Jedro

Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ločeno upoštevanje uspeha v postopku glede na uspeh s temeljem in uspeh z višino zahtevka, saj v določbah ZPP za takšno izračunavanje uspeha strank v postopku ni pravne podlage.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se na novo glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 2.578,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, naj tožnica toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 3.766,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je napačno določilo vrednost spornega predmeta, saj je ta znašala 10.780,81 EUR, in ne 60.500,85 EUR. Opozarja, da ji je kljub uspehu s pomembnim delom revizije v ponovljenem postopku nastalo 1.939,33 EUR dodatnih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve sklepa napačno ugotovilo, da je sodba z dne 27. 2. 2020 postala pravnomočna 30. 7. 2020, saj jo je pritožbeno sodišče potrdilo 10. 9. 2020. Ker je sodišče prve stopnje stroške postopka tožene stranke v prvi sodbi odmerilo ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, v izpodbijanem sklepu pa ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, je, glede na to, da je pritožbo in revizijo zoper prvo sodbo v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča vložila le ona, kršilo prepoved "reformatio in peius" ter njene pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bil odgovor tožene stranke na pritožbo zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje potreben za postopek. S sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 556/2018 uveljavlja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati povračilo celotne sodne takse za revizijo. Meni, da je sodišče prve stopnje uspeh strank v postopku izračunalo napačno, saj bi moralo glede na določbo 154. člena ZPP upoštevati vse okoliščine primera (tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1410/2013 in sklep pritožbenega sodišča Pdp 230/2019). Zavzema se za ločeno upoštevanje uspeha v postopku glede na uspeh s temeljem in uspeh z višino zahtevka. Navaja, da je v prvem sojenju uspela do višine 1.993,12 EUR, v ponovljenem postopku pa do višine 6.427,45 EUR, kar predstavlja 14-odstotni uspeh v postopku. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo sodno takso in njene odvetniške stroške odmeriti glede na vrednost spornega predmeta 8.420,57 EUR in ji nato zaradi 100-odstotnega uspeha priznati povračilo celotnih potrebnih stroškov postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 181/2016 z dne 2. 7. 2018 (v nadaljevanju: prva sodba) ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun in izplačilo bruto zneska 1.993,12 EUR, višji tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo bruto zneska 58.507,73 EUR pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 1022/2018 z dne 16. 5. 2019 tožničino pritožbo zavrnilo, izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.023,89 EUR. Vrhovno sodišče RS je nato s sklepom VIII Ips 72/2019 z dne 29. 10. 2019 ugodilo reviziji tožnice zoper zavrnilni del sodb sodišč druge in prve stopnje v skupnem bruto znesku 8.345,78 EUR, izpodbijani del sodb (vključno z odločitvami o stroških postopka) razveljavilo, ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo Pd 139/2019 z dne 27. 2. 2020 toženi stranki naložilo, naj tožnici obračuna in izplača bruto znesek 3.992,42 EUR, višji tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo bruto zneska 6.788,39 EUR1 pa je zavrnilo in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. Sodišče prve stopnje je po pravnomočnosti sodbe Pd 139/20192 izdalo izpodbijani sklep o stroških postopka.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu stroške postopka tožene stranke za postopek do izdaje prve sodbe odmerilo ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, saj jih je (enako kot v prvem sojenju) odmerilo ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR3. Glede na navedeno ne drži, da je sodišče prve stopnje toženi stranki za iste odvetniške storitve v ponovljenem postopku priznalo za 922,54 EUR višji znesek kot v prvem sojenju, že zato pa ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve določbe 359. člena ZPP, ki prepoveduje reformatio in peius4. 7. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ločeno upoštevanje uspeha v postopku glede na uspeh s temeljem in uspeh z višino zahtevka, saj v določbah ZPP za takšno izračunavanje uspeha strank v postopku ni pravne podlage (prim. odločbe Pdp 935/2016 z dne 17. 11. 2016, Pdp 110/2017 z dne 27. 7. 2017, Pdp 309/2020 z dne 19. 8. 2020).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožnica ob upoštevanju določb Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) za postopek do vložene revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1022/2018 v zvezi s prvo sodbo sodišča prve stopnje utemeljeno priglasila 4.702,60 EUR stroškov postopka. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v tem delu postopka uspela do višine 10 % (upoštevaje prvi in ponovljeni postopek je uspela z zneskom 5.985,54 EUR od zahtevanih 60.500,85 EUR). Tožnica je zato za postopek do vložene revizije o upravičena do povračila stroškov v višini 470,26 EUR.

9. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov nadaljnjega postopka upoštevati, da je vrednost spornega predmeta od revizije dalje znašala 10.780,81 EUR5 in ne več 60.500,85 EUR. Vrhovno sodišče RS je na revizijo tožnice razveljavilo le odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v skupnem bruto znesku 8.345,78 EUR, v preostalem delu (glede utemeljenosti tožbenega zahtevka za bruto znesek 1.993,12 EUR in glede zavrnitve tožbenega zahtevka v skupnem bruto znesku 50.161,95 EUR) pa revizija zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje niti ni bila dopuščena.

