Jedro

V primeru zabeležene prepovedi vstopa se kot mednarodni sporazum neposredno uporablja prvi odstavek 25. člena Schengenske konvencije, iz katerega izhaja obveznost države pogodbenice, da se pri odločanju o izdaji ali podaljšanju dovoljenja za prebivanje, posvetuje s tisto državo pogodbenico, ki je navedeni ukrep razpisala in ga vnesla v informacijski sistem, pri čemer mora pri odločanju o izdaji dovoljenja upoštevati tudi njene interese.

Država članica, v kateri je ta državljan, ima še vedno možnost, da navedenemu državljanu to dovoljenje za prebivanje izda zgolj iz "tehtnih razlogov", kamor spadajo "humanitarni razlogi" ali "taki razlogi, ki izhajajo iz mednarodnih obveznosti".

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je z odločbo št. 213-1731/2020-38 z dne 24. 9. 2021 zavrnila prošnjo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (1. točka izreka) in odločila, da v postopku izdaje odločbe ni bilo posebnih stroškov (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da pogoji za podaljšanje tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo niso podani, saj je bil v času odločanja zoper tožnika v SIS II razpisan ukrep zavrnitve vstopa na ozemlje Schengena po 96. členu Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (v nadaljevanju Schengenska konvencija), ki ga je razpisala Švica. Po posvetovanju z državo pogodbenico, ki je ukrep razpisala, ob upoštevanju njenih interesov in glede na določilo prvega odstavka 25. člena Schengenske konvencije, po katerem se v primeru veljavnega ukrepa prepovedi vstopa dovoljenje za prebivanje izda samo iz utemeljenih razlogov, kot so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti, je upravni organ presodil, da pogoji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo niso podani. Tožnik je v upravnem postopku na splošno zatrjeval, da uresničuje svojo pravico do združitve, ohranitve in celovitosti družine ter do dela, za kar je upravni organ presodil, da v konkretnem primeru ne gre. V zvezi z tožnikovimi navedbami, da je storjeno dejanje, zaradi katerega je razpisan ukrep prepovedi vstopa, manjšega pomena, je upravni organ pojasnil, da se v postopku posebej ne presoja, ali storjeno dejanje, za katerega je bil tujec kaznovan v državi razpisnici ukrepa, predstavlja dovolj hudo grožnjo za pravni red Slovenije. Ker stranka v postopku ni izkazala kakšnega relevantnega dejstva, na podlagi katerega bi upravni organ njenemu zahtevku lahko ugodil in podaljšal njeno enotno dovoljenje za prebivanje in delo, je na podlagi prvega odstavka 25. člena Schengenske konvencije prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zavrnil. **Tožbene navedbe**

3. Tožnik zoper izdano odločbo z dne 24. 9. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, prav tako dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, toženka pa je tudi napačno uporabila materialno pravo. Pritrjuje ugotovitvam upravnega organa, da je bil zoper njega v času izdaje izpodbijane odločbe razpisan ukrep izgon in prepoved vstopa zaradi ilegalnega dela brez potrebnih dovoljenje, ki ga je izdal Zvezni sekretariat za migracije (SEM) dne 11. 6. 2020. Ukrep prepovedi vstopa je veljaven od 11. 6. 2020 do 10. 6. 2023, tožnik pa ni zabeležen v kazenski evidenci. Izpostavlja, da toženka v upravnem postopku ni z ničemer utemeljila suma oziroma podala konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale, da se tožnik ni, ali se v prihodnje ne bo, podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Hkrati je pri odločanju potrebno upoštevati pravico tožnika do zasebnega in družinskega življenja, pravico do dela, preživljanja in svobodne gospodarske pobude, ki so zagotovljene z Ustavo RS in določbami Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP). Z zavrnitvijo prošnje je bila tožniku kršena pravica do dela, določena v 2. členu (ustavna vrednota pravne in socialne države), 49. členu (svoboda dela) in 66. členu (varstvo dela) Ustave RS. V primeru omejevanja zaposlitve gre tudi za človekovo pravico, kar predpostavlja varstvo pred posegi vanjo. Svobodna izbira dela je v osnovi obrambna pravica, ki jo je država dolžna spoštovati. To je pripisati njenemu razvoju iz splošne svobode ravnanja in s tem človekovega dostojanstva. Tožnik ne more razviti dostojanstva brez ekonomske osnove. Gospodarsko območje človekovega ravnanja je med drugim opredeljeno tudi z določbo o svobodni gospodarski pobudi, vsak pa ima tudi pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, ki izhaja iz več določb Ustave RS. Navaja sodno prakso vezano na posege v pravico do dela, na 23. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, 6. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter 15. člen Listine EU o temeljnih pravicah. Dodaja, da toženka ni z ničemer izkazala utemeljenega suma, da bi tožnik predstavljal nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost R Slovenije. Očitana kršitev tožniku zaradi ilegalnega dela brez potrebnih dovoljenj, pri čemer je tožnik vseskozi poudarjal, da v Švici ni delal in da o kršitvah ni bil nikoli seznanjen, ne predstavlja velike družbene nevarnosti, zato je nesorazmerna s sankcijo zavrnitve izdaje podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Toženka bi pri odločitvi morala izvesti test sorazmernosti s tehtanjem dobrin. V kolikor bi tožnik moral zapustiti R Slovenijo, bi to pomenilo težko popravljivo škodo ne le v formalnem pogledu, ampak v pogledu pravice do zasebnega in družinskega življenja v smislu 8. člena EKČP. S preprečevanjem opravljanja dela pa bi se poseglo v ustavno pravico iz 34. člena, pravico do osebnega dostojanstva in v nedotakljivost strankine duševne celovitosti in osebnih pravic. Tožnik je v postopku predloži listine, ki izkazujejo, da ima urejeno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v R Sloveniji.

4. Graja, da dejansko stanje s strani upravnega organa sploh ni bilo ugotavljano, za razjasnitev stvari pa bi morala biti razpisana ustna obravnava (154. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Na ustni obravnavi se ugotavlja to, kar je predmet ugotovitvenega postopka (163. člen ZUP). Pri izvajanju dokazov bi tako toženka morala upoštevati določbe Zakona o tujcih (ZTuj-2) in določila Schengenske konvencije, predvsem četrti odstavek 37. člena ZTuj-2, 33. člen ZTuj-2 ter prvi odstavek 25. člena Schengenske konvencije. V ta namen bi moral upravni organ po potrebi uporabiti določilo 143. člena ZUP, v obrazložitvi pa navesti uporabljene določbe materialnega prava, na katere se odločitev opira ter dejansko stanje v vseh materialnopravnih bistvenih točkah obrazložiti. Vsega tega pa izpodbijana odločba ne vsebuje. Tožnik je v upravnem postopku preko svoje pooblaščenke dne 27. 7. 2021 podal odgovor na poziv toženke z dne 16. 7. 2021, kjer je predložil dodatne listine, ki izkazujejo, da tožnik razpolaga z zadostnimi sredstvi za preživljanje v času prebivanja v R Sloveniji. Toženka teh navedb sploh ni upoštevala oziroma jih je upoštevala nepravilno. Stališče toženke, da tožnik ni izkazal kakšnega relevantnega dejstva, na podlagi katerega bi toženka lahko zahtevku ugodila, je tako zmotno.

5. Glede na vse navedeno tožnik zahteva, da sodišče tožbi ugodi ter samo odloči o stvari oziroma da podrejeno izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, v vsakem primeru pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka upravnega spora.

**Navedbe tožene stranke**

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču dne 4. 12. 2022 posredovala upravni spis.

**Navedbe stranke z interesom**

7. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in prvega odstavka 19. člena ZUS-1 družbi GP NORBI BAU d.o.o. (delodajalec tožnika, ki je podal vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo) kot stranki z interesom poslalo kopijo tožbe zaradi morebitnega odgovora. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

**Odločitev brez glavne obravnave**

8. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je po pregledu zadeve in upravnega spisa presodilo, da je o zadevi mogoče odločiti le na podlagi listin, obe stranki pa se strinjali, da se glavna obravnava ne opravi, tožnik pa je tudi umaknil dokazni predlog po lastnem zaslišanju (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

9. Sodišče je poziv na izjasnitev, ali soglaša, da se narok za glavno obravnavo ne opravi, posredovalo tudi stranki z interesom, vendar je bilo ugotovljeno, da stranka z interesom več ne obstaja, saj je bila zaradi stečajnega postopka izbrisana iz sodnega registra dne 16. 8. 2022 (sklep Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. St ... z dne 26. 7. 2022, zgodovinski izpis iz sodnega registra za obdobje od 1. 2. 2008 dalje; v sodni register kot javno knjigo je sodišče vpogledalo po uradni dolžnosti potem, ko se je poštna pošiljka vrnila z oznako "izbris AJPES"). Ker torej soglasja od navedene pravne osebe ni več mogoče pridobiti (pravna oseba izbrisana brez pravnega nasledstva), je po presoji sodišča soglasje tožnika in toženke zadostovalo za izpolnitev pogoja strinjanja vseh strank, da se glavna obravnava ne opravi.

