Jedro

Upravičenka je kot darovalka s tožnico kot obdarjenko sklenila darilno pogodbo, iz katere prav tako nesporno izhaja, da si je darovalka po drugem odstavku 3. člena te pogodbe izgovorila zase dosmrtno brezplačno bivanje v podarjeni hiši, kot tudi kasneje adaptirani, kot tudi pomoč in nego v slučaju bolezni, kar se je zavezala izpolniti tožnica kot obdarjenka. Glede na takšno vsebino sklenjene darilne pogodbe je tožnica po določbi citiranega tretjega odstavka 18. člena Uredbe o merilih za odločanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev, ob upoštevanju njene plačilne sposobnosti, dolžna prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko.

Upravni organ je pri odločitvi o višji oprostitvi tožničinega prispevka upošteval, da ima kredit, da bo morala dodatno investirati v obnovo bivalnega objekta za reševanje stanovanjskega problema in da ima povečane življenjske stroške zaradi slabega zdravstvenega stanja, torej je upošteval okoliščine, ki jih določa zgoraj navedena Uredba v tretjem odstavku 31. člena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil: da je A.A. oproščena storitve institucionalnega varstva v višini 344,06 EUR od 1. 5. 2011 dalje (1. točka izreka); da glede na oprostitev iz 1. točke izreka te odločbe prispevek A.A. k plačilu storitve institucionalnega varstva znaša 666,69 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (2. točka izreka); da se oprostitev iz 1. točke te odločbe spremeni ob vsakokratni uskladitvi dohodkov upravičenca iz 1. točke izreka te odločbe tako, da mu je tudi po uskladitvi dohodkov zagotovljen znesek v višini meje socialne varnosti, ki znaša 10 % njegovega dohodka, vendar ne manj kot 0,2 osnovnega zneska minimalnega dohodka (3. točka izreka); da je B.B. (tožnica) oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe v višini 204,69 EUR (4. točka izreka); da znaša prispevek tožnice k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke te odločbe, glede na oprostitev iz 4. točke izreka te odločbe, 139,37 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (5. točka izreka); da je C.C. v celoti oproščen prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe (6. točka izreka); da storitev institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe v višini razlike med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezancev doplača Občina Medvode (7. točka izreka) ter da se oprostitev iz 1. in 4. točke izreka te odločbe uskladi ob vsakokratni spremembi cene storitve tako, da se poveča za višino povečane vrednosti storitve in za enako višino poveča doplačilo občine iz 7. točke izreka te odločbe (8. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica kot skrbnica svoje varovanke, ki je upravičena do storitve institucionalnega varstva, pri prvostopnem organu vložila zahtevo za oprostitev plačila storitve. Center starejših Medvode je posredoval Aneks št. 1 k dogovoru o izvajanju storitve z dne 14. 4. 2011. Ker je prišlo do spremembe, ki vpliva na višino oprostitve, je prvostopni organ na novo določil višino oprostitve od 1. 5. 