Jedro

Izvršitev zaporne kazni z oblikami alternativnega kazenskopravnega sankcioniranja ni pravica, ki bi kar avtomatsko pripadala vsakemu obsojencu, temveč privilegij za tistega obsojenca, ki pokaže interes in voljo, da delo v splošno korist v celoti ter vestno opravi.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je obsojeni izneveril danemu zaupanju v obdobju, ki je bilo s časovnega vidika zadostno, da bi delo v splošno korist lahko opravil, če bi imel resen namen, je poleg uveljavitve posledice iz enajstega odstavka 86. člena KZ-1, iz enakih razlogov pravilno zavrnilo tudi neutemeljen predlog, da bi se rok za opravo dela v splošno korist podaljšal, saj za to ni nobene objektivne osnove.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju predlog obsojenega A. A. za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist kot neutemeljen zavrnilo (točka I izreka), odločilo pa je, da se bo kazen, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju V K 64497/2021 z dne 25. 11. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 64497/2021 z dne 22. 3. 2022, ki je postala pravnomočna 23. 3. 2022, v trajanju eno leto in en mesec zapora v celoti izvršila.

2.Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačno uporabljenega materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, to je iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa, da sklep razveljavi in samo odloči o predlogu obsojenca za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje uvodoma poudarja, da izvršitev zaporne kazni z oblikami alternativnega kazenskopravnega sankcioniranja ni pravica, ki bi kar avtomatsko pripadala vsakemu obsojencu, temveč privilegij za tistega