Jedro

Tožnik zahteva razliko v plači po 190. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, ker naj bi v letu 2013 nadomeščal nadrejenega. Po navedeni določbi delodajalec zagotavlja delavcu v primeru opravljanja drugega dela po 49. členu te pogodbe plačo, kakršno prejema po pogodbi o zaposlitvi oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Pravno pomembnih dejstev glede ugodnejše plače iz naslova nadomeščanja začasno odsotnega delavca sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju ni ugotavljalo. Razlogi izpodbijane sodbe se nanašajo na neupravičenost tožnika do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno in ni več predmet spora v ponovnem sojenju. Izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnem dejstvu, tj. upravičenosti tožnika do višje plače zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, zato jo ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del (I. točka izreka) izpodbijanega sklepa.

III. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že enkrat odločilo in s sodbo opr. št. Pd 21/2013 z dne 13. 11. 2014 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, razen dela zahtevka na plačilo regresa za letni dopust za leto 2012. 2. O pritožbi tožnika zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 56/2015 z dne 18. 6. 2015 tako, da je navedeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o (podrednem) zahtevku za bruto plačilo 1.289,92 EUR, in sicer zaradi storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker prvostopenjska sodba glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka ni imela razlogov, je pritožbeno sodišče zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku odpravi kršitev ter o zadevi ponovno odloči. 3. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni dopustilo razširitve tožbe (I. točka izreka sklepa) in je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo s tožbenim zahtevkom), da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 6.745,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.289,92 EUR od 16. 7. 2013 do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka sklepa).

4. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto znesek 1.289,92 EUR, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2013 do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 204,57 EUR.

5. Zoper sklep in sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6. Tožnik v pritožbi zoper sklep navaja, da se prvotni tožbeni zahtevek in spremenjeni tožbeni zahtevek nanašata na isto pravno podlago (190. člen panožne kolektivne pogodbe). Zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da imata zahtevka različno pravno podlago. Tožnik nasprotuje odločitvi o zavrženju tožbe s s spremenjenim tožbenim zahtevkom, saj ta vključuje tudi znesek, ki ga je tožnik uveljavljal v prvotnem zahtevku, o katerem je sodišče meritorno odločilo z izpodbijano sodbo. Tako je sodišče o delu zahtevka v višini 1.289,92 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v izpodbijani odločbi odločilo dvakrat. 7. V pritožbi zoper sodbo pa tožnik navaja, da s podrednim zahtevkom zahteva razliko v plači po 190. členu panožne kolektivne pogodbe, ker je nadomeščal nadrejenega koordinatorja A.A. Pravno pomembnih dejstev glede ugodnejše plače iz naslova nadomeščanja začasno odsotnega delavca sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Tožnik tudi nasprotuje presoji sodišča, da so bile določene navedbe glede podrednega zahtevka podane prepozno.

8. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbi in predlagala njuno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

9. Pritožba zoper sklep je delno utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbah, in skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi zoper sklep:

11. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2015 spremenil tožbo tako, da od tožene stranke terja znesek 6.745,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.289,92 od 16. 7. 2013 do plačila. Ob ugotovitvi, da tožena stranka takšni spremembi tožbe nasprotuje, in da bi razširitev tožbe v tem delu podaljšala in obremenila sodni postopek, je sodišče prve stopnje sklenilo, da ne dovoli predlagane spremembe tožbe.

12. Pogoji za dovolitev spremembe tožbe so določeni v 185. členu ZPP. Tožnik lahko spremeni tožbo le do konca glavne obravnave, pri čemer je zakon dopustnost spremembe sicer vezal na privolitev tožene stranke, vendar pa lahko sodišče kljub njenemu upiranju dovoli spremembo, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Vodilo, ki je odločilno za presojo, ali naj sodišče spremembo tožbe dopusti, je načelo ekonomičnosti, ki je eno od temeljnih načel pravdnega postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP).

13. S prvotno postavljenim zahtevkom je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo zneska 1.289,92 EUR bruto kot razliko v plači za mesec julij 2013 zaradi nadomeščanja koordinatorja A.A. Z razširitvijo tožbe pa tožnik zahteva razliko v plači tudi za leti 2014 in 2015 in predlaga nove dokaze. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi se z odločanjem o zahtevku, postavljenem naknadno, dokazni postopek podaljšal. Izpodbijana odločitev sodišča o nedopustnosti spremembe tožbe v I. točki izreka je zato v skladu z načelom ekonomičnosti in kot taka zakonita. V tem delu pritožba tožnika torej ni utemeljena.

14. V naknadno postavljenem tožbenem zahtevku, ki se glasi na plačilo zneska 6.745,32 EUR je vključen tudi prvotni zahtevek za plačilo zneska 1.289,92 EUR bruto kot razlika v plači za mesec julij 2013. Prvi (podredni) tožbeni zahtevek je torej v celoti vsebovan v zahtevku po spremenjeni tožbi. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni dovolilo razširitve tožbe in je pred tem meritorno odločilo o tožbenem zahtevku za izplačilo bruto zneska razlike v plači v znesku 1.289,92 EUR v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ni podlage za zavrženje tožbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in sklep o zavrženju tožbe razveljavilo.

15. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da sodišče odloča o tožbenem zahtevku meritorno tako, da mu bodisi ugodi bodisi ga zavrne, medtem ko tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, lahko zavrže. K pritožbi zoper sodbo:

16. S tožbenim zahtevkom tožnik zahteva razliko v plači v znesku 1.282,92 EUR po 190. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Uradni list RS, št. 35/2007), ker naj bi v letu 2013 nadomeščal nadrejenega A.A. Po navedeni določbi delodajalec zagotavlja delavcu v primeru opravljanja drugega dela po 49. členu te pogodbe plačo, kakršno prejema po pogodbi o zaposlitvi oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Pritožba utemeljeno opozarja, da pravno pomembnih dejstev glede ugodnejše plače iz naslova nadomeščanja začasno odsotnega delavca sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju ni ugotavljalo. Razlogi izpodbijane sodbe se namreč nanašajo na neupravičenost tožnika do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi v znesku 3.286,73 EUR, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno in ni več predmet spora v ponovnem sojenju. Nima pa sodba razlogov o odločilnem dejstvu, tj. upravičenosti tožnika do višje plače zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca A.A., zato jo ni mogoče preizkusiti. Navedeno pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 354. členom ZPP pritožbi tožnika zoper sodbo v celoti ugodilo, tako da jo je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v katerem bo moralo odpraviti navedeno kršitev in o zadevi ponovno odločiti, tako da bo navedlo razloge glede tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači v znesku 1.289,92 EUR za mesec julij 2013 zaradi nadomeščanja začasno odsotnega koordinatorja A.A. 18. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).