Jedro

Čeprav ni podatkov o višini njegovih dohodkov iz dejavnosti, je o njih mogoče sklepati tudi na podlagi njegovega premoženjskega stanja in življenjskega stila, kot je pravilno ravnalo prvo sodišče. Ugotovljene okoliščine (npr. nakup in obnova stanovanjske hiše, nakup in obnova počitniškega apartmaja, uporaba motornih vozil višjega razreda, utečena poslovna dejavnost, v kateri ima zaposlene delavce, občasno izvajanje del v tujini, oddajanje stanovanjskih prostorov v lastni hiši in počitniškega apartmaja, uporaba dražjih plovil med dopustom oziroma med preživljanjem prostega časa na morju) ne dopuščajo dvoma, da je premoženjsko stanje tožnikovega očeta tako dobro in hkrati toliko boljše od toženkinega, da ni podlage za zahtevano spremembo preživnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 114,24 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine. Tožniku je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v znesku 699,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče zanemarilo ne tako slabo premoženjsko stanje toženke. Tožnik ima sicer praktično usposabljanje v okviru svojega izobraževanja, vendar pa za to svoje delo pri očetu ne dobiva nobenega plačila. Z delom v okviru praktičnega usposabljanja ne prispeva nobenega deleža k dohodkom očetove dejavnosti. Tudi, če bi z delom prispeval k očetovim prihodkom, pa se to ne more upoštevati pri odločanju o preživninski obveznosti, saj se s tem delom tožnika ne zmanjšujejo stroški njegovega preživljanja. Ni res, da so se preživninske zmožnosti tožnikovega očeta precej izboljšale. Tožnikov oče je razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Napačen je zaključek prvega sodišča, da omejitve tožnikovega očeta zaradi bolezni ne predstavljajo pomembnejše ovire pri pridobivanju dohodka. Tožnikov oče je moral zaposliti dodatne delavce, da namesto njega opravljajo fizični posel, katerega sam ne more več opravljati. Napačna je ocena sodišča, da bi tožnikov oče zaračunaval najemnino delavcu in njegovi ženi, ki stanujeta pri njemu. Brezplačno bivanje jima dovoljuje v zameno za pomoč pri hišnih opravilih, v določeni meri pa se brezplačno bivanje obračuna pri plači delavca, ki je zato nekoliko nižja. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožnikov oče uporabnik vozila Volkswagen Passat, saj ga je odsvojil. Nepomembna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnikov oče uporablja za vožnjo tudi druga osebna vozila višjega cenovnega razreda, saj ni njihov lastnik, zato ne predstavljajo njegovega premoženja. Nepremičnina v N. je večinoma prazna in tožnikov oče v zvezi z njo dobi nek manjši znesek le dva oziroma tri mesece poleti. Nepomembno je, da se je ta nepremičnina v celoti obnovila in opremila, saj to spada v čas, ko tožnikov oče še ni bil lastnik te nepremičnine. Nepomembne so tudi ugotovitve, da tožnik, njegov brat in njegov oče uporabljajo plovilo za vožnjo. Glede toženkinega premoženjskega stanja tožnik izpostavlja, da je toženka vložila tožbo na ugotovitev skupnega premoženja, za katero je morala plačati sodno takso v znesku 2.337,00 EUR. Za to tožbo je toženka pooblastila odvetnico, vse to pa kaže na njeno dobro finančno stanje. Toženka tudi živi v hiši, za kar ji ni treba plačevati najemnine, ob tem pa prejema soliden mesečni prihodek. Poleg tega je toženka zmogla tudi plačilo stroškov najema detektivske agencije, česar sodišče ni upoštevalo. To kaže, da bi toženka zmogla plačevati višjo preživnino od prvotno dosojene. Ni zanemarljivo, da tožnik nima nobenih stikov s toženko, zato mora za celotno varstvo, vzgojo in oskrbo tožnika poskrbeti njegov oče. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav so se tožnikove potrebe v času od prve določitve preživnine v zadevi II P 82/2011 povečale (tedaj so znašale 300,00 EUR mesečno, sedaj pa 410,00 EUR), je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da ni razlogov za zvišanje preživnine. Odločilno je, da so pridobitne in materialne zmožnosti tožnikovega očeta v primerjavi s toženkinimi toliko boljše, da mora tožnikov oče v celoti kriti povečane stroške tožnikovih potreb (dodatnih 110,00 EUR mesečno) oziroma, da toženki glede na njene zmožnosti ni mogoče naložiti dodatnega preživninskega bremena.

6. Dejstvo, da je tožnikov oče razvrščen v III. kategorijo invalidnosti (z določenimi omejitvami pri delu s polnim delovnim časom), očitno ne vpliva na njegove pridobitne zmožnosti oziroma na opravljanje njegove podjetniške dejavnosti keramičarstva. Čeprav ni podatkov o višini njegovih dohodkov iz te dejavnosti, je o njih mogoče sklepati tudi na podlagi njegovega premoženjskega stanja in življenjskega stila, kot je pravilno ravnalo prvo sodišče. Ugotovljene okoliščine (npr. nakup in obnova stanovanjske hiše v A., nakup in obnova počitniškega apartmaja v N., uporaba motornih vozil višjega razreda, utečena poslovna dejavnost, v kateri ima zaposlene delavce, občasno izvajanje del v tujini, oddajanje stanovanjskih prostorov v lastni hiši in počitniškega apartmaja v N., uporaba dražjih plovil med dopustom oziroma med preživljanjem prostega časa na morju) ne dopuščajo dvoma, da je premoženjsko stanje tožnikovega očeta tako dobro in hkrati toliko boljše od toženkinega, da ni podlage za zahtevano spremembo preživnine. Sama po sebi je o materialnem statusu tožnikovega očeta dovolj zgovorna okoliščina (ki ne terja nobenega komentarja), da tožnikov oče ni hotel izpovedati niti o tem, koliko je plačal za nakup apartmaja, niti o tem, koliko je stala njegova obnova (njegova izjava, da ne ve, koliko je stala obnova, ne vzdrži resne presoje). Na drugi strani so toženkine dohodkovne razmere tako slabe, da ne zmore rednega plačevanja preživnin za svoja sinova. V tem pogledu je neutemeljen pritožbeni očitek, da se prvo sodišče ni opredelilo do tožnikovih trditev o toženkinih stroških v zvezi s sodnimi postopki. V ugotovitvah o toženkini slabi finančni situaciji (11. točka obrazložitve) je očitno smiselno izraženo tudi stališče prvega sodišča, da je sledilo toženkinim trditvam, da je njene stroške (plačilo takse, zastopanje odvetnice, najem detektiva) krila njena sestra. Glede na vrsto in višino toženkinih prejemkov takšnemu zaključku sledi tudi pritožbeno sodišče. 7. Glede na doslej povedano in ob dejstvu, da je tožnik v 18. letu starosti (s tožnikovim varstvom in vzgojo je tožnikov oče zato manj obremenjen), je pravno nepomembna okoliščina, da tožnik nima nobenih stikov s toženko. Nepomembno je tudi, če tožnik ne prejme plačila za delo pri očetu v času praktičnega usposabljanja, saj ima po naravi stvari same korist od tožnikovega dela njegov oče. 8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik je dolžan povrniti toženki stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, njihova višina pa je razvidna iz obsega priznanih postavk stroškovnika v odgovoru na pritožbo. V primeru zamude je tožnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.