Jedro

Toženci niso zmogli dokaznega bremena, da kupoprodajna pogodba, na kateri tožnik temelji svoj tožbeni zahtevek (zahteva kupnino, dogovorjeno s kupoprodajno pogodbo), predstavlja navidezno pogodbo. Niso dokazali obstoja dolga tožnika, v zavarovanje (in poplačilo) katerega je bila (potrditvi tožencev) sklenjena navidezna pogodba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožene stranke so dolžne tožniku nerazdelno, v roku 15 dni od prejema te sodbe, povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.689,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki plačati vsaka po 83.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 34.000,00 EUR od 3. 1. 2011 dalje do plačila, od zneska 27.863,33 EUR od 25. 3. 2011 dalje do plačila in zneska 21.536,67 EUR od 9. 6. 2012 dalje do plačila in mu povrniti njegove pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je med izrekom in obrazložitvijo nasprotje. Sodba tožencem naloži plačilo 250.200,00 EUR, za kar v nobeni od pogodb ni podlage. Čeprav se sklicuje na sklenjen aneks k pogodbi, ne upošteva, da je bila na njegovi podlagi kupnina znižana na znesek 214.500,00 EUR. Z navedenim aneksom je bilo tudi dogovorjeno, da tožene stranke plačajo davek na promet, pri čemer se davek odšteje od zneska kupnine, česar sodba ne upošteva. Tožene stranke so trdile, da so plačale davek na promet od prodajne pogodbe, kar aneks, ki je bil podpisan pozneje, potrjuje. Ker iz aneksa izhaja drugačna kupnina, kot jo povzema sodišče, je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ne upošteva navedb strank in izpovedb zaslišanih prič. Če je že sledilo formalnim zapisom pogodb, bi jim moralo slediti v celoti, ne zgolj izbranim členom. Iz izvedenih dokazov, predvsem pa pričevanj (tudi povsem neodvisnih prič), je razvidno, da so bile pogodbe sklenjene zaradi zavarovanja in ne običajne prodaje, kar je potrdil tudi odvetnik tožeče stranke U. M. Sodba se ne opredeli do njegove izpovedbe. Priča M. Z. je tožnikova hči in pri poslih ni sodelovala, zato iz lastnega ni mogla izpovedati ničesar. Soglasje strank glede sklenitve prodajne pogodbe, kot je zapisana, ni nikoli obstajalo. Pravi namen pravdnih strank je bila sklenitev pravnega posla, s katerim bi se zavaroval in poravnal dolg tožeče stranke do toženih strank. Nerealno visoka kupnina ni ustrezala realni vrednosti kmetijskih zemljišč in tudi ni bil namen pravdnih strank, da bi bila dejansko plačana. Namen pravdnih strank je bil le, da nepremičnine pridejo v last toženih strank v zavarovanje in poplačilo dolga tožeče stranke. Ker je šlo za pravni posel s kmetijskimi zemljišči, ni bilo v interesu nobene od pravdnih strank, da bi lastninska pravica na nepremičninah v k. o. X prišla na tretjo osebo po realni ceni (namen je bil parcele prodati, če bi v prihodnosti postale zazidljive). Pravdne stranke so določile višjo ceno, ki je približno ustrezala višini dolga tožeče stranke in po kateri v tistem času ne bi bilo ekonomsko smiselno uveljaviti predkupne pravice. Višja cena je hkrati omogočala, da tožene stranke, po odsvojitvi nepremičnin, ne bi plačale davka na dobiček, kot so izpovedale tožene stranke. V primeru, da postanejo parcele zazidljive, je bilo dogovorjeno, da jih toženci prodajo in si iz prejete kupnine poplačajo dolg tožnika, v primeru presežka iztržene kupnine nad njegovim dolgom (do tega ni prišlo) pa bi presežek izročile tožniku. Prodajna pogodba, na kateri temelji tožba, je zato navidezna in velja pogodba, ki jo prikriva, to je zavarovanje terjatve oziroma izročitev v prodajo v smislu 284. