Jedro

Tožena stranka je preverila možnost zaposlitve tožnika v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR in dokazala, da tožnika ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. V času, ko je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, tožena stranka ni imela potrebe po zaposlitvi tožnika. Zato tožena stranka ni kršila določbe 83/3. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti št. ... z dne 18. 7. 2012; da je tožena stranka dolžna tožniku ponuditi zaposlitev na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnosti in mu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo za določen čas do 1. 9. 2013, ter mu povrniti njegove pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper odločitev v točki I izreka sodbe se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, skupaj s stroški postopka, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov. Navaja, da učno obveznost učitelja, kot polno delovno obveznost, določa Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, ki določa, da je tedenska učna obveznost učitelja izražena v urah po 45 minut, 22 ur za učitelja in izražena po 50 minut, 25 ur za učitelja v podaljšanem bivanju. Polna delovna obveznost učitelja obsega pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci, pripravo na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov in drugo delo, potrebno za uresničitev izobraževalnega programa, v skladu s 119. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Sistemizirano delovno mesto učitelja v oddelku podaljšanega bivanja je do 1. 4. 2012 zasedala A.A., ki je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas do 1. 4. 2012, ko se je upokojila. Od 1. 4. 2012 do 30. 6. 2012 pa ga je zasedala za določen čas delavka B.B. V času, ko je bila tožniku vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, pa to delovno mesto ni bilo zasedeno, čeprav bi moralo biti zasedeno. Začetek in konec šolskega leta sta namreč v Sloveniji zakonsko določena v Zakonu o osnovni šoli; šolsko leto se začne 1. septembra in traja do konca 31. avgusta v naslednjem letu, čas šolskih počitnic pa ni le čas dopusta učiteljev, temveč tudi čas priprave na naslednje šolsko leto. Opozarja, da sistemizirano delovno mesto učitelja v oddelku podaljšanega bivanja ni bilo ukinjeno. Tako ne more vzdržati zmotni dokazni zaključek sodišča, da v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je 18. 7. 2012, ni bilo potrebe po zasedbi tega delovnega mesta, glede na delovne obveznosti učiteljev v oddelku podaljšanega bivanja, ki se ne začnejo s 1. septembrom in glede na to, kaj predstavlja delovno obveznost učitelja v skladu z ZOFVI. Tožena stranka je izigrala tožnika in mu ni ponudila tega, takrat nezasedenega delovnega mesta. Tudi kasneje je polno učno obveznost učitelja podaljšanega bivanja razporedila med druge učitelje, in sicer med tiste, ki imajo s toženo stranko sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnik je bil kot ravnatelj osnovne šole s številom oddelkov od 13 do 14, ki ima v okviru delovne obveznosti še učno obveznost (3 ure pouka, 4 ure podaljšanega bivanja, 6 ur drugega strokovnega dela). Polni delovni obveznosti ravnatelja tako povsem ustreza tedenska obveznost učitelja podaljšanega bivanja, tožnik pa je tudi glede na pridobljeno izobrazbo izpolnjeval vse pogoje za opravljanje del in nalog učitelja podaljšanega bivanja. Zaposlitev tožnika na delovno mesto drugega učitelja s predvidenim delom v obsegu 22,46 ur ravno tako predstavlja polno delovno obveznost. Zato ne gre za delovno mesto s skrajšanim delovnim časom od polnega, še najmanj v kombinaciji z učiteljem podaljšanega bivanja in jutranjega varstva, kar je sodišče napak ovrednotilo. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je dne 3. 9. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer za čas trajanja mandata ravnatelja, pri čemer je bil s sklepom sveta tožene stranke imenovan za opravljanje funkcije ravnatelja za mandatno dobo petih let, ki je začela teči 1. 9. 2008 (priloga B1). S sklepom tožene stranke št. ... z dne 26. 6. 2012 je bil razrešen s položaja ravnatelja tožene stranke (priloga A3). Sklep je postal pravnomočen dne 12. 7. 2013, tožena stranka pa mu je dne 18. 7. 2012 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR). Tožnik v individualnem delovnem sporu ne izpodbija odpovednega razloga, meni le, da je redna odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni ravnala v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR in ni preverila, ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, saj meni, da je možnost obstajala in da bi mu morala tožena stranka ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelja v oddelku podaljšanega bivanja oziroma podaljšanega bivanja in jutranjega varstva.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR ter da je dokazala, da tožnika ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Tožnik je trdil, da so obstajala kar tri delovna mesta, katera bi mu morala tožena stranka ponuditi in sicer učitelja v oddelku podaljšanega bivanja, učitelja podaljšanega bivanja in jutranjega varstva ter delovno mesto drugega učitelja v 1. razredu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da takšna možnost ni obstajala, utemeljilo s tem, da se obveznost delodajalca ponuditi drugo ustrezno zaposlitev presoja po stanju v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. S tem v zvezi je ugotovilo, da dne 18. 7. 2012 ni obstajala potreba po zaposlitvi tožnika na delovnem mestu učitelja v oddelku podaljšanega bivanja, saj je šlo za čas šolskih počitnic. Pri tem je upoštevalo tudi dotedanjo prakso pri toženi stranki, da se delovno razmerje za učitelja v podaljšanem bivanju ni sklepalo za čas šolskih počitnic, saj bi bilo to negospodarno. Delavka B.B. je namreč sklenila delovno razmerje za to delovno mesto le za čas do 30. 6. 2012. Tudi sicer je tožnik v postopku potrdil navedbe tožene stranke (pripravljalna vloga z dne 4. 10. 2012), da tožena stranka v šolskem letu 2012/2013 na to delovno mesto ni zaposlila nobenega učitelja, temveč da se je obveza porazdelila med ostale zaposlene učitelje. Tudi to potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da v času, ko je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, tožena stranka ni imela potrebe po zaposlitvi tožnika na to delovno mesto. Prav tako so se izkazale kot neutemeljene tožnikove trditve, da je tožena stranka s prerazporeditvijo ur na delovnem mestu učitelja v oddelku podaljšanega bivanja ostale zaposlene obremenila preko polne delovne obveznosti. Tožena stranka je namreč to zanikala ter predložila prikaza obvez učiteljev v šolskem letu 2011/2012 in 2012/2013 (prilogi B12 in B13), ki sta potrdila njene navedbe, da zaradi prerazporeditve ni prišlo do preseganja delovnih obveznosti pri ostalih učiteljih.

Glede učitelja podaljšanega bivanja in jutranjega varstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znaša predviden obseg dela 12,46 ur, kar ne dosega polnega delovnega časa. Zato taka zaposlitev, tudi če bi dejansko obstajala v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ni ustrezna in je tožena stranka ni bila dolžna ponuditi. Tožnik je namreč pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opravljal funkcijo ravnatelja, v polnem delovnem času, to je 40 ur na teden (tretji odstavek člena I pogodbe o zaposlitvi tožnika za delovno mesto ravnatelja z dne 3. 9. 2008 - B1). Tedenska učna obveznost v skladu z 2. členom Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (Uradni list RS, št. 65/2008; v nadaljevanju: Pravilnik o normativih) pa znaša 22 ur (za učitelja) oziroma 25 ur (za učitelja v podaljšanem bivanju).

Glede delovnega mesta drugega učitelja v 1. razredu je tožnik v postopku navajal, da se bo to delovno mesto šele na novo sistemiziralo. Torej iz njegove trditvene podlage izhaja, da to delovno mesto v času podaje odpovedi sploh še ni obstajalo. Tudi zato mu tožena stranka tega delovnega mesta ni mogla ponuditi. Zato so pravno neodločilne tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila učna obveznost drugega učitelja znašala 22,46 ur in naj bi pomenila polno delovno obveznost v smislu Pravilnika o normativih.

Ker pritožbeni razlogi niso podani niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).