Jedro

Da pogoji za uporabo 488. člena ZPP niso bili podani, nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe same, saj je prvostopenjsko sodišče v njej ugotavljalo dejansko stanje, v zvezi z njim ocenjevalo dokaze in nato v zadevi odločilo

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev v zadevi.

Obrazložitev

1. Izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče izdalo na podlagi 488. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), to je brez razpisa naroka. Razsodilo je, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 22.1.2013, v celoti v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 11.642,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2012 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.2013 dalje. Toženi stranki je naložilo v plačilo še 983,23 EUR nadaljnjih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez razpisa naroka, ker je bilo dejansko stanje med strankama sporno. Že v ugovoru zoper izvršilni sklep je tožena stranka ugovarjala, da po računu št.1, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila izvršilni predlog, dolguje zgolj znesek 430,73 EUR, saj je bil v preostalem delu zaprt s kompenzacijo št. 2. Iz predloga te kompenzacije pa izhaja, da je tožeča stranka račun, ki naj bi se zapiral, prečrtala in spodaj sama dopisala, da se zapirajo drugi računi, česar pa tožena stranka ni nikoli niti videla, niti podpisala. Tako je med strankama ostalo sporno, kaj se je s predmetno kompenzacijo zapiralo. Zaradi spornega dejanskega stanja in predlaganih dokazov z zaslišanjem prič bi sodišče moralo v zadevi razpisati in opraviti obravnavo. Narok je namenjen izvajanju dokazov, pa tudi uresničevanju načela neposrednosti, ki vključuje pravico strank, da podajajo in dopolnjujejo relevantne trditve navedb in predlagajo dokaze. Postopanje sodišča v nasprotju z določili 488. člena ZPP pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je dejansko stanje med pravdnima strankama sporno, izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče navaja, da sta pravdni stranki z medsebojnimi kompenzacijami različno zapirali račune. Sodišče se tudi spušča v oceno utemeljenosti zahtevka za izplačilo izvedenih del tožeče stranke na tem objektu, kar sploh ni predmet tega pravdnega postopka. Obrazložitev v točki 11 napadene sodbe je tudi v popolnem nasprotju s podatki spisa.

3. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

4. V skladu s 488. členom ZPP, na katerega se je prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe sklicevalo, lahko sodišče brez razpisa naroka izda odločbo v gospodarskem sporu, kadar po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje, in da ni drugih ovir za izdajo odločbe. Zakonodajalec je s tem prepisal izjemo od obligatornosti glavne obravnave, ki je mogoča le takrat, kadar tožena stranka ne nasprotuje zatrjevani dejanski podlagi tožbe, nasprotuje pa pravnemu razlogovanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede na takšno dejansko stanje. Kot pravilno opozarja tudi pritožba, ni narok za glavno obravnavo namenjen zgolj izvajanju dokazov, ampak tudi uresničevanju načela neposrednosti, ki vključuje tudi pravice strank, da v skladu z 286. členom ZPP podajajo in dopolnjujejo svoje trditvene navedbe in zanje predlagajo dokaze. Institut iz 488. člena ZPP bi torej sodišče lahko uporabilo le, če bi med strankama bilo sporno le pravno vprašanje, nobenega spora pa ne sme biti v trditvah glede dejstev, na katere se opira tožba.

5. Pravilno pritožba izpostavlja, da je bilo dejansko stanje med strankama sporno že od vložitve ugovora tožene stranke dalje, ko je slednja računu 1 ugovarjala, da je bil "zaprt" s kompenzacijo v znesku 14.005,09 EUR, tako da je iz tega naslova neplačan račun le v znesku 430,73 EUR zaradi nerešenih reklamacij. Tožeča stranka je torej trdila, da ima terjatev do tožene stranke po navedenem računu, tožena pa je to zanikala, razen za majhen del računa, ki pa je bil za toženo stranko tudi sporen. Že te trditve niso dopuščale sodišču prve stopnje, da bi izdalo sodbo, ne da bi izvedlo narok za glavno obravnavo. Da pogoji za uporabo 488. člena ZPP niso bili podani, nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe same, saj je prvostopenjsko sodišče v njej ugotavljalo dejansko stanje, v zvezi z njim ocenjevalo dokaze in nato v zadevi odločilo.

6. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

7. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo razpisati obravnavo in prvi narok glavne obravnave opraviti v skladu z 284. členom ZPP. Če bo ugotovilo, da so trditve strank nezadostne, ali da dokazni predlogi niso dovolj substancirani1, bo moralo stranki pozvati v skladu z drugim odstavkom 286. člena ZPP pred narokom ali v skladu z 286.a členom ZPP na naroku (in tudi zato je potrebno strankama omogočiti obravnavanje v okviru glavne obravnave), da svoje trditve dopolnijo, oziroma da dopolnijo svoje dokazne predloge, nato, po izvedenem dokaznem postopku, pa o zadevi ponovno odločiti.

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 kot je razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe