Jedro

Terjatve iz naslova OPSVZ so prednostne in da posledično zanje odpust obveznosti, do katerega je prišlo v postopku tožnikovega osebnega stečaja, v skladu z 408. členom ZFPPIPP ne učinkuje. S tem stališčem se strinja tudi sodišče. ZFPPIPP v drugem odstavku 408. člena med drugim določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz drugega odstavka 21. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) odločila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 8. 10. 2019 glavnica v višini 16.798,54 EUR, zamudne obresti v višini 8.727,96 EUR in stroški davčne izvršbe v višini 10,00 EUR, kar skupaj znaša 25.536,50 EUR (1. točka izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri A. d.d. (2. točka izreka). Iz 3. točke izreka izhaja, da A. d.d. opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, če gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec. Iz 4. točke izreka izhaja, da A. d.d. na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolga po sklepu z obračunanimi zamudnimi obrestmi ter sredstva prenese na prehodni podračun, ki ga navaja, ter da je od označenih glavnic v tabeli banka oziroma hranilnica dolžna obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 9. 10. 2019 do vključno dneva plačila. Iz 5., 6. in 7. točke izreka pa izhaja, da se banki oziroma hranilnici prepoveduje izplačati denarna sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celotni dolg, da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik, ter da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se davčni organ sklicuje na knjigovodske evidence, iz katerih izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku navedenega sklepa. Davčni organ je zato na podlagi 143. člena ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Med drugim se sklicuje na 96. člen ZDavP-2 v zvezi z zamudnimi obrestmi, 166. člen ZDavP-2 v zvezi z izvzetjem določenih denarnih sredstev iz izvršbe, 160. člen ZDavP-2 v zvezi z omejitvami izvršbe, 94. člen ZDavP-2 v zvezi s prednostjo davčnih terjatev pred ostalimi obveznostmi in 152. člen ZDavP-2 v zvezi s stroški davčne izvršbe.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V obrazložitvi navaja, da ni sporno, da je bil nad tožnikom dne 20. 6. 2016 začet postopek osebnega stečaja in da je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 10. 7. 2018 izdalo sklep o odpustu obveznosti, s katerim je med drugim sklenilo, da se odpustijo obveznosti stečajnega dolžnika, ter da odpust učinkuje na vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do dne 20. 6. 2016, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pojasnjuje pa, da se z izpodbijanim sklepom terjajo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike (v nadaljevanju OPSVZ), ki so na podlagi 408. člena v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP prednostne terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje. Ker je bil v predmetni zadevi postopek osebnega stečaja začet po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G, odpust obveznosti na obveznosti, terjane z izpodbijanim sklepom, ne učinkuje. Pritožbeni organ prav tako ni ugotovil nepravilnosti pri izračunu zamudnih obresti, pri čemer pojasnjuje, da so obresti v skladu z določbo četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni z ZDavP-2 drugače določeno. Pojasni, da se v postopku izvršbe pravila o litispendenci uporabljajo le smiselno, ter da po določbah ZDavP-2, ni izključena hkratna in sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi na različne predmete izvršbe, vse do končnega poplačila dolga.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo ter primarno podaja ugovor ne bis in idem in izpostavlja pomanjkanje procesne predpostavke za vodenje tega postopka iz naslova litispendence. Navedbe pritožbenega organa, da gre le za razširitev izvršbe z novim izvršilnim naslovom, so neresne in neutemeljene. Navaja, da se je nad njim 7. 7. 2016 začel stečajni postopek, v okviru katerega je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 10. 7. 2018 s sklepom o odpustu obveznosti odločilo, da se tožniku odpustijo vse obveznosti, pri čemer odpust učinkuje na vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 20. 6. 2016, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Ker gre pri obveznostih, ki jih terja tožena stranka, za OPSVZ, te po vsebini ne sodijo pod drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP, zato so s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti z dne 10. 7. 2018, prenehale. Gre namreč za obveznosti iz naslova prispevkov, ki bi jih moral tožnik plačati zase, in ne za prispevke, ki bi jih moral plačati delavcem. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo tega sodišča v zadevi I U 1512/2015 z dne 12. 4. 2016. Tožena stranka posledično tudi ni upravičena do povračila stroškov v višini 10,00 EUR, niti do zamudnih obresti, ki so v skladu z načelom akcesornosti prenehale skupaj z glavnico. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek oziroma da izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek zoper dolžnika ustavi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne in vztraja pri razlogih upravnih odločb. 6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v postopku tožnikovega osebnega stečaja dne 10. 7. 2018 izdalo sklep o odpustu obveznosti St ... (v nadaljevanju sklep o odpustu obveznosti), s katerim je med drugim sklenilo, da se odpustijo obveznosti stečajnega dolžnika, ter da odpust učinkuje na vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do dne 20. 6. 2016, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Med strankama pa je sporno, ali terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova OPSVZ ter zakonske zamudne obresti, povezane s temi terjatvami, predstavljajo terjatve, ki so na podlagi določb ZFPPIPP izvzete iz odpusta obveznosti.