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nepravilna je ugotovitev sodbe, da tožene stranke ne bi smele izvršiti zemljiškoknjižnega prepisa na novega kupca, saj je bilo ustno dogovorjeno drugače. Napačen je zaključek sodbe, da tožene stranke niso uspele dokazati prodaje v smislu 284. člena OZ, ker sicer takšne pogodbe ne bi podpisale. Sodba spregleda, da je tožnik sklenil kupoprodajno pogodbo za 330.000,00 EUR, s kupci, za katere je vedel, da nimajo denarja, brez vsakršne are, brez zavarovanja oziroma garancije, da bo kupnino prejel. Takšno pogodbo lahko sklene le nekdo, ki sklepa navidezno pogodbo, kakršna je bila v konkretnem primeru. Obstoj dogovora dokazuje tudi izjava tožeče stranke, po kateri se je zavezala, da bo uredila služnost v Č., kupnine pa toženim strankam do takrat ne bo treba plačati. Ne drži, da je sodišče toženim strankam naložilo, da predložijo njen izvirnik. Ni nepomembno tudi dejstvo, da je bila prodajna pogodba podpisana v letu 2009, aneksa pa šele dve leti pozneje, in da v vmesnem času tožeča stranka ni storila ničesar, da bi prišla do kupnine, čeprav je bil rok za plačilo kupnine 8 dni. Slednje dokazuje, da je bilo dogovorjeno drugače, kot je navidezno zapisano v prodajni pogodbi.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, se opredelil do pritožbenih očitkov, predlagal njeno zavrnitev in priglasil pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v predmetnem postopku s tožbo zahteva, da mu toženci plačajo kupnino za prodane nepremičnine parc. št. 1396/1, 1396/2 in 1396/3, vse k. o. X. Tožbo gradi na trditvi, da je s toženci kot kupci sklenil kupoprodajno pogodbo z dne 25. 2. 2009, dopolnjeno z aneksi z dne 27. 2. 2009 in 15. 2. 2011, na podlagi katerih so toženci, ki so navedene nepremičnine prodali (kupci so na njih že zemljiškoknjižno vpisani kot lastniki) za bistveno višjo ceno in so zanje prejeli kupnino, slednje niso plačali. Tožnik v trditveni podlagi tožbe navaja (II. točka), da zahteva plačilo kupnine, ker je ugotovil, da so v zemljiški knjigi na nepremičninah, ki jih je prodal tožencem, vknjiženi kupci, katerim so toženci navedene nepremičnine prodali. Gre za kupoprodajne pogodbe, ki so jih toženci sklenili s kupci 14. 12. 2010, 23. 2. 2011 in 21. 5. 2012. Tožbeni zahtevek za plačilo kupnine in način njenega izračuna (III., IV. točka tožbe) tožnik temelji na 3. členu Aneksa z dne 27. 2. 2009 k kupoprodajni pogodbi z dne 25. 2. 2009. 6. Toženci odklanjajo plačilo kupnine s trditvijo, da skupen namen pravdnih strank ni bil prenos lastninske pravice in plačilo kupnine, temveč prenos lastninske pravice (sprva) zaradi zavarovanja in nato poplačila dolga tožeče stranke (v kolikor bi parcele postale zazidljive in bi prišlo do njihove prodaje), nastalega na podlagi kupoprodajne pogodbe 14. 2. 2006 (po poimenovanju tožencev „projekt Č.“).