2011 dalje v skladu s 33. členom Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uradni list RS, št. 110/04 in 124/04, v nadaljevanju Uredba). V nadaljevanju obrazložitve citira prvi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) ter navaja, da so merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, določena v Uredbi. S to Uredbo je določena meja socialne varnosti, in sicer kot znesek, ki mora upravičencu in njegovim družinskim članom oziroma zavezancu in njegovim družinskim članom ostati za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev, plačilna sposobnost, prispevek k plačilu in oprostitev plačila storitve. Dalje citira 2. člen, drugi odstavek 8. člena in prvi odstavek 18. člena Uredbe ter navaja, da se oprostitev upravičenca določi kot razlika med vrednostjo storitve in njegovim prispevkom (prvi odstavek 19. člena Uredbe). Upravičenec, ki je samska oseba in je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k plačilu storitve do višine ugotovljene plačilne sposobnosti (prvi odstavek 17. člena Uredbe). Plačilna sposobnost samske osebe je presežek ugotovljenega dohodka nad mejo socialne varnosti (prvi odstavek 15. člena Uredbe). Dalje citira drugi, tretji in četrti odstavek 11. člena Uredbe ter tretji odstavek 12. člena v povezavi z 11. členom Uredbe ter navaja, da osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 229,52 EUR. Ugotavlja, da je A.A. 14. 4. 2011 sklenila dogovor o izvajanju storitve institucionalnega varstva ter da vrednost storitve glede na sklenjeni dogovor znaša 1.010,75 EUR. Ugotovljeni dohodek A.A. je 423,81 EUR, minimalni dohodek, ki je enak meji socialne varnosti, pa znaša 45,90 EUR (0,2 x 229,52 EUR). Tako plačilna sposobnost A.A. (ugotovljeni dohodek - meja socialne varnosti) znaša 377,91 EUR. Ob upoštevanju, da A.A. prejema dodatek za pomoč in postrežbo v višini 288,78 EUR, znaša njena oprostitev 344,06 EUR. K znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost, je dolžan prispevati zavezanec, ki je plačilno sposoben (prvi odstavek 18. člena Uredbe). Na podlagi 3. točke 2. člena Uredbe v povezavi s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sta kot zavezanca k plačilu zneska, za katerega je A.A. oproščena plačila storitve, dolžna prispevati B.B. (tožnica) in C.C. Iz darilne pogodbe z dne 27. 1. 1994 je razvidno, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na k.o. ..., vl. št. 197, parc. št. 39/1 in 39/11, delež 5/6, ki je bila prej last upravičenke. Na podlagi izvršljivega pravnega naslova oziroma pravnega posla tako izhaja, da je zavezanka – tožnica dolžna preživljati upravičenko A.A. v višini 344,06 EUR. Zavezanka – tožnica pa je 16. 6. 2011 ponovno vložila vlogo za višjo oprostitev plačila storitve. Prvostopni organ je upošteval njeno premoženjsko stanje in odločbo drugostopnega organa z dne 10. 3. 2011. Upošteval je, da ima tožnica kredit, da bo morala dodatno investirati v obnovo bivalnega objekta za reševanje stanovanjskega problema in da ima povečane življenjske stroške zaradi slabega zdravstvenega stanja. Zato njena oprostitev znaša 204,69 EUR, kar pomeni, da tožničin prispevek k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko A.A. znaša 139,37 EUR. V nadaljevanju obrazložitve odločbe prvostopni organ še navaja, da ima C.C. dohodke v višini 184,50 EUR, kar je manj, kot znaša meje socialne varnosti, zato je C.C. oproščen plačila storitve v celoti. V skladu z 99. členom ZSV in prvim odstavkom 8. člena Uredbe za upravičence in zavezance, ki jim je priznana oprostitev plačila storitev, doplačila zagotavlja občina, v kateri ima upravičenec prijavljeno stalno prebivališče, to je v konkretnem primeru Občina Medvode, ki mora v tem primeru doplačati razliko med vrednostjo storitve in prispevkom upravičenke ter zavezanke, torej v višini 204,69 EUR.

Pritožbeni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil z odločbo z dne 3. 10. 2011. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in tožnici določil pravilen prispevek glede na obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe in ob upoštevanju njene vloge za določitev višje oprostitve k plačilu storitve institucionalnega varstva za A.A. Ugotovil je namreč, da ima upravičenka A.A. premalo dohodkov, da bi si lahko v celoti krila oskrbne stroške, zato je pri prvostopnem organu zaprosila za oprostitev plačila. Po določitvi višine njene oprostitve in prispevka k plačilu storitve institucionalnega varstva je prvostopni organ ugotavljal tudi njene zavezance za preživljanje in višino preživninske obveznosti do upravičenke. Iz darilne pogodbe je razvidno, da se je tožnica zavezala A.A. nuditi dosmrtno brezplačno bivanje v podarjeni hiši, kot tudi kasneje adaptirani, kot tudi pomoč in nego v slučaju bolezni. Skladno z navedenim je dolžna tožnica nuditi upravičenki A.A. popolno oskrbo na domu. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da znaša višina te obveznosti, glede na potrebe upravičenke, vsaj 344,06 EUR. Ob tem je, glede na vse navedbe in priloženo vlogo za višjo oprostitev s strani tožnice, upošteval tudi možnost določitve višje oprostitve zanjo. Poudarja, da je prvostopni organ upošteval, da ima tožnica najet kredit v mesečni višini cca. 100 EUR in da bo morala investirati tudi v obnovo bivalnega objekta za reševanje stanovanjskega problema ter da ima povečane življenjske stroške tudi zaradi slabega zdravstvenega stanja, kar pomeni, da dejansko ne zmore prispevati v višini oprostitve upravičenke, zato je pravilno ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za določitev višje oprostitve za tožnico. Ob tem je upošteval tudi mnenje drugostopnega organa glede določitve višje oprostitve za tožnico v predhodnem postopku odločanja o oprostitvah in ji določil višjo oprostitev v višini 204,69 EUR, za razliko do višine oprostitve upravičenke pa ji je določil prispevek v višini 139,37 EUR. Drugostopni organ meni, da je določena višina višje oprostitve primerna, saj iz predloženih dokazil nikjer ne izhajajo dejanski povečani stroški tožnice, le iz njenih navedb je razvidno, da je njena hiša potrebna prenove in da ima povečane stroške zaradi slabega zdravstvenega stanja, vendar ni predložila nobenih konkretnih dokazil (npr. plačanih računov, ne le predračunov ali konkretno stanje na njenem osebnem računu). Skladno z navedenim drugostopni organ tožnico opozarja, da lahko v primeru spremenjenih okoliščin (dejansko povečanih stroškov zaradi plačila računov za prenovo hiše oziroma plačila medicinskih pripomočkov) prvostopnemu organu kadarkoli predloži dokazila o teh plačanih računih in prvostopni organ bo lahko v tem primeru na podlagi 33. člena Uredbe na novo odločil o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva za A.A. Tako pritožbeni organ zaključuje, da je izpodbijana odločba v celoti pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnica v tožbi navaja, da jo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve z odločbo št. 12207-82/2011 z dne 10. 3. 2011 oprostilo plačila prispevka k storitvam za njeno mater A.A., v sedanji odločbi pa isto ministrstvo kljub nespremenjenim oziroma celo poslabšanim razmeram navaja, da ne izpolnjuje pogojev za višjo oprostitev navedenega prispevka. Poudarja, da ji mati z darilno pogodbo ni podarila celotne stanovanjske hiše, temveč samo 2/6, pri čemer je objekt v popolnoma propadajočem stanju. S tem „darilom“ tožnica ni pridobila ničesar, temveč si je nakopala samo obveznosti in stroške. Drugi napačen podatek v izpodbijani odločbi je podatek o višini anuitete za najeti kredit, ki ga ima pri Volksbank, saj le-ta ne znaša 100 EUR mesečno, pač pa po obvestilu banke z dne 5. 7. 2011 149,28 CHF. Nadalje se ministrstvo v obrazložitvi drugostopne odločbe sklicuje na to, da tožnica ni predložila ustreznih dokazil o povečanih (plačanih in neplačanih) stroških, ki tudi vplivajo na poslabšanje socialno ekonomskih razmer. Le-te k tožbi prilaga in poudarja, da mora kot skrbnica redno poročati in dokumentirati stroške pristojnemu prvostopnemu organu. Prilaga tudi dokazila o stroških za osnovno vzdrževanje bivalnega objekta, ki so v bistvu najdražji (praznjenje zaprte greznice), dodatno ima stroške za plačilo pomoči tujim delavcem za težja dela, ki jih sama zaradi starosti in zdravstvenih težav ne more opraviti, sorodnikov, ki bi ji lahko pomagali, pa nima. Prilaga tudi predračun za sanacijo podirajočega se opornega zidu oz. škarpe, ki ogroža zaprto greznico in bo v primeru nesanacije povzročil izlitje fekalij k stanovanjskim objektom spodnjih sosedov. Obnove le-tega se po enem letu sploh ne more lotiti, ker nima sredstev. Predračun za sanacijo izpred enega leta znaša 6.000,00 EUR. Dodatni stroški vključujejo tudi zavarovanje stanovanjskega objekta za požar, strelo in drugo. Obstajajo še drugi stroški, kot je skrb za dve materini živali. Ostanek sredstev od pokojnine, po plačilu tekočih stroškov, pa ji praktično zadošča oziroma ne zadošča niti za zasilno preživetje. Pri tem poudarja, da si že vrsto let ne more privoščiti nakupa nove obutve, oblačil, da nima denarja za kulturo, niti za kakršen koli dopust. Zaradi vsega tega ima že resne zdravstvene posledice. Izpostavlja tudi, da jo v kratkem času čakajo dodatni stroški za nov slušni aparat. Po vsem povedanem sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz drugostopne odločbe in vztraja pri svoji odločitvi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna višina oprostitve oziroma višina prispevka tožnice kot zavezanke k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko A.A., tožničino mater. Tožnica namreč zatrjuje, da je upravičena do popolne oprostitve plačila tega prispevka.

V skladu z določbo prvega odstavka 100. člena ZSV so upravičenci in zavezanci dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačni, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, predpisuje Uredba, na katero se pravilno sklicujeta upravna organa obeh stopenj v svojih odločbah. Zavezanec, ki je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več, kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost (prvi odstavek 18. člena Uredbe). Če je kdo od zavezancev na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla zavezan upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve. Če pa je zavezan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom ali pravnim poslom. Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost (tretji odstavek 18. člena Uredbe). Center za socialno delo lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca za določeno obdobje določi oprostitev v višjem znesku, kot bi šla upravičencu oziroma zavezancu po merilih te uredbe, če za to pridobi predhodno soglasje plačnika storitve – v konkretnem primeru je to Občina Medvode (prvi odstavek 31. člena Uredbe). Pri odločitvi o višji oprostitvi center za socialno delo upošteva zlasti: premoženjsko stanje upravičenca ali zavezanca, dosedanjo skrb za upravičenca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja, druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobno (tretji odstavek 31. člena Uredbe).

Med strankama ni spora o tem, da je upravičenka A.A. kot darovalka s tožnico kot obdarjenko sklenila darilno pogodbo z dne 27. 1. 1994 (priloga A11, le-ta pa se nahaja tudi v upravnem spisu zadeve), iz katere prav tako nesporno izhaja, da si je darovalka A.A. po drugem odstavku 3. člena te pogodbe izgovorila zase dosmrtno brezplačno bivanje v podarjeni hiši (oziroma glede na 1. člen pogodbe gre za podarjene 3/6 hiše, na kar tožnica opozarja v tožbi), kot tudi kasneje adaptirani, kot tudi pomoč in nego v slučaju bolezni, kar se je zavezala izpolniti tožnica kot obdarjenka. Glede na takšno vsebino sklenjene darilne pogodbe je tožnica po določbi citiranega tretjega odstavka 18. člena Uredbe, ob upoštevanju njene plačilne sposobnosti, dolžna prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko A.A. Pri tem sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom pojasnjuje, da napačna navedba podarjenega deleža nepremičnin v izpodbijani prvostopni odločbi, glede na nesporno določbo v darilni pogodbi o dosmrtnem brezplačnem bivanju v predmetni hiši za upravičenko ter o pomoči in negi v slučaju bolezni, na odločitev o zadevi ni vplivala. Zato tožnica s takšnim ugovorom ne more uspeti.

Upravni organ je pri odločitvi o višji oprostitvi tožničinega prispevka upošteval, da ima kredit, da bo morala dodatno investirati v obnovo bivalnega objekta za reševanje stanovanjskega problema in da ima povečane življenjske stroške zaradi slabega zdravstvenega stanja, torej je upošteval okoliščine, ki jih določa Uredba za priznanje višje oprostitve v tretjem odstavku 31. člena, ter ji višjo oprostitev tudi priznal, in sicer v višini 204, 69 EUR. To je v enaki višini, kot ji je bila oprostitev priznana z odločbo organa druge stopnje št. 12207-82/2010/7 z dne 10. 3. 2011, na katero se sklicuje tožnica v tožbi. Zato je bilo treba tudi ta njen ugovor kot neutemeljen zavrniti. Po presoji sodišča pa pravilnost odločitve upravnih organov obeh stopenj potrjujejo tudi dokazila v zvezi s stroški, ki jih je tožnica priložila k tožbi in višina pokojnine, kot izhaja iz upravnega spisa zadeve. Pri tem pa sodišče pripominja, da kolikor ji bodo v bodoče dejansko nastali še drugi stroški (kot navaja v tožbi na primer plačilo novega slušnega aparata in sanacija opornega zidu), pa lahko zaradi spremenjenih okoliščin pri prvostopnem organu, ob predložitvi ustreznih dokazil, kadarkoli vloži novo vlogo za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva, kot ji je pojasnil že drugostopni organ v pritožbeni odločbi.

Ne nazadnje pa je treba odgovoriti še na tožbeni ugovor glede napačne navedbe višine anuitete kredita. Sodišče ugotavlja, da je pritožbeni organ v obrazložitvi drugostopne odločbe navedel, da ima tožnica kredit v mesečni višini cca 100 EUR, torej približno 100 EUR. Glede na to, da tožnica v tožbi dokazuje, da je mesečna anuiteta 149,28 CHF, kar znaša 124 EUR, takšna navedba oziroma ugotovitev upravnega organa druge stopnje ni napačna in tudi ni vplivala na odločitev v zadevi, zato tožnica tudi s tem tožbenim ugovorom ne more uspeti.

Po povedanem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.