Jedro

Presoja o obstoju razloga za dopustitev revizije iz prve alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 je pridržana izključno sodišču druge stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je spremenilo izpodbijani sklep tožene stranke z dne 17. 1. 2007 tako, da je tožeči stranki od 1. 12. 2006 dalje priznalo pravico do povračila kilometrine na razdalji od njenega doma do delovnega mesta in nazaj (skupaj 52 km). Sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 22. 6. 2007 je odpravilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati prikrajšanje v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela za čas od 1. 12. 2006 dalje do pravnomočnosti sodbe. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožeča stranka nima možnosti prevoza na delo z javnim prevozom, zato je ob upoštevanju določil 8. člena Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP - Ur. l. RS, št. 87/1997 in nadaljnji) in 2. člena Uredbe o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006; v nadaljevanju: Uredba) presodilo, da ima pravico do povračila kilometrine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da so določila Uredbe tehnični predpis za izračun povračila stroškov prevoza na delo in z dela, pri čemer ne gre za povračilo dejanskih stroškov. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je sklenilo, da revizije ne dopusti.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije je tožeča stranka vložila pritožbo. Navaja, da je sodišče v sporu odločalo o pomembni pravici, ki prizadeva več deset tisoč javnih uslužbencev, ki jim je država dolžna povrniti potne stroške v zvezi s prihodi in odhodi na delo. ZDSS-1 v prvi alineji 1. prvega odstavka 37. (pravilno: 32.) člena dopušča revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Potni stroški predstavljajo pomemben eksistenčni vir javnih uslužbencev, Vrhovno sodišče pa o tej problematiki še ni odločalo. Sodišče prve stopnje je Uredbo interpretiralo življenjsko in v korist slabše stranke, medtem ko je stališče sodišča druge stopnje v nasprotju z 2. členom Ustave (URS - Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) o Sloveniji kot socialni državi. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo dopusti.

4. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po 2. alinei prvega odstavka citiranega člena.

7. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu, sodna presoja Vrhovnega sodišča pa je omejena izključno na vprašanje, ali je stranka dokazala obstoj razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Pritožbene navedbe, iz katerih izhaja nestrinjanje tožeče stranke z meritorno odločitvijo sodišča druge stopnje, zato ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga.

8. Tudi pritožbenega zatrjevanja, da je v obravnavani zadevi od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ni mogoče upoštevati. Presoja o obstoju razloga za dopustitev revizije iz prve alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 je namreč glede na določilo tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 pridržana izključno sodišču druge stopnje.

9. Tožeča stranka v pritožbi niti ne zatrjuje niti ne dokazuje z navedbo konkretnih sodnih odločitev, da bi odločba sodišča druge stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, oziroma da v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja pritožbenega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.