Jedro

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pove, katere so tiste listine, ki bi morale biti po njegovem mnenju izločene in prav tako tudi ne pojasni, zakaj meni, da mu ni bila zagotovljena obramba v smislu 29. člena URS. Vrhovno sodišče zato zahteve v tem delu ni preizkusilo, saj se po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik zahteve sklicuje oziroma ki so konkretizirane in obrazložene.

Izrek

Zahteva obsojenega V.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega V.G. spoznalo za krivega, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti storil dve kaznivi dejanji ropa po 1. odstavku 213. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ RS. Za vsako dejanje mu je določilo kazen po štiri mesece zapora, nato pa na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ RS izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčeve zagovornice in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenec je dne 07.02.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP." Vrhovnemu sodišču je predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 432. člena ZKP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Obsojenec kršitve zakona, na katere se sklicuje, pojasnjuje z zaključkom, da je dokazna podlaga o krivdi premalo zanesljiva in vezana na domneve, torej zahtevo vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa zaradi kršitve zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec se v zahtevi sklicuje na nejasnost razlogov prvostopenjske sodbe o tem, kdo je storilec kaznivega dejanja, nadalje se sprašuje, ali je bilo to sploh storjeno in zaključuje, da krivda temelji zgolj na domnevah in indicih, ne pa na zanesljivi dokazni podlagi. Navaja, da mu sodišče ni verjelo, ker je povratnik, čeprav je oškodovanec na glavni obravnavi zanikal, da bi dal denar in da bi mu obsojenec grozil ter izrecno izjavil, da se obsojenca ne boji in da ga je na prvem sojenju bremenil zato, ker so mu tako svetovali policisti.

Vložnik zahteve se sicer sklicuje na kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih), vendar pa z opisanimi trditvami izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, saj izraža nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki sodišča prve stopnje glede njegove krivde. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Obsojenec v zahtevi tudi navaja, da se v spisu ne bi smele nahajati listine, ki bi po 4. odstavku 83. člena ZKP morale biti izločene iz spisa. V "izogib ponavljanju navedb v pritožbah pa izpostavlja tudi stališče, da mu ni bila zagotovljena obramba, kot to določa 29. člen Ustave Republike Slovenije". Obsojenec zatrjevanih kršitev z ničemer ne utemelji; ne pove, katere so tiste listine, ki bi morale biti po njegovem mnenju izločene in prav tako tudi ne pojasni, zakaj meni, da mu ni bila zagotovljena obramba v smislu citirane ustavne določbe. Vrhovno sodišče zato zahteve v tem delu ni preizkusilo, saj se po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik zahteve sklicuje oziroma, ki so konkretizirane in obrazložene.

Ker kršitve, ki jih uveljavlja obsojenec, niso podane oziroma niso razlog za izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP in je bila sprejeta na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje pravnomočne sodbe.