**Sodna presoja**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).1

12. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je Švicarska konfederacija na podlagi 96. člena Schengenske konvencije v Schengenski informacijski sistem (SIS II) razpisala ukrep Zavrnitev vstopa na schengensko območje za tožnika, potem ko so švicarski pristojni organi ugotovili, da je tožnik delal brez potrebne odobritve, pri tem pa je bilo časovno obdobje ukrepa določeno od dne 11. 6. 2020 do 10. 6. 2023. 13. Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma2 (v nadaljevanju Schengenska konvencija) v prvem odstavku 25. člena vsem državam pogodbenicam Schengenskega sporazuma nalaga obveznost, da v postopkih izdaje dovoljenj za prebivanje državljanom tretjih držav preverjajo morebitno zabeleženost ukrepa zavrnitve vstopa v SIS oziroma SIS II. Namen tako naložene obveznosti je preprečiti položaje, v katerih bi bilo državljanu tretje države izdano (enako podaljšano3) dovoljenje za prebivanje, čeprav je zanj v SIS oziroma SIS II razpisan ukrep zavrnitve vstopa na schengensko območje.4 Ukrep zavrnitve vstopa se razpiše za državljane tretjih držav, ki predstavljajo nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost, kar mora biti ugotovljeno z odločitvijo pristojnega sodišča ene izmed držav članic (prvi in drugi odstavek 96. člena) in za državljane tretjih držav, ki so bili zaradi neupoštevanja nacionalnih predpisov o vstopu ali bivanju tujcev na podlagi odločitve pristojnega upravnega organa ene izmed držav članic pogodbenic izgnani, zavrnjeni ali prisilno odstranjeni iz te države, pri čemer jim je bila določena tudi prepoved vstopa ali/in prepoved bivanja (tretji odstavek istega člena). Država pogodbenica torej podatke o ukrepih zavrnitve vstopa na podlagi 96. člena Schengenske konvencije v informacijski sistem vnaša izključno na podlagi odločitev sodišč ali pristojnih državnih organov, s katerimi je bilo ugotovljeno, da poimensko določen državljan tretje države individualno predstavlja nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost države pogodbenice in s tem tudi nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost držav pogodbenic, oziroma, s katerimi je bilo ugotovljeno, da je kršil nacionalne predpise o vstopu in bivanju tujcev določene države pogodbenice, zaradi česar mu tudi ni dovoljen vstop na ozemlje držav pogodbenic.

14. V primeru zabeležene prepovedi vstopa se kot mednarodni sporazum (8. člen Ustave RS) neposredno uporablja prvi odstavek 25. člena Schengenske konvencije, iz katerega izhaja obveznost države pogodbenice, da se pri odločanju o izdaji ali podaljšanju dovoljenja za prebivanje, posvetuje s tisto državo pogodbenico, ki je navedeni ukrep razpisala in ga vnesla v informacijski sistem (v konkretnem primeru SIS II), pri čemer mora pri odločanju o izdaji dovoljenja upoštevati tudi njene interese. Upoštevajoč slednje v postopku ni bilo sporno, da se je toženka (kot to izhaja iz upravne odločbe in upravnega spisa) posvetovala s pogodbenico, ki je ukrep razpisala, to je s Švicarsko konfederacijo, le-ta pa je v postopku posvetovanja preko slovenskega pristojnega organa izrazila interes, da se tožniku, za katerega je razpisal ukrep zavrnitve vstopa, prepoved vstopa ne prekliče (pristojni organ - Urad SIRENE Švice - je sporočil, da je ukrep veljaven do 10. 6. 2023 in da je po evidencah kantona tožnik delal brez potrebne odobritve, čeprav bi kot tujec, ki dela v Švici odobritev za delo, ne glede na dolžino bivanja, moral imeti). Po določbi 105. člena Schengenske konvencije vsaka država pogodbenica odgovarja za točnost, ažurnost in zakonitost podatkov, vnesenih v SIS oziroma SIS II, poleg tega pa jih na individualno prošnjo lahko tudi izbriše, s čimer bi prenehali zadržki za podaljšanje dovoljenja za tožnikovo prebivanje v R Sloveniji.5 Tožnik je takšno prošnjo tekom upravnega postopka podal, vendar njegovi prošnji pristojni švicarski organi niso ugodili (to dejstvo v postopku ni bilo sporno).

15. Mehanizem predhodne poizvedbe iz prvega odstavka 25. člena sicer ne povzroči, da se prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki jo je vložil državljan tretje države, za katerega je v SIS II razpisan ukrep zavrnitve vstopa na schengensko območje, sistematično zavrne. Država članica, v kateri je ta državljan vložil tako prošnjo, ima namreč po tem, ko je upoštevala interese države članice, ki je ukrep razpisala, še vedno možnost, da navedenemu državljanu to dovoljenje za prebivanje izda zgolj iz "tehtnih razlogov". Čeprav je iz citirane določbe razvidno, da v okvir termina "tehtni razlogi" spadajo "humanitarni razlogi" ali "taki razlogi, ki izhajajo iz mednarodnih obveznosti", je Sodišče EU, v zvezi z razlago tega pravnega standarda in avtonomnega pojma prava EU, že zavzelo stališče, da ti dve vrsti razlogov nista taksativni (izčrpni). Tako je tudi razloge, ki se nanašajo na spoštovanje temeljnih pravic zadevnega državljana tretje države, zlasti pravice do spoštovanja družinskega življenja in otrokovih pravic, kot so določene v členih 7 in 24 Listine EU o temeljnih pravicah, ki jo morajo države članice spoštovati pri izvajanju Schengenske konvencije, ki je sestavni del prava Unije na podlagi Protokola št. 19 o schengenskem pravnem redu, vključenem v okviru EU, ki je priložen k Pogodbama (UL 2010, C 202,str. 290), po presoji Sodišča EU šteti kot "tehtne razloge" v smislu te določbe.6

16. Po presoji sodišča tožnik, kot je to pravilno obrazložil tudi upravni organ, ni izkazal "tehtnih razlogov", ki bi kljub prepovedi vstopa narekovali izdajo dovoljenja za prebivanje in delo. Tožnik se je namreč v tem oziru v upravnem postopku (enako pa tudi v postopku pred sodiščem) zgolj pavšalno in nekonkretizirano skliceval na pravice, ki mu pripadajo (do zasebnega in družinskega življenja, dela, svobodne gospodarske pobude, dostojanstva, varnosti itd), pri tem pa teh okoliščin ni izkazal (tako denimo ni predložil listin ali predlagal drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da ima v R Sloveniji otroka, družino ali družinske člane nasploh). Kar se tiče pravice do dela in pravice do svobodne gospodarske pobude, s zvezi s čimer je v upravnem postopku tožnik predložil pogodbo o zaposlitvi in izjavo delodajalca, sodišče pojasnjuje, da predpisovanje pogojev za zaposlitev (v konkretnem primeru pridobitev veljavnega dovoljenja za delo in prebivanje) v skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča RS predstavlja dopustno omejevanje teh človekovih pravic (upoštevajoč tretji odstavek 15. člena Ustave RS), v kolikor je to utemeljeno na zakonu in v kolikor pravna norma prestane test sorazmernosti.7 Da slednje ne bi bilo podano tožnik ne zatrjuje (zatrjuje zgolj pavšalno, da mu bo kršena pravica do dela in svobodne gospodarske pobude), tudi po presoji sodišča pa ureditev, ki temelji na veljavnih določilih ZTuj-2 ne predstavlja nedopustne omejitve pravice do dela ali svobodne gospodarske pobude. Da bi obstajali kakšni drugi razlogi, zaradi katerega bi bila pravica do dela tožnika omejena, tožnik ne konkretizira. Upravni organ zato po presoji sodišča ni mogel odločiti drugače, kot šteti, da tehtni razlogi za podaljšanje dovoljenja za prebivanje niso izkazani. Zgolj prepis določb Ustave RS in določb mednarodnih in evropskih aktov, iz katerih izhajajo človekove pravice, brez konkretizacije v smislu dejanskega stanja tožnika (subsumcija dejanskega stanja pod pravno normo) namreč ne zadostuje za (verjeten) izkaz tehtnih razlogov predvidenih s prvim odstavkom 25. člena Schengenske konvencije.

17. V zvezi s tožbenimi navedbami tožnika, da ne predstavlja nevarnosti za javni red in nacionalno varnost, sodišče tožniku, kot je to pojasnil že upravni organ, zgolj še pojasnjuje, da odločitev v izpodbijani odločbi ni utemeljena na dejstvu, da bi tožnik predstavljal nevarnost za nacionalno varnost, temveč zgolj in samo na okoliščini izrečenega veljavnega ukrepa prepovedi vstopa, ki ga je izrekla Švicarska konfederacija, v katerega slovenski organi niso pristojni posegati. Kot že obrazloženo, pravno podlago za zavrnitev dovoljenja v takšnih primerih daje prvi odstavek 25. člena Schengenske konvencije.

