Jedro

Sodišče je ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, ker je izhajalo iz stališča, da ko so sporni podatki enkrat razkriti, se prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti.

Izrek

I. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se pravno učinkovanje odločbe Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence št. 090-31/2014-2 z dne 2. 9. 2014 v zvezi z odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 090-217/2014/19 z dne 15. 1. 2016 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

II. Odločitev o stroških postopka si sodišče pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero skupaj z njeno dopolnitvijo izpodbija odločbo Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence št. 090-31/2014-2 z dne 2. 9. 2014 in odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 090-217/2014/19 z dne 15. 1. 2016. S prvostopenjsko odločbo je prvostopenjski organ večjemu številu prosilcev zagotovil delni dostop do informacij javnega značaja, konkretno do odločbe Javne agencije RS za varstvo konkurence št. 306-90/2009-169 z dne 24. 4. 2013, pri čemer je odločil, da se določeni podatki izločijo. Navedena odločba se namreč nanaša na tožečo stranko, z njo pa je prvostopenjski organ odločal glede zlorabe položaja na trgu televizijskega oglaševanja.

2. Tožeča stranka je dne 4. 3. 2016 skupaj z dopolnitvijo tožbe vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj se odloži pravno učinkovanje prvostopenjske in drugostopenjske odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ter da naj sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v zvezi z predlogom za izdajo začasne odredbe. V zahtevi za izdajo začasne odredbe tožeča stranka navaja, da se s prvostopenjsko odločbo neposredno posega v njene pravice iz naslova varstva poslovnih skrivnosti. Prosilci oziroma javnost se bo lahko neposredno seznanila s posamičnimi podatki, ki po mnenju tožeče stranke predstavljajo poslovno skrivnost. V primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe javna korist ne bo prizadeta, saj se bo v primeru neutemeljenosti tožbe zgolj časovno odložila izvršitev izpodbijane odločbe. Razkritje spornih podatkov ne bo preprečeno, ampak samo časovno odloženo do pravnomočno dokončanega upravnega spora. Če pa bi javnost oziroma prosilci imeli dostop do spornih podatkov, ki so predmet tega upravnega spora, pa je predmetno sodno varstvo brez vsakega pomena. V tem primeru prejšnjega stanja ne bi bilo več mogoče vzpostaviti. Sporni podatki ne bi več mogli postati poslovna skrivnost, saj bi bili javnosti znani. Sodno varstvo bi tako povsem izgubilo smisel. Ko se sporni podatki enkrat razkrijejo, vrnitev v stanje pred razkritjem ni več mogoče. Tudi če bi tožeča stranka v sporu uspela, svojega položaja v zvezi s spornimi podatki ne bi več mogla izboljšati, ker bi bili ti že razkriti javnosti in bi s tem sodno varstvo izgubilo učinkovitost. Pri tem se tožeča stranka sklicuje tudi na stališče upravnega sodišča iz sklepa opr. št. I U 167/2016-10 z dne 12. 2. 2016. 3. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da se tožeča stranka povsem na splošno sklicuje na nastanek škode, pri čemer tožena stranka poudarja, da je njena odločitev temeljila na tem, da del zahtevanih podatkov ni takšne narave, da bi bila tožeči stranki povzročena občutna škoda, del zahtevanih podatkov pa izkazuje kršitev zakona s strani tožeče stranke. Prav slednji pa so takšne narave, da je izkazana javna korist za njihovo objavo. Na strani tožeče stranke je dokazno breme, da bi ji bila z izvršitvijo odločbe prizadejana težko popravljiva škoda. Tožeča stranka mora škodo konkretizirati na določene realno izkazane posledice in dokazovati, zakaj bi bila tako izkazana škoda zanjo težko popravljiva, tega pa tožeča stranka ni izkazala. Tožena stranka predlaga, naj sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

4. Prizadete stranke, ki jih je sodišče pritegnilo v postopek, to so prosilci za dostop do informacij javnega značaja ter prvostopenjski organ na zahtevo za izdajo začasne odredbe v postavljenem roku niso odgovorile.

5. K točki I izreka:

6. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Sodišče je pri svoji odločitvi, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, izhajalo iz stališča, ki ga je navedla tudi tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da ko so enkrat zahtevani podatki razkriti, vrnitev v prejšnje stanje ni več mogoča in je to razlog za ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tudi če bi v upravnem sporu tožeča stranka uspela in bi bila odločba odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, si s tem tožeča stranka svojega položaja ne bi mogla več izboljšati, ker bi bili zahtevani podatki že razkriti. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica tožeče stranke do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito. Razen tega odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi, saj če bi se izkazalo, da tožba ni utemeljena, bodo zahtevani podatki po pravnomočnosti odločbe postali dostopni.

8. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi to, da v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu velja, da če organ zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca ni sprožil upravnega spora, je dolžan prosilcu skladno z odločbo Informacijskega pooblaščenca poslati zahtevani dokument, zadevo, dosje, register, evidenco ali dokumentarno gradivo, kar pomeni, da če tožbo vloži organ, se izvršitev odločbe (v tem primeru sicer Informacijskega pooblaščenca) zadrži po samem zakonu. V obravnavanem primeru sicer tožeča stranka nima statusa organa, ampak stranskega udeleženca in zato tožba tožeče stranke sama po sebi ne zadrži izvršitve prvostopenjske odločbe, vendar pa navedeno zakonsko določilo kaže na to, kolikšen pomen je dal zakonodajalec vložitvi tožbe v postopku dostopa do informacij javnega značaja, po mnenju sodišča nedvomno zaradi tega, ker se pri realizaciji take odločbe prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti. Sodišče je iz tega razloga ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, ker je izhajalo iz stališča, da ko so sporni podatki enkrat razkriti, se prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti. Pri tem se ni posebej opredeljevalo do navedb tožeče stranke v zahtevi za izdajo začasne odredbe o tem, ali se z odločbo posega v njene pravice do varstva poslovnih skrivnosti, zaradi česar naj bi ji tudi nastala škoda, saj bi s tem sodišče posegalo že v presojo utemeljenosti samega tožbenega zahtevka. Pri svoji odločitvi je torej izhajalo iz tega, da ko so podatki enkrat razkriti, se prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti, četudi bi se izkazalo, da je tožba utemeljena. Navedeno stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. Enako stališče je sodišče zavzelo tako v sklepu, ki ga citira tožeča stranka (opr. št. I U 167/2016-10), pa tudi v drugih primerljivih zadevah (sklepi opr. št. I U 725/2014-13, I U 1739/2012-18).

9. Glede zatrjevanja tožene stranke, da tožeča stranka ni škode dovolj konkretizirala in da se povsem na splošno sklicuje na nastanek škode, češ da naj bi razkritje informacije škodovalo njenemu konkurenčnemu položaju, pa sodišče pojasnjuje, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ni ugodilo iz razloga, ker naj bi bila z razkritjem informacij razkrita poslovna skrivnost tožeče stranke in naj bi bila s tem oškodovana, saj se bo do tega opredelilo, ko bo odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Kot je bilo pojasnjeno, je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo zato, ker bi bilo v nasprotnem primeru poseženo v pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja. Ker tožba stranskega udeleženca zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, bi bilo v primeru, če bi se zahtevani podatki že sedaj razkrili, sodno varstvo brez pomena. Tovrstno škodo, torej škodo zaradi posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva, pa je tožeča stranka dovolj konkretno pojasnila.

10. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka izkazala pogoje, določene v 32. členu ZUS-1 in je zato njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

11. K točki II izreka:

12. O vseh stroških postopka bo sodišče odločalo ob izdaji končne odločbe.