8. Tožena stranka meni, da so terjatve iz naslova OPSVZ prednostne in da posledično zanje odpust obveznosti, do katerega je prišlo v postopku tožnikovega osebnega stečaja, v skladu z 408. členom ZFPPIPP ne učinkuje. S tem stališčem se strinja tudi sodišče. ZFPPIPP v drugem odstavku 408. člena med drugim določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz drugega odstavka 21. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno, zakon pa ob tem ne določa, da bi bile OPSVZ iz citirane določbe izvzete. Po presoji sodišča je določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP jasna in ne daje podlage za razlago, za katero se zavzema tožnik. Navedeno je bilo tožniku pojasnjeno že v sodbi tukajšnjega sodišča I U 1401/2019-13 z dne 16. 3. 2021. To stališče je skladno tudi z upravnosodno prakso tega sodišča.1 Sklicevanje tožnika na sodbo tega sodišča v zadevi I U 1512/2015 z dne 12. 4. 2016 ni utemeljeno, saj sodišče v navedeni zadevi ni zavzelo stališča, ki ga zagovarja tožnik, temveč je izpodbijani akt odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka.

9. Prav tako so neutemeljene navedbe glede učinkovanja sklepa o odpustu obveznosti na zakonske zamudne obresti, ki izhajajo iz neplačila OPSVZ. Tožnik v zvezi s tem navaja, da obresti ni mogoče šteti za prednostne terjatve, saj v 408. členu ZFPPIPP niso navedene. Po presoji sodišča se je pritožbeni organ v zvezi s tem pravilno skliceval na četrti odstavek 3. člena ZDavP-2, ki med drugim določa, da so obresti, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožniku. Četrti odstavek 3. člena ZDavP-2 je po presoji sodišča v razmerju do določb ZFPPIPP lex specialis, zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da zamudne obresti niso prednostne terjatve, ker v 408. členu ZFPPIPP niso izrecno naštete. Takšno stališče je to sodišče zavzelo že v sodbah I U 1584/2019 z dne 22. 9. 2020, I U 1633/2019 z dne 7. 10. 2020 ter I U 1585/2019 z dne 23. 2. 2021. 10. Glede na zgoraj navedeno so tožbene navedbe glede učinkovanja odpusta obveznosti na OPSVZ neutemeljene. Sodišče pa zavrača tudi tožbene ugovore v zvezi z litispendenco. Litispendenca oz. ponovno odločanje o isti stvari v obravnavani zadevi ni podano, saj je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvezeta iz davčne izvršbe, pri čemer po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali suksecivna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, vse do poplačila celotnega dolga.2 Glede na to ni bilo ovire, da prvostopenjski organ zaradi neplačila terjanih obveznosti poleg že izdanega sklepa o davčni izvršbi z rubežem na premičnine izda tudi izpodbijani sklep o davčni izvršbi, ki glasi na drug predmet izvršbe, in sicer na rubež tožnikovih denarnih sredstev.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

12. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Primerjaj sodbi Upravnega sodišča RS v zadevah I U 2505/2018 z dne 19. 11. 2019 in II U 394/2017 z dne 11. 6. 2019. 2 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 36/2015 z dne 22. 6. 2016 in Upravnega sodišča RS I U 1515/2014 z dne 9. 12. 2014.