18. Nadalje so po presoji sodišča neutemeljeni tudi očitki tožnika o tem, da se toženka ni opredelila do izjav in dokazov, z katerimi je ta izkazoval, da izpolnjuje pogoje za podaljšanje dovoljenja po nacionalnih predpisih (zagotovljena finančna sredstva za preživljanje itd). V tem oziru se sodišče strinja s stališčem toženke, da lahko država pogodbenica tujcu, za katerega je druga država pogodbenica v SIS (oziroma SIS II) razpisala ukrep zavrnitve vstopa, po posvetovanju s to državo pogodbenico na podlagi prvega odstavka 25. člena Schengenske konvencije zavrne izdajo dovoljenja bodisi za stalno bodisi za začasno prebivanje, kot tudi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, zaradi zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa, ne da bi posebej še dodatno ugotavljala, ali je tujec po njenih nacionalnih predpisih upravičen do izdaje dovoljenja za prebivanje, oziroma ne da bi posebej ugotavljala, ali pri njem morebiti obstajajo razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, določeni z nacionalnim pravom, v konkretnem primeru po Ztuj-2. Takšno je tudi stališče sodne prakse.8 Očitki tožnika, da upravni organ v tem oziru ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, da ni razpisal ustne obravnave ter da svoje odločitve v tem oziru ni obrazložil, so zato neutemeljeni.

19. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, upravni organ je svojo odločitev obrazložil na način, da so jasno razvidni razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, upravno odločbo pa je bilo tako mogoče ustrezno preizkusiti (214. člen ZUP). Upravni organ je pravilno uporabil materialno pravo, iz upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi upravni organ v postopku odločanja zagrešil kakšno bistveno kršitev določb postopka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožnik je namreč v okviru tožbene naracije zatrjeval, da bi toženka morala razpisati ustno obravnavo in ga seznaniti z rezultatom ugotovitvenega postopka. Po pregledu upravnega spisa sodišče zaključuje, da je toženka tožniku v celoti in pravilno omogočila pravico do izjave, prav tako pa je pravilno in popolnoma ugotovila dejansko stanje, z vsako ugotovitvijo in tudi končnim rezultatom ugotovitvenega postopka pa je obvestila tožnika in mu omogočila izjavljanje in podajanje novih dejstev in dokazov, stranko pa je dne 13. 10. 2020 tudi povabila na zaslišanje (zapisnik o ustni obravnavi z dne 20. 10. 2020, toženka je tožniku poslala naslednje dopise za izjasnitev: dopis št. 214-1731/2020 z dne 22. 2. 2021, dopis št. 214-1731/2020-28 z dne 13. 5. 2021, dopis št. 214-1731/2020-33 z dne 16. 7. 2021). Po presoji sodišča je bil v konkretnem primeru zagotovljen pošten postopek, tožniku pa tudi zagotovljena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, sestavni del katere je tudi pravica stranka do izjavljanja v postopku.9

20. Sodišče zaključuje, da je izpodbijani upravni akt pravilen, upravni organ je pravilno uporabil materialno pravo, svojo odločitev pa je tudi obrazloženo utemeljil. Postopek je bil izveden pravilno in zakonito, sodišče pa se z razlogi organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

21. Sodišče je glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K točki II. izreka:**

22. V primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Sodišče je zato odločilo kot izhaja iz točke II. izreka sodbe.

1 Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019 , str. 266, točka 5. in 7. 2 Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, posebna izdaja v slovenskem jeziku: Ur.l. EU L 239, 22. 9. 2000, str. 19-62, s spremembami in dopolnitvami. 3 SEU sodba v zadevi C-193/19 A proti Migrationsverket, ECLI:EU:C:2021:168. 4 SEU sodba v zadevi C-240/17, E, ECLI:EU:C:2018:8, točka 38. 5 UPRS sodba opr. št. I U 1810/2014 z dne 27. 5. 2015. 6 SEU sodba v zadevi C-193/19 A proti Migrationsverket, ECLI: EU:C.:2021:168. 7 Šturm L (ur), Komentar Ustave Republike Slovenije, FDŠ, 202, komentar 49. člena, str. 508 in nadaljnje. 8 UPRS sodba opr. št. I U 1810/2014 z dne 27. 5. 2015. 9 Prim. sodbe UPRS opr. št. II U 2/2019 z dne 12. 8. 2021, opr. št. II U 296/2021 z dne 3. 11. 2021, opr. št. II U 84/2020 z dne 26. 1. 2022 in druge.