Jedro

Tožeča stranka lahko tožbo umakne vse do konca glavne obravnave, če tožena stranka v to privoli. Če se tožena stranka o tem ne izjavi v 15 dneh od dneva, ko je obveščena o umiku tožbe, se šteje, da je privolila v umik (prim. drugi odstavek 188. člena ZPP).

Ker predmet pogodbe v konkretnem primeru ni obstajal, je tako tudi pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je ustna pogodba med pravdnima strankama nična in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti tisto za kar je na njen račun obogatena (35. člen v zvezi s prvim odstavkom 87. člena Obligacijskega zakonika). Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 134025/2016 z dne 21. 12. 2016 (v nadaljevanju: sklep o izvršbi) v 1. odstavku izreka (I. točka izreka) ter vzelo na znanje delni umik tožbe z dne 18. 8. 2017 za znesek 2.339,60 EUR in postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka).

Toženi stranki je nato naložilo, da v roku 8 dni plača znesek 315,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 4. 8. 2017 dalje, do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da sklep o izvršbi ostane v veljavi tudi 3. odstavku izreka (IV. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni povrne tožeči stranki njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka, do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper odločbo se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v predmetni zadevi od tožene stranke zahtevala vračilo preostanka kupnine v višini 2.500,00 EUR, ki jo je toženi stranki po dne 24. 10. 2016 ustno sklenjeni pogodbi plačala za odkup terjatve zoper njenega dolžnika, za katero se je nato izkazalo, da ne obstoji. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala z navedbami, da je obravnavano nakazilo tožeče stranke v (takratni) skupni višini 3.000,00 EUR predstavljalo poplačilo kupnin, ki jih je tožeča stranka njej dolgovala pri odkupih terjatev iz preteklih pisno sklenjenih pogodb ter da gre pri vrnjenih 500,00 EUR za preplačan znesek iz tega naslova in ne za pripoznavo dolga. Tožeči stranki je očitala, da pri izvrševanju nakazila nikoli ni pripisala namena in da nakazilo izvedeno na dan 24. 10. 2016 ni bilo namenjeno za odkup konkretne terjatve. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni uspela dokazati svojih navedb, da je bil znesek nakazan zaradi drugega namena, zato je ob delnem umiku tožbe za znesek 2.339,00 EUR tožbenemu zahtevku ugodilo in tožeči stranki z upoštevanjem zamudnih obresti prisodilo znesek 315,91 EUR.

6. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR - prvi odstavek 495. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - drugi odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožena stranka v pritožbi pretežno izpostavlja, da tožeča stranka pri izvrševanju nakazil v knjigovodskem smislu nikoli ni navedla namena nakazil in da je s predloženimi izpiski tudi dokazala, da namen v konkretnem primeru ni bil izkazan oziroma se ni nanašal na domnevno ustno pogodbo z dne 24. 10. 2016 za odkup terjatev. Navaja tudi, da s strani tožeče stranke v dveh letih poslovanja ni prejela obljubljenih dokumentov, s katerimi bi lahko pravilno poknjižila nakazila in bila seznanjena za katera poplačila gre. S temi navedbami tožena stranka v bistvu graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, torej izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog, zato s temi navedbami ne more uspeti.

8. Toženo stranko v pritožbi nadalje moti izrek izpodbijane odločbe, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je izrek nerazumljiv, ker je sodišče prve stopnje v I. točki sprva razveljavilo sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka, nato pa v II. točki zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za znesek 2.339,60 EUR ter v III. točki razsodilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 315,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz istega razloga izpodbija tudi IV. in V. točko, s katerima je odločilo o stroških izvršilnega in pravdnega postopka.

9. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu naloži sodišče dolžniku, da poravna terjatev skupaj z odmerjenimi stroški (1. in 3. točka sklepa o izvršbi), v drugem delu pa dovoli izvršbo za uveljavitev teh terjatev (2. točka sklepa o izvršbi). V obravnavanem primeru je dolžnica (tožena stranka) proti sklepu o izvršbi vložila ugovor in izvršilno sodišče je s sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba (2. točka izreka sklepa o izvršbi), ter da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je nato nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog in o zadevi odločilo. Razveljavitev plačilnega naloga - enako velja za dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - pa predstavlja zakonski predpogoj za (meritorno) odločitev o tožbenem zahtevku (436. člen ZPP)1, zato izpodbijana sodba v izreku ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo, saj se je o tožbenemu zahtevku izreklo pravilno. Pouk, da rok za pritožbo v obravnavani zadevi znaša 15 dni je sodišče prve stopnje pravdnim strankam očitno podalo po pomoti, saj je sicer posebna pravila postopka upoštevalo. Tako rok za izpolnitev obveznosti kot tudi za pritožbo znašata v sporih majhne vrednosti osem dni (tretji in četrti odstavek 458. člena ZPP). Z nepravilnim poukom tožene stranke za pravico do pritožbe sicer ni prikrajšalo, je pa s tem pri njej (tudi) vzbudilo dvom glede jasnosti izreka izpodbijane odločbe.

10. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da tožeča stranka doslej ni nakazovala denarnih sredstev brez prehodno sklenjene pisne pogodbe, v konkretnem primeru pa naj bi bilo nakazilo izvršeno na podlagi ustno sklenjene pogodbe. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnilo razloge o odločilnih dejstvih, da gre v predmetni zadevi za pogodbo, izjemoma sklenjeno v ustni obliki, o čemer je sklepalo (tudi) na podlagi dejstva, da je bilo nakazilo izvedeno že na dan sklenitve ustne pogodbe in s tem v skladu z ustaljeno prakso strank kot v primeru nakazil, ki so se izvajala na temelju pisnih pogodb. Pomanjkanje odločilnih dejstev in s tem kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v tem delu ni podana.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se tožena stranka ni strinjala z delnim umikom tožbe za znesek v višini 2.330,60 EUR. Tožeča stranka lahko tožbo umakne vse do konca glavne obravnave, če tožena stranka v to privoli. Če se tožena stranka o tem ne izjavi v 15 dneh od dneva, ko je obveščena o umiku tožbe, se šteje, da je privolila v umik (prim. drugi odstavek 188. člena ZPP). Prav takšna situacija je nastopila v konkretnem primeru. Tožeča stranka je delni umik tožbe podala dne 21. 8. 2018, tožena stranka pa je pisanje (glede na vročilnico na list št. 54b sodnega spisa) prejela dne 30. 8. 2018. Ker se glede delnega umika v postavljenem roku ni izjavila, je sodišče prve stopnje pravilno število, da je z njim soglašala. Tega ne more spremeniti niti pritožbeno pojasnilo, da je temu konkludentno nasprotovala z vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, s katero bi se preprečilo unovčenje menice, ki je bila dana v zavarovanje posojila po drugem temelju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšen predlog tožena stranka vložila 3. 8. 2018, torej pred delnim umikom tožbe z dne 21. 8. 2018. Temu procesnemu dejanju tožeče stranka na konkreten poziv sodišča nato ni izrecno nasprotovala, zato je treba šteti, da je vanj privolila. Pritožbena navedba, da tožena stranka navkljub izkazani vročitvi vloge ni prejela, je uveljavljana pavšalno, premalo konkretizirano, da bi jo pritožbeno sodišče presojalo, navedba, da je to poudarila že na naroku dne 10. 11. 2017 pa tudi protispisna, saj to iz zapisnika ne izhaja. S takšnim postopanje tako ni bilo poseženo v njeno pravico do izjavljanja (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Ker predmet pogodbe v konkretnem primeru ni obstajal, je tako tudi pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je ustna pogodba med pravdnima strankama nična in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti tisto za kar je na njen račun obogatena (35. člen v zvezi s prvim odstavkom 87. člena Obligacijskega zakonika). Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

15. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločal sodnik posameznik.

1 Prim. VSL sklep II Cpg 147/2014 z dne 4. 8. 2014.