10. Sodišče prve stopnje je tožnici za revizijski postopek pravilno priznalo 1.121 točk (500 točk nagrade za predlog za dopustitev revizije, 600 točk nagrade za revizijo in 21 točk za materialne stroške), kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za 22-odstotni DDV znaša 820,57 EUR. Tožnica pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati tudi strošek sodne takse za revizijo v znesku 286,30 EUR, zato njeni utemeljeno priglašeni stroški revizijskega postopka znašajo 1.106,87 EUR. Zmotno pa je nadaljnje stališče pritožbe, da je tožnica upravičena do povrnitve celotnega stroška sodne takse, ker je z revizijo uspela. Do povračila tega stroške je upravičena le v deležu končnega uspeha v postopku, kar izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 556/2018 z dne 21. 3. 2018, na katerega se v zvezi s tem sklicuje pritožba.

11. Tožnica je za ponovljeni postopek glede na znižano vrednost spornega predmeta (10.780,81 EUR) upravičena do 300 točk nagrade za pripravljalno vlogo, 200 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo z dne 27. 2. 2020, 50 točk urnine ter 11 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 561 točk oziroma 336,60 EUR, povečano za 22-odstotni DDV pa 410,65 EUR.

12. Glede na navedeno je tožnica za revizijski in ponovljeni postopek pred sodiščem prve stopnje upravičena do stroškov postopka v skupnem znesku 1.517,52 EUR (1.106,87 EUR + 410,65 EUR). Ker je v tem delu postopka uspela v višini 37 %6, in ne v višini 10 %, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, je upravičena do povračila stroškov v znesku 561,48 EUR (1.517,52 x 0,37). Ob upoštevanju utemeljeno priglašenih stroškov za postopek do vložene revizije, je tožnica iz naslova stroškov postopka upravičena do povračila zneska 1.031,47 EUR (470,26 EUR + 561,48 EUR).

13. Toženi stranki je sodišče prve stopnje za postopek do revizije pravilno priznalo 3.567,48 EUR, glede na 90-odstotni uspeh pa je za ta del postopka upravičena do povračila 3.210,73 EUR. Pritožba se neutemeljeno zavzema za presojo, da odgovor tožene stranke na pritožbo zoper prvo sodbo ni bil potreben za postopek, saj je pritožbeno sodišče že v sodbi Pdp 1022/2018 presodilo nasprotno. Utemeljeno pa je pritožbeno uveljavljanje tožnice, da tožena stranka ni upravičena do povračila nagrade za odgovor na revizijo tožnice, s katero je tožnica uspela. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki iz tega naslova neutemeljeno priznalo 443,59 EUR stroškov postopka.

14. Tožena stranka je glede na znižano vrednost spornega predmeta v ponovljenem postopku upravičena do 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 19. 12. 2019 in 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 12. 2. 2020, 200 točk nagrade za zastopanje za narok za glavno obravnavo z dne 27. 2. 2020, 50 točk urnine in 17 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 867 točk oziroma 520,20 EUR, povečano za 22-odstotni DDV pa 634,64 EUR. Glede na uspeh tožene stranke v ponovljenem postopku (63 %), je za ta del postopka upravičena do povračila zneska 399,70 EUR. Ob upoštevanju priznanih stroškov za postopek do vložene revizije, je tožena stranka iz naslova stroškov postopka upravičena do zneska 3.610,43 EUR (3.210,73 EUR + 399,70 EUR).

15. Po pobotanju stroškov tožnice v znesku 1.031,47 EUR s stroški tožene stranke v znesku 3.610,43 EUR, je tožnica dolžna toženi stranki iz tega naslova povrniti 2.578,96 EUR in ne 3.776,04 EUR, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih mora tožnica povrniti toženi stranki, znižalo na znesek 2.578,96 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Tožnica mora odmerjene stroške postopka toženi stranki povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

16. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Tožnica je v ponovljenem postopku tožbeni zahtevek zvišala za bruto znesek 2.435,03 EUR. 2 Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodba Pd 139/2019 postala pravnomočna 10. 9. 2019 in ne 30. 7. 2020, kot je v 1. točki obrazložitve sklepa ugotovilo sodišče prve stopnje. 3 Iz 6. točke obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče kot protivrednost za 5363 odvetniških točk upoštevalo znesek 2.461,62 EUR (5.363 x 0,459 EUR). 4 V skladu s to določbo sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. 5 Tožnica je tožbeni zahtevek 8.345,78 EUR v ponovljenem postopku zvišala na 10.780,81 EUR. 6 Uspela je z zneskom 3.992,42 EUR od vtoževanih 10.780,81 EUR.