Jedro

Obravnavano je vprašanje, ali velja pravilo ne ultra alterum tantum za zakonske zamududne obresti, ki so pričele teči 20. 12. 2002.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožniku plačati 15,875.612 SIT (sedaj 66.247,75 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2002 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je takšno sodbo potrdilo.

2. Toženec sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Materialno pravo je po njegovem prepričanju zmotno uporabljeno v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih, saj so te prenehale teči, ko so dosegle glavnico, ter v zvezi z odločitvijo o glavni stvari zato, ker je zaradi procesnih kršitev dejansko stanje ugotovljeno zmotno. Procesne kršitve pa so bile zagrešene s tem, ko sodišče druge stopnje ni odgovorilo na toženčeve pritožbene trditve, da prvostopenjsko sodišče po tem, ko je izvedenec V. B. prepričljivo podal svoje izvedensko mnenje, ni imelo razloga za postavitev treh novih izvedencev in da so vsi ti trije izvedenci izhajali iz nedokazane hipoteze, da je toženec pobotnico podpisal v alkoholiziranem stanju. Dodaja, da so vsi trije soglašali, da je sporni podpis oblikovno različen od primerjalnih, kar gre pripisati vplivu alkohola, zdravil, pomirjeval ali abstinenčne krize. Zakaj je sporen podpis drugačen, izvedenci dejansko ne vedo. Če bi pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene očitke, bi prišlo do zaključka, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi toženec prejel vtoževani znesek in da bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen.

3. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Toženec je tožniku prodal stanovanje. Predhodni prejem prvega od dveh obrokov kupnine je potrdil v prodajni pogodbi, prejem drugega obroka pa s podpisom pobotnice, oboje z dne 28. 8. 2000. Nato je vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev neveljavnosti pogodbe, kupec pa je njegov zahtevek pripoznal. V obravnavani zadevi zato tožnik zahteva vrnitev kupnine. Toženec se je zahtevku upiral s trditvijo, da je bil ob podpisu pogodbe vinjen, podpis na pobotnici pa da je ponarejen. V resničnost teh trditev ni prepričal ne prvostopenjskega in ne drugostopenjskega sodišča. V reviziji se, ko uveljavlja revizijski razlog absolutne bistvene kršitve procesnih pravil, osredotoča le na postopanje sodišča v zvezi z ugotovitvijo avtentičnosti njegovega podpisa na pobotnici. Kršitev naj bi bila, kot je bilo iz revizije že povzeto, v tem, da naj bi ostalo neodgovorjeno na njegove pritožbene trditve o nepotrebnosti vseh tistih izvedencev grafološke stroke, ki so sledili izvedencu B., katerega mnenje da je bilo prepričljivo, ter na trditev, da so vsi trije izvedenci, ki so sledili izvedencu B., izhajali iz zmotne predpostavke, da je toženec pobotnico podpisal v alkoholiziranem stanju.

6. Očitka sta neutemeljena. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je bilo postopanje prvostopenjskega sodišča skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP (tretji odstavek na 2. strani sodbe) ter kot pravilne in prepričljive sprejelo argumente prvostopenjskega sodišča o pomanjkljivostih v mnenju izvedenca V. B.; te pomanjkljivosti, ki jih z zaslišanjem ni bilo mogoče odpraviti, pa so narekovale ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci: če prvostopenjsko sodišče ne bi postopalo na opisan način bi kršilo določbe 254. člena ZPP.

7. Trditev, da so vsi trije izvedenci, ki so izvedeniško delo opravili za V. B. (S. P., A. S. in B. R.), izhajali iz zmotne predpostavke, da je bil toženec, ko je pobotnico podpisal, v alkoholiziranem stanju, pa v resnici pomenijo grajo dokazne ocene njihovih izidov in mnenj, ki je glede na prepoved vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP prepovedana, poleg tega pa je tudi neresnična: alkoholiziranost je bila navedena le kot eden od dejavnikov, ki lahko povzročijo delno različnost podpisov iste osebe, vendar so hkrati vsi izvedenci, razen V. B., podali mnenje, da je pobotnico podpisal pisec primerjalnih podpisov, ti pa so nesporno toženčevi; hkrati pa so ugotovili odsotnost vseh tipičnih elementov, ki bi kazali na ponareditev podpisa.

8. Zakonske zamudne obresti so po pravnomočni sodbi pričele teči 20. 12. 2002. Na podlagi takrat veljavnega Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006, s katero je bil razveljavljen 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po njegovi uveljavitvi 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), čeprav bi že dosegle ali presegle glavnico, je tedaj veljalo pravilo "ne ultra alterum tantum". To pravilo je veljalo do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ-A) 22. 5. 2007, ki ga je za zamudne obresti odpravil. Zato je za odločitev pomemben trenutek, ko je vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico. Če je ta trenutek nastopil pred uveljavitvijo OZ-A, bi moralo sodišče prve stopnje pravilo "ne ultra alterum tantum" upoštevati, če je vsota zapadlih pa neplačanih obresti dosegla glavnico najpozneje na dan zaključka glavne obravnave. Obdobje po zaključku glavne obravnave namreč ni zaobseženo v časovnih mejah pravnomočnosti. V primeru, ko vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti doseže glavnico po zaključku glavne obravnave, pa pred uveljavitvijo OZ-A 22. 5. 2007, mora pravilo, da obresti prenehajo teči, upoštevati izvršilno sodišče. V konkretnem primeru zapadle pa neplačane zakonske zamudne obresti v času od 20. 12. 2002 do zaključka glavne obravnave 27. 5. 2005 niso dosegle glavnice, zato pritožbeno sodišče ni imelo podlage za spremembo obrestne odločitve sodišča prve stopnje.

9. Revizija je neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).