Jedro

Zastaralni roki po 141. členu ZD veljajo le takrat, ko tožnik z dediščinsko tožbo zahteva zapuščinske predmete od posestnika, ki jih ima v posesti kot svojo dediščino. Za zastaranje pravice zahtevati posamezno stvar iz zapuščine od nekoga, ki ima stvar v posesti na podlagi kakšnega drugega naslova, pa veljajo splošna pravila civilnega prava. Tožnik torej ni vezan na rok iz 141. člena ZD, saj uveljavlja lastninski zahtevek zoper toženko, ki trdi, da ima stanovanje v posesti kot njeno posebno premoženje in ne kot premoženje, ki ga je podedovala od zapustnika. To pomeni, da tožnikova terjatev ni zastarala (tretji odstavek 92. člena Stvarnopravnega zakonika).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik (zapustnikov sin) je v zapuščinskem postopku po zapustniku uveljavljal nujni delež. Poleg tega je trdil, da je bilo stanovanje, katerega zemljiškoknjižna lastnica je toženka (zapustnikova vdova in oporočna dedinja po zapustniku), njeno in zapustnikovo skupno premoženje, zaradi česar polovica stanovanja spada v zapuščino. Zapuščinsko sodišče je tožnika glede vprašanja, ali stanovanje spada v zapuščino, napotilo na pravdo, vendar tožnik tožbe v roku ni vložil. Vložil jo je 27. 12. 2005, po izdaji sklepa o dedovanju.

2. S tožbo je tožnik zahteval ugotovitev, da polovica nepremičnine spada v zapuščino, da je tožnik solastnik nepremičnine do četrtine in da mu je toženka dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko kot solastnik vpisal v zemljiško knjigo. V tožbi je navedel, da je podredno pripravljen sprejeti denarni znesek 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT), ki ustreza njegovemu deležu na nepremičnini.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni in podredni tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Toženka ni dobroverna posestnica, zato je rok za vložitev dediščinske tožbe dvajset let od smrti zapustnika. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je bila nepremičnina kupljena iz skupnih sredstev, pridobljenih z delom v času zakonske zveze. Predložil je dokaz o vpogledu v stanje na očetovem bančnem računu. S tem bi lahko dokazal, da je zapustnik imel denar in da je prispeval k nakupu nepremičnine.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Nižji sodišči sta tožbeni zahtevek zavrnili z obrazložitvijo, da je tožnikova pravica zastarala. Pri tem sta uporabili prvi odstavek 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), po katerem pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zastara naproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine. Sodišči sta ugotovili, da je enoletni zastaralni rok začel teči s pravnomočnostjo sklepa o napotitvi tožnika na pravdo (potekel je 15. 4. 2004), toženka pa je bila dobroverna posestnica, saj je bila najkasneje s potekom tožnikovega roka za vložitev tožbe v dobri veri, da njena lastninska pravica ni več sporna.

8. Odločitev nižjih sodišč o zastaranju tožnikove pravice ni materialnopravno pravilna. Zastaralni roki po 141. členu ZD veljajo le takrat, ko tožnik z dediščinsko tožbo zahteva zapuščinske predmete od posestnika, ki jih ima v posesti kot svojo dediščino. Za zastaranje pravice zahtevati posamezno stvar iz zapuščine od nekoga, ki ima stvar v posesti na podlagi kakšnega drugega naslova, pa veljajo splošna pravila civilnega prava.(1) Tožnik torej ni vezan na rok iz 141. člena ZD, saj uveljavlja lastninski zahtevek zoper toženko, ki trdi, da ima stanovanje v posesti kot njeno posebno premoženje in ne kot premoženje, ki ga je podedovala od zapustnika. To pomeni, da tožnikova terjatev ni zastarala (tretji odstavek 92. člena Stvarnopravnega zakonika).

9. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo glede zastaranja, je ostalo dejansko stanje o lastništvu stanovanja nepopolno ugotovljeno. Sodišči sta v zvezi s tem sicer izvedli in ocenili določene dokaze, vendar predvsem zaradi ugotovitve, ali je bila toženka poštena posestnica v smislu 141. člena ZD. Tako iz obrazložitev izpodbijanih sodb sicer izhaja, da sta sodišči verjeli toženkini izpovedi, da je stanovanje kupila iz denarja, ki ga je dobila od prodaje svojega stanovanja in od svojega sina. Vendar to dejstvo za odločitev o zastaranju ni bilo odločilno, saj sta sodišči ugotovili, da je toženka v vsakem primeru postala poštena posestnica najmanj s potekom roka za vložitev tožbe na podlagi napotila na pravdo. Zato dejstva, ali je stanovanje toženkino posebno premoženje ali ne, ni mogoče šteti za ugotovljenega. Poleg tega sodišči v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva nista ocenili predloženega dokaza o stanju na zapustnikovem računu. Ne drži obrazložitev pritožbenega sodišča, da tožnik ni pojasnil, kako bi ta dokaz pripomogel k ugotavljanju skupnega nakupa stanovanja. Tožnik je namreč izrecno nasprotoval trditvama, da zapustnik ni imel denarja in da je bilo stanovanje kupljeno iz toženkinega posebnega premoženja. Očitno je, da bi s tem dokaznim predlogom lahko ovrgel obe te trditvi.

10. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP ugodilo reviziji, razveljavilo sodbi nižjih sodišč (odločitev o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Od odločitve o glavni stvari je odvisna tudi odločitev o pravdnih stroških postopka. Zato je bilo treba razveljaviti tudi ta del odločbe.

12. Odločitev o pridržanju odločitve o stroških revizijskega postopka za končno odločbo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, str. 264.