7. Sodba zavzame stališče, da je bil skupen namen pravdnih strank prenos lastninske pravice in pridobitev kupnine, in ne sledi tezi tožencev, pri kateri vztrajajo v pritožbi, da je kupoprodajna pogodba z aneksi navidezna pogodba, da je bil skupen namen pogodbenih strank prenos lastninske pravice v zavarovanje in poplačilo dolga tožnika in da zato kupoprodajna pogodba prikriva pogodbo o izročitvi v prodajo v smislu 284. člena OZ.

8. Ni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, kot trdi pritožba. Pritrditi je sicer pritožbi, da znesek kupnine 250.200,00 EUR, ki ga sodba (skupno) naloži tožencem, ni naveden niti v kupoprodajni pogodbi niti v sklenjenih aneksih, vendar pa pritožba očitno ne upošteva, da sodba, kot je razvidno iz njene obrazložitve (57. točka), sledi tožnikovemu natančno opisanemu načinu obračuna kupnine v tožbi (III., IV. točka tožbe), ki mu toženci konkretizirano niso ugovarjali in je skladen s 3. členom Aneksa št. 1 z dne 27. 2. 2009(1) kupoprodajno pogodbo z dne 25. 2. 2009 dogovorjena kupnina 330.000,00 EUR je bila z Aneksom št. 1 z dne 15. 2. 2011 (priloga A7) znižana na 214.500,00 EUR, kar pa tožeča stranka pravilno upošteva pri oblikovanju višine zahtevane kupnine. Pritožba namreč spregleda, da je bila prodajna pogodbo za nepremičnino parc. št. 1396/3 k. o. X med toženimi strankami kot prodajalci in A. V. kot kupcem (za kupnino 107.100,00 EUR) sklenjena že 14. 12. 2010 in je tožnik v skladu z že navedenim 3. členom Aneksa z dne 27. 2. 2009 upošteval s pogodbo 25. 2. 2009 dogovorjeno kupnino (III. točka tožbe(2) a kasneje sklenjeni kupoprodajni pogodbi z dne 23. 2. 2011 med toženimi strankami kot prodajalci in M. M. in I. M. kot kupcema, za nepremičnino parc. št. 1396/2 k. o. X (za kupnino 130.000,00 EUR) in z dne 21. 5. 2012 med toženci kot prodajalci in B. I. in S. J. kot kupkama, za nepremičnino parc. št. 1396/1 k. o. X (za kupnino 125.000,00 EUR), pa tožnik pri oblikovanju tožbenega zahtevka upošteva z aneksom 15. 2. 2011 znižano kupnino (IV. točka tožbe(3). Kot že rečeno, toženci konkretizirano vtoževani višini, ki ji sodba sledi, niso ugovarjali, z Aneksom 15. 2. 2011 znižano kupnino pa je upošteval že tožnik. Posledično ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ni zmotno uporabljeno materialno pravo, ker naj bi iz pogodbe izhajala drugačna kupnina, kot jo povzema sodba. Zapis v aneksu z dne 15. 2. 2011, da kupci plačajo davek na promet nepremičnin in se znesek plačanega davka odšteje od zneska kupnine, določene v 2. členu prodajne pogodbe, ne predstavlja dokaza, da so tožene stranke plačale davek na promet od prodajne pogodbe, ki bi ga bilo treba upoštevati, kot prikazujejo v pritožbi. Obstoja drugih bistvenih kršitev določb postopka pritožba ne konkretizira, absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa niso podane.

9. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma o pravilnosti dokaznega zaključka sodbe, da toženci niso uspeli dokazati, da ni bil namen pravdnih strank sklenitev prodajne pogodbe (in plačilo kupnine), kot je v njej zapisano. Po določbah prvega in drugega odstavka 50. člena OZ, na katerih temelji ugovor tožencev, navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo. Pri navidezni (simulirani) pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz, na primer pisni zapis, sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti.(4) Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta oba s pogodbenikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.(5) Po povedanem bi zato toženci morali dokazati, da volja, izražena v kupoprodajni pogodbi, izrecno in zavestno ni ustrezala volji nobenega od njiju.

10. Sodba upošteva (35. točka obrazložitve), da so pogodbene stranke zavestno določile kupnino (sprva) v višini 330.000,00 EUR, ker so se zavedale, da bodo nepremičnine postale zazidljive in so se želele izogniti, da bi nepremičnine, ki so bile v času sklenitve prodajne pogodbe in Aneksa št. 1 z dne 27. 2. 2009 še vedno kmetijska zemljišča, kupili morebitni drugi kupci. Navedeno pa ne pomeni, kot poskuša prikazati pritožba, da ni bil namen pravdnih strank, da bi bila kupnina tudi dejansko plačana, in tudi ne, da bi bila plačana v višini takratne realne vrednosti nepremičnin.

11. Sodba materialnopravno pravilno pri presoji namena pravdnih strank, zasledovanega s sklenjeno kupoprodajno pogodbo, upošteva vsebino, zapisano v kupoprodajni pogodbi z dne 25. 2. 2009 in k njej sklenjenih aneksih. Pritožba z nekonkretiziranim očitkom, da sodba ne upošteva pogodbe v celoti in da upošteva le posamezne člene, ne da bi pojasnila, katerih določb (ki bi lahko privedle do drugačne razlage, kot jo sprejme sodba) sodba ne upošteva, pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti dokaznega zaključka, da je bil skupen namen pravdnih strank tak, kot je zapisan. Izpovedba priče M. Z. (pritožba ji odreka verodostojnost, ker gre za tožnikovo hčer, ki iz lastnega z dogovori med strankami ni bila seznanjena), ki po stališču sodbe potrjuje tožnikovo izpoved, ob jasnih zapisih in dejstvu, da toženci niso izkazali zatrjevanega dolga tožnika, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, niti ni odločilnega pomena.

12. V prid pravilnosti stališča sodbe, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, nenazadnje govori tudi dejstvo (pritožba ga ne izpodbija), da je tožnik plačal davek v znesku 40.197,46 EUR, ki je bil odmerjen že leta 2010. 13. Iz predložene kupoprodajne pogodbe z dne 25. 2. 2009 in k njej sklenjenih aneksov je razvidno, 1) da je tožnik s toženci sklenil prodajno pogodbo 25. 2. 2009 (notarsko overjeno 3. 1. 2009), katere predmet so bile nepremičnine parc. št. 1396/1, 1396/2 in 1396/3, vse k. o. X (v času prodaje kmetijska zemljišča), za dogovorjeno kupnino 330.000,00 EUR (200,00 EUR/m2), 2) da sta bila k omenjeni pogodbi sklenjena dva aneksa (oba označena kot Aneks št. 1), in sicer 27. 2. 2009 (priloga A6) in 15. 2. 2011 (priloga A7), 3) da je bilo v aneksu 27. 2. 2009 ugotovljeno, da nepremičnine, ki so predmet pogodbe z dne 25. 2. 2009, še niso postale zazidljive, da kupci kupnine niso uspeli plačati, ker niso pridobili kredita in so bili zato na novo opredeljeni plačilni pogoji in sicer, da bodo kupci plačali celotno kupnino v roku 6 mesecev po uveljavitvi novega odloka M. v Uradnem listu RS, ki se bo nanašal tudi na spremembo namembnosti predmetnih nepremičnin iz nezazidljivih v zazidljive parcele, in 4) da je z aneksom z dne 15. 2. 2011 (priloga A7) bilo ugotovljeno, da so nepremičnine iz osnovne pogodbe postale zazidljive 5. 11. 2010, da kupci kupnine niso plačali, ker niso uspeli pridobiti kredita in da se zaradi nastalih tržnih razmer na nepremičninskem trgu zniža dogovorjena kupnina na 214.500,00 EUR.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da toženci dokaznega bremena, da kupoprodajna pogodba, na kateri tožnik temelji svoji tožbeni zahtevek, predstavlja navidezno pogodbo, niso zmogli. Sodba zaključek, da toženci niso dokazali, da je bila navedena pogodba sklenjena z namenom zavarovanja dolga, temelji na tem, 1) da toženci niso izkazali, da bi dolg tožnika obstajal(6) (tožnik zanika, da bi iz naslova „projekta Č.“ obstajal kakršenkoli dolg), 2) da niti v kupoprodajni pogodbi niti kasneje sklenjenih aneksih ni naveden dolg, 3) da prodajne pogodbe z dne 14. 2. 2006 (priloga A33, ki jo je sicer predložil tožnik) niso sklepali toženci kot fizične osebe niti družba B., 4) da je bila sklenjena med družbo R., d.o.o. (direktor F. M.) in družbo S., d.o.o. (direktor A. K.), 5) da je kupnino za nakup nepremičnine na parc. št. 155/1 k. o. XX plačala družba S., d.o.o., 6) in da iz pogodb o poslovnem sodelovanju družbe B. in S., d.o.o. z dne 24. 3. 2005 in 14. 2. 2006 izhaja le, da se je družba B. d.o.o. (in ne toženci) v skupni projekt zavezala vlagati delo in storitve, S. d.o.o. finančna sredstva, dobiček pa bi si delili.

15. Pavšalna (delno nerazumljiva) pritožbena trditev, da so „nepomembne lastniške povezave ter dejstvo, da so pravdne stranke v projektu Č. sodelovale preko drugih pravnih oseb, saj so se pri projektu „S.“ očitno dogovorile, da pravice in obveznosti prevzemajo kot fizične osebe“, ne zadošča za dvom o pravilnosti dokaznega zaključka, da tožencem, kot fizičnim osebam, zatrjevana škoda iz projekta „posla Č.“, ki naj bi bila (potrditvi tožencev) dejanski namen sklenitve prodajne pogodbe, ni nastala. Priča U. M. (odvetnik, ki je po ugotovitvi sodbe delal za obe stranki in sta mu obe dajali navodila) ni potrdil, kot poskuša prikazati pritožba, da je bila navedena pogodba sklenjena zaradi zavarovanja dolga tožnika iz naslova „projekta Č.“. Pritrditi je dokazni oceni sodbe (ne drži pritožbeni očitek, da se sodba ne opredeli do njegove izpovedbe), da zgolj domneva te priče, da bi morebiti celo lahko šlo za nekakšno vrsto zavarovanja (poplačila dolga priča ne omenja), ne izkazuje, da bi bila pogodbena volja pravdnih strank drugačna, kot je zapisana v kupoprodajni pogodbi.

16. Protispisen je pritožbeni očitek, da sodišče ni zahtevalo izvirnika Izjave o medsebojnih odnosih (k. o. XX) in zastavni pravici (k. o. X) z dne 30. 9. 2010 (pritožba očitno meri nanjo). Iz prepisa zvočnega zapisa z obravnave 21. 11. 2014 (str. 27) je namreč razvidno, da je sodišče (drugo) toženca pozvalo, da predloži izvirnik, da pa ga slednji kljub zavezi, da ga bo predložil, na naslednjem naroku ni predložil. Sicer pa, kot pravilno poudari že sodba, v kasnejšem Aneksu z dne 15. 2. 2011 (pritožba ne izpodbija ugotovitve sodbe, da so ga sestavili toženci) navedena Izjava ni omenjena, v njem pa tudi ni zapisa o morebitnem dolgu tožnika.

17. Brez podlage je pritožbeno prikazovanje, da na navideznost prodajne pogodbe kaže tudi dejstvo, da tožnik v obdobju dveh let od sklenitve prodajne pogodbe ni zahteval plačila kupnine. Obveznost plačila je bila, v skladu z že povzetim 3. členom Aneksa z dne 27. 2. 2009, vezana na spremembo namembnosti nepremičnin (z aneksom 15. 2. 2011 je bilo ugotovljeno, da so nepremičnine postale zazidljive 5. 11. 2010), tožnik pa je v trditveni podlagi tožbe (II. točka) sicer tudi pojasnil, da je začel pozivati k plačilu kupnine, ko je ugotovil, da so na prodanih nepremičninah že vknjiženi (novi) kupci.

18. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Toženci s pritožbo niso uspeli, zato do povrnitve pritožbenih stroškov niso upravičeni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), dolžni pa so tožniku nerazdelno povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (155. člen ZPP). Pritožbeni stroški, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), na podlagi v pritožbi priglašenega stroškovnika, znašajo 2.689,77 EUR (nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 2.161,60 EUR, 2 % materialni stroški, 22 % DDV).

20. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Slednji se v relevantnem delu glasi: „V primeru, da bodo kupci v vmesnem času za posamezno nepremičnino, ki je predmet osnovne pogodbe pridobili novega kupca, so dolžni sukcesivno, to je v roku 8 dni od posameznega obroka plačila kupnine s strani novega kupca, prodajalcu plačati sorazmerni del kupnine, ki se določi kot ulomek med vrednostjo posamezne nepremičnine, kot je navedena v prodajni pogodbi z dne 25. 2. 2009 (cena je znašala 200,00 EUR/m2) ter novo doseženo vrednostjo posamezne nepremičnine s strani novega kupca.“ Op. št. (2): V njej navaja, da je zaradi 14. 12. 2010 sklenjene pogodbe zapadel v plačilo znesek 102.000,00 EUR (510 m2 x 200,00 EUR).

Op. št. (3): V njej navaja, da je zaradi 23. 2. 2011 sklenjene pogodbe zapadla kupnina v (skupnem) znesku 83.590,00 EUR (643 m2 x 130,00 EUR), zaradi 21. 5. 2012 sklenjene kupoprodajne pogodbe pa je zapadla kupnina v (skupnem) znesku 64.610,00 EUR (497 m2 x 130,00 EUR).

Op. št. (4): Tako M. Dolenc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 360 do 361, enako VSL sklep I Cp 2186/2015 z dne 25. 11. 2015. Op. št. (5): Primerjaj II Ips 601/2008 z dne 10. 11. 2011. Op. št. (6): Tožene stranke so dolg utemeljevale s škodo, ki jim je nastala zaradi ravnanja tožnika v zvezi s sklenitvijo služnostne pogodbe, ki se nanaša na projekt Č. in sicer za stroške za izdelavo PGD dokumentacije v višini 35.000,00 EUR, soglasje mejašem 25.000,00 EUR ter dogovorjeno nagrado za spremembo namembnosti v višini 110.000,00 EUR.