Jedro

Glede učinka prekluzije se ponoven začetek obravnave pred spremenjenim sodnikom ne šteje za prvi narok in torej ne izniči že nastale prekluzije.

Pri odločanju o ugovoru o pravnomočno razsojeni stvari je pravno relevanten pravnomočni izrek o njej ter obrazložitev pravnomočne odločbe, kolikor je to pomembno za identifikacijo vsebine odločbe oz. ugotovitev o tožbenem temelju, na katerega se je sporni predmet opiral.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Glede pritožbe zoper sklep: Prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom ni ugodilo predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks (1. točka izreka sklepa), dovolilo pa ji je obročno plačilo zapadle sodne takse za pritožbo v višini 3.284,00 EUR v šestih zaporednih mesečnih obrokih v višini 547,33 EUR, ki zapadejo v plačilo z dnem: 10.5.2010, 10.6.2010, 10.7.2010, 10.8.2010, 10.11.2010 in 10.12.2010 (2. točka izreka sklepa) ter sklenilo, da bo sodišče štelo pritožbo za umaknjeno, če tožena stranka v danih rokih sodne takse za pritožbo ne bo plačala (3. točka izreka sklepa).

Tožena stranka se zoper izpodbijani sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se pritožbi ugodi, napadeni sklep spremeni in se predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodi, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

Navaja, da tožena stranka ne prejema nobenega variabilnega dela plače, ki je sicer predviden v pogodbi o zaposlitvi, vendar ni bil toženi stranki nikoli izplačan. Sodišče je o tem sklepalo povsem neutemeljeno. Prav tako toženka ni lastnica vozila znamke BMW, tip x1, xDrive 20d, letnik 2009, ampak je vozilo v lasti leasing hiše. Sodišče pa poleg tega tudi ni upoštevalo navedbe tožene stranke, da je njen osebni dohodek že obremenjen z izvršbo, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Celju pod opr. št. I 340/2006, in ji dejansko ostane le zajamčeni del osebnega dohodka. S plačilom zadevne sodne takse bi bilo njeno preživljanje zato nedvomno ogroženo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago sodišča za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks predstavlja določilo 3. odstavka 168. člena ZPP in 13. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST), po katerih sme sodišče stranko oprostiti plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali njeni družinski člani. Navedena določila se uporabljajo na podlagi 39. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, v nadaljevanju ZST-1), ki določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dotedanjih predpisih in po dotedanji tarifi. Predmetni postopek se je namreč začel z vložitvijo tožbe dne 15.11.2004, torej pred uveljavitvijo ZST-1 dne 1.10.2008. Prvostopenjsko sodišče se je zato napačno sklicevalo na določila 11., 12. in 13. člena ZST-1, a zaradi identičnih vsebinskih kriterijev napačna uporaba materialnega prava v tem primeru ne vpliva na končno odločitev.

Sodišče v celoti sledi prepričljivi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da s plačilom sodnih taks sredstva za toženkino preživljanje ne bi bila občutno zmanjšana. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da toženkin mesečni dohodek znaša najmanj 1.000,00 EUR, torej da tudi tak znesek (brez eventualnega variabilnega dela osebnega dohodka) še predstavlja premoženjsko stanje, ob katerem sredstva za njeno preživljanje ne bodo občutno zmanjšana zaradi plačila sodnih taks. Iz obrazložitve nadalje ne izhaja, da bi prvostopenjsko sodišče štelo toženo stranko za lastnico zadevnega osebnega avtomobila znamke BMW, temveč je iz obrazložitve razvidno, da je toženka njegova uporabnica. Premoženjsko stanje ji torej ne glede na lastništvo omogoča uporabo luksuznega vozila. Trditev o obremenjenosti osebnega dohodka z izvršbami v drugih postopkih prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni upoštevalo, ker so bile povsem nesubstancirane, tudi po pozivu prvostopenjskega sodišča k predložitvi dokazil o premoženjskem stanju. V skladu s 7. členom ZPP mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Izčrpnost obrazložitve sklepa v tem delu je bila neizogibno povezana z izčrpnostjo trditvene in dokazne podlage.

Na podlagi navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena iz uveljavljanih razlogov niti iz razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 365. členom ZPP je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe zoper sodbo: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna v roku 15 dni plačati znesek 256.674,10 EUR, v 2. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 256.674,10 EUR in za plačilo zneska 1.147,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 3. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni tudi povrniti pravdne stroške v višini 1.585,71 EUR.

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da šteje tožbeni zahtevek za umaknjen, ga zavrže oz. zavrne, ali da sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Pritožnica zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovore tožene stranke, ki jih je podala na naroku za glavno obravnavo dne 23.6.2009. Tožena stranka je namreč iz zapisnika razumela, da je sodišče dopustilo nadaljevanje prvega naroka z dne 5.9.2007. Sodišče se ne more potem kar premisliti in v obrazložitvi zapisati, da je tožena stranka prekludirana. Četudi bi sodišče štelo prekluzijo za relevantno, bi moralo toženo stranko pozvati, naj poda opravičljive razloge za kasnejše navajanje dejstev. Sodišče tako ni upoštevalo ugovora, da ni šlo za bančno garancijo na prvi poziv, čeprav gre za ugovor materialnopravne narave in ne za navajanje novih dejstev. Sodba je tako v tem delu pomanjkljivo obrazložena. Bistveno kršitev določb postopka predstavlja tudi ugotovitev sodišča, da ne gre za res iudicata, čeprav je tožena stranka v pripravljalni vlogi navedla vrsto navedb tožeče stranke iz postopka z opr. št. Pg 251/2000, ki dokazujejo, da je tožeča stranka že v tedanjem postopku kot temelj navedla tudi poroštveno obveznost toženke. Prvostopenjsko sodišče se je v obrazložitvi sklicevalo na obrazložitev sodbe Cpg 325/2003 in očitno zavrnilo vpogled v vloge, na katere se je sklicevala tožena stranka, s čimer je kršilo načelo neposrednega izvajanja dokazov. Neutemeljeno je bil zavrnjen ugovor tožene stranke glede neverodostojnosti poroštvenih izjav, ki naj bi bil podan prepozno. Takšen ugovor lahko pravdna stranka utemeljeno poda šele ob seznanitvi z originali dokumentov, ne že prima facie ob vpogledu v fotokopije. Tako restriktivna razlaga prekluzije je nezakonita. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora o napačni oz. neupravičeni odpovedi pogodb in s tem zapadlosti vtoževanih poroštvenih terjatev. Zgolj navedba, da je odstop upravičen, ker to izhaja iz odstopnih izjav tožeče stranke, ne zadostuje za ugotovitev o utemeljenosti odstopa. Prav tako ni podlage za ugotovitev v 5. odstavku str. 5 izpodbijane sodbe, da so terjatve tožeče stranke iz vtoževanih pogodb zapadle. Takšno ugotovitev bi moralo zapisniško zabeležiti. Prvostopenjsko sodišče je dodatno tudi spregledalo tožeči stranki, da na narok dne 28.9.2009 sploh ni pristopila. Njen pooblaščenec se namreč ni izkazal z ustreznim pooblastilom, saj se ob oklicu naroka ni izkazal s potrdilom o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Sodišče mu je v nasprotju z določbami ZPP dovolilo, da se izkaže z omenjenim potrdilom po prekinitvi naroka.

Prav tako je zmotno ugotovljeno, da obveznost ni zastarana in je to dejstvo pomanjkljivo obrazloženo. Zatrjevano je tudi zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožena stranka poravnati obveznost v stečajnem postopku, da bi v predmetnem postopku lahko uveljavljala škodo, ki ji je nastala, ker je tožnica ni obvestila o prijavi terjatve v stečaju. Tožena stranka bi namreč lahko v stečaju prijavila svoje terjatve kot pogojne terjatve. Utemeljevanje zavrnitve toženkinega ugovora zgolj na podlagi dejstva, da terjatev ni plačala, ni upravičeno. Toženka je tudi povsem obrazloženo pojasnila, da ji je zaradi navedenega dejstva nastala škoda v višini vtoževanega zneska, saj bi terjatev sicer lahko uveljavljala zoper stečajno maso.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, materialnopravno podlago v predmetni zadevi predstavljajo poroštvene izjave tožene stranke (z dne 6.10.1999 za obveznost iz pogodbe o kreditu št. 143219, z dne 2.12.1999 za obveznost iz pogodbe o garanciji št. 155519, z dne 12.4.2000 za obveznost iz pogodbe o kreditu št. 176168 ter z dne 13.4.2000 za obveznost iz pogodbe o kreditu št. 176656), ki se presojajo po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; ZOR se uporablja na podlagi 1066. člena OZ). Tožena stranka se je v vseh poroštvenih izjavah zavezala kot porok za obveznosti družbe A. K. d.o.o., M., in plačnik, zato gre za solidarno poroštvo. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (997. člen ZOR). V stečaju glavnega dolžnika je upnik dolžan priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer poroku odgovarja za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega (1. odstavek 1007. člena ZOR). Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti (2. odstavek 1007. člena ZOR).

Sodišče ne sledi pritožbenim navedbam o neupravičenem neupoštevanju ugovorov, podanih na naroku za glavno obravnavo z dne 23.6.2009. V zapisniku o glavni obravnavi navedenega dne je res zapis o opravi prvega naroka za glavno obravnavo, vendar je jasno, da gre za vnovičen začetek glavne obravnave zaradi spremembe sodnika. Namen določbe o ponovnem začetku glavne obravnave na podlagi 3. odstavka 302. člena ZPP je v zagotavljanju načela neposrednosti in ne v obidu smisla določb o prekluziji glede navajanja novih dejstev in dokazov po poteku prvega naroka za glavno obravnavo iz 286. člena ZPP. Utemeljen je zato sklep, da se glede učinka prekluzije ponoven začetek obravnave pred spremenjenim sodnikom ne šteje za prvi narok in torej ne izniči že nastale prekluzije. Pravila o prekluziji sodijo v procesni red, ki ga mora toženkin pooblaščenec kot odvetnik poznati. Ob primerni profesionalni skrbnosti pri zastopanju stranke v postopku zato sklicevanje v obrazložitvi sodbe na neupoštevanje dejstev in dokazov, navedenih v nasprotju z 2. in 3. odstavkom 286. člena ZPP, v konkretnih okoliščinah za pritožnico ne more biti presenečenje. Prvostopenjsko sodišče niti ni bilo dolžno toženo stranko pozvati, naj navede opravičljive razloge za kasnejše navajanje dejstev, glede na to, da se določila o pomoči prava nevešči stranki iz 12. člena ZPP uporabljajo le, če stranka v postopku nima pooblaščenca.

Prav tako je neutemeljena navedba, da gre pri ugovoru z istega naroka z dne 23.6.2009, da v predmetni zadevi pri pogodbi o bančni garanciji med A. d.d. L. in A. K. ni šlo za bančno garancijo na prvi poziv, za materialnopravni ugovor, glede katerega ne velja prekluzija. Bistvo toženkinega ugovora je bilo namreč, da je bila bančna garancija neupravičeno izplačana, zaradi česar tožena stranka te terjatve ni dolžna poravnati. Slednje pa predstavlja novo trditev, ki je iz že zgoraj navedenih razlogov bila prepozna.

Iz enakih razlogov je bil pravilno zavrnjen tudi ugovor o neverodostojnosti poroštvenih izjav z dne 6.10.1999 in dne 12.4.2000. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno razložilo, da fotokopije poroštvenih izjav po izgledu ne odstopajo od njihovih originalov in je bila tožena stranka z ročnim zapisom oznak kreditnih pogodb na vsaki izmed poroštvenih izjav seznanjena že na prvem naroku. Pravilna je zato presoja prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožena stranka v skladu s pravilom 1. odstavka 286. člena ZPP najkasneje takrat prerekati njihovo verodostojnost. Takšna razlaga pravila o prekluziji ni neupravičeno restriktivna, kot zatrjuje pritožba, temveč gre za splošno sprejeto jezikovno in teleološko razlago določila 286. člena ZPP.

Pri odločanju o ugovoru o pravnomočno razsojeni stvari je pravno relevanten pravnomočni izrek o njej ter obrazložitev pravnomočne odločbe, kolikor je to pomembno za identifikacijo vsebine odločbe oz. ugotovitev o tožbenem temelju, na katerega se je sporni predmet opiral. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo povsem pravilno, ko se je pri presoji ugovora „res iudicata“ oprlo na obrazložitev odločbe Cpg 325/2003, da je bil tožbeni temelj v postopku opr. št. Pg 251/2000 pred Okrožnim sodiščem v Celju protestirana menica, in ni samo še enkrat presojalo dokazov o zatrjevanem tožbenem temelju v zadevi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Pg 251/2000. S tem bi kršilo objektivne meje pravnomočnosti odločbe v slednji stvari. Pritožbene navedbe o tem, da prvostopenjsko sodišče ni neposredno vpogledalo v vloge, na katere se je sklicevala tožena stranka, so tako neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi povsem pravilno presodilo, da ne gre za razsojeno stvar, če tožbeni zahtevek v že pravnomočno razsojeni stvari temelji le na menici, isti tožbeni zahtevek v drugem postopku pa temelji na kavzalnem pravnem poslu. Takšno stališče je v skladu s sodno prakso (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 167/99 z dne 10.11.2000).

Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da se prvostopenjsko sodišče ni zadosti opredelilo do ugovora o napačni oz. neupravičeni odpovedi kreditnih pogodb ter da ni podlage za ugotovitev o zapadlosti terjatev iz vtoževanih pogodb. V skladu s 7. členom ZPP mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Tožena stranka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni substancirano prerekala trditev in dokazov tožeče stranke v zvezi odpovedjo kreditnih pogodb in zapadlostjo terjatev do tožene stranke. Obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP (dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana) tako upravičeno ni bila podrobnejša. Povsem nekonkretiziranih pritožbenih trditev o zmotni ugotovitvi, da terjatev tožeče stranke ni zastarana, sodišče ni moglo presojati. Obrazložitev zavrnitev ugovora zastaranja s strani prvostopenjskega sodišča je natančna in podrobna ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju razlogov v celoti sklicuje nanjo.

Neutemeljena je pritožbena navedba glede zmotne ugotovitve, da bi morala tožena stranka poravnati obveznost v stečajnem postopku, da bi v predmetnem postopku lahko uveljavljala škodo, ki naj bi ji nastala, ker upnik ni obvestil poroka o prijavi terjatve v stečaju glavnega dolžnika. Odločilni razlog za zavrnitev ugovora o nastali škodi je bilo namreč pomanjkanje trditvene podlage glede višine škode oz. konkretizacije zatrjevane terjatve s strani tožene stranke zoper tožečo stranko. Za uspešno uveljavljanje odškodnine zoper upnika v pobot na podlagi 1. odstavka 1007. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) bi morala tožena stranka zatrjevati vse štiri klasične predpostavke odškodninskega delikta (škodljivo dejstvo, pravno priznana škoda, vzročna zveza, krivda). Trditve o možnosti prijave pogojne terjatve v stečajnem postopku so nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP).

Nenazadnje pritožbeno sodišče zavrača tudi očitke, da tožeča stranka na narok dne 28.9.2009 sploh ni pristopila in je prvostopenjsko sodišče ravnalo v nasprotju z določili ZPP, ker je njenemu takratnemu pooblaščencu dovolilo, da je izkazal potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu po prekinitvi naroka. Drži, da je pooblaščenec stranke pred okrožnim sodiščem, kot je bilo v zadevi, lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odstavek 87. člena ZPP). Pooblaščenec tožeče stranke je na naroku dne 28.9.2009 predložil pooblastilo ter zatrjeval tudi izpolnjevanje pogojev po 3. odstavku 87. člena ZPP. Sodišče mora v skladu z 80. členom ZPP med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti (med drugim), ali stranko zastopa pooblaščenec, določen v 3. odstavku 87. člena ZPP, zato je bila prekinitev naroka zaradi preverjanja, ali lahko pooblaščenec tožeče stranke izkaže, da je opravil pravniški državni izpit, in nato nadaljevanje naroka, ko je to potrdilo predložil, v skladu s formalnim procesnim vodstvom iz 298. člena ZPP.

Na podlagi navedenenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena niti niso bile storjene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi 353. člena ZPP je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.