bi s kaznivimi dejanji, kakršnih je utemeljeno osumljen, tudi nadaljeval. Res je sicer, da naj bi obdolženec očitana mu kazniva dejanja izvrševal ob zlorabi alkohola in da so v postopku angažirani izvedenci zavzeli stališče, da je nevarnost ponovitve podana le v primeru, če bi obdolženec nadaljeval s konzumiranjem alkohola, vendar pa zagovornik ne pojasni, na podlagi česa bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da obdolženec v bodoče alkohola ne bi več konzumiral. 8. Nikakor se ni mogoče strinjati z zatrjevanji zagovornika, da se sodišče prve stopnje do tovrstnih stališč izvedencev ni opredelilo, saj je v 11. odstavku 7. točke obrazložitve sklepa jasno poudarilo, da obdolženec do sedaj kljub dejstvu, da je do kaznivih dejanj prihajalo vedno pod vplivom alkohola, ni storil nič v smeri zdravljenja v smislu zagotavljanja abstinence, ki jo tudi sam v pritožbi zgolj obljublja. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve v kateri se je opredelilo do navedb zagovornika v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora, izpostavilo, da pri obdolžencu obstaja pomanjkanje samokritičnosti do lastnih ravnanj, ki jih tudi minimalizira. To nedvomno ne nakazuje na pripravljenost trajne abstinence in zdravljenja odvisnosti od alkohola. Nagnjenosti k uživanju in zlorabi alkohola, kot se jo je na strani obdolženca opisovalo s strani v preiskavi zaslišanih prič, ni moč odvrniti v kratkem času, saj gre za proces, ki zahteva čas in sodelovanje. Kot je poudaril izvedenec K. v izvedenskem mnenju z dne 24. 4. 2020 (l. št. 241 -247), bi pri obdolžencu motiv za zdravljenje in abstinenco sicer lahko bil tudi sodni postopek, vendar je zdravljenje pod prisilo običajno zgolj začasni izhod, običajno pa je za uspešno zdravljenje potreben zelo velik motiv tj. običajno grožnja z izgubo zaposlitve, partnerja ali hudo prizadeto zdravstveno stanje, česar pri obdolžencu trenutno ni, razen na besedni ravni, ker je v priporu. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je obdolženec ponovitveno nevaren v smislu določila 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in kot neutemeljene zavrača navedbe zagovornika, da ni nobenega podatka, da bo obdolženec tudi v prihodnje zlorabljal alkohol, saj je o tem mogoče utemeljeno sklepati na podlagi dosedanjega ravnanja in izkazane dejanske nepripravljenosti na zdravljenje. Iz navedenih razlogov pa tudi ni mogoče slediti obdolženčevim pritožbenim obljubam, da bo v prihodnje abstiniral od alkohola.

9. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da je ugotovljena obdolženčeva ponovitvena nevarnost tako intenzivna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sorazmeren ukrep. Ne držijo zagovornikovi očitki, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, ki bi utemeljevali pripor kot edini način za preprečitev ponovitvene nevarnosti, saj je sodišče prve stopnje izpostavilo, da ob očitanih kaznivih dejanjih ni mogoče pričakovati, da bi obdolženec spremenil svoj način življenja in svoj odnos do svojih najbližjih, da od njega ni mogoče pričakovati sodelovanja in volje, da morebitnih kaznivih dejanj ne bo več izvrševal, saj je šlo za kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj, da že večkrat izrečen ukrep prepovedi približevanja obdolženca ni odvrnil od nadaljnjega izvajanja nasilja nad bližnjimi. Ni mogoče spregledati, da je obdolženec utemeljeno osumljen izvrševanja dalj časa trajajočega nasilja, ki naj bi ga stopnjeval tako vsebinsko kot po pogostnosti, da je bil nasilen do vseh, s katerimi živi in da je bil že obravnavan zaradi prekrškov zaradi nasilja ter že spoznan za krivega kaznivega dejanja grožnje.

10. V zvezi z zagovornikovimi navedbami, da je sodišče prve stopnje kršilo tudi drugi odstavek 192. člena ZKP, ker bi moralo uporabiti milejši ukrep in bi lahko enak učinek doseglo s prepovedjo približevanja določenemu kraju ali osebi, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ukrep prepovedi približevanja s strani obdolženca v preteklosti ni bil vedno brezpogojno spoštovan, saj mu je bil izdan plačilni nalog ravno zaradi prekrška po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ker naj ne bi spoštoval izrečene mu prepovedi približevanja določeni osebi (l. št. 57). Pritožbeno predlagani alternativni ukrep za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti tako ni na mestu, kar na drugi strani pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje tako o sorazmernosti uporabljenega ukrepa kot o njegovi neogibni potrebnosti, povsem utemeljen in ga zagovornikove navedbe v pritožbi ne morejo omajati. Glede na izkazano inteziteto in stopnjevanje nasilja do družinskih članov pa so zgrešene tudi trditve, da ni podana sorazmernost med omejitvijo svobode obdolžencu in ogrožanjem varnosti in zdravja oškodovancev. Take navedbe pritrjujejo stališčem angažiranih izvedencev, da obdolženec dejanja verbalno obžaluje, kar nenazadnje izraža tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep, vendar je orientiran na lastne posledice in da je slabo zmožen vživljanja v duševne posledice drugih udeležencev oz. le-te minimalizira ali zanika. To namreč izhaja celo iz navedb v obdolženčevi pritožbi, ko ob pojasnjevanju ozadja konfliktov, sicer izraža neko stopnjo obžalovanja, vendar ob tem hkrati krivdo za svoja ravnanja prelaga na prekomerno delo, negativne pristope okolice do njega ter tudi na oškodovance, ki jim očita, da so zadeve zelo napihnili, da izgledajo grozne, pa v resnici niso in da je tudi njim hudo zaradi njega. Ob takih trditvah pa ni mogoče slediti niti pritožbenim zatrjevanjem, da je v priporu imel dovolj časa za razmislek in da se bo v nadaljnje veliko bolj posvetil družini, pozitivnim odnosom in zmanjšal fizične napore. Taka navajanje ob upoštevanju vseh izpostavljenih okoliščin ne omogočajo zaključka, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti, ker naj ne bi bili izpolnjeni vsi pogoji za njegovo podaljšanje.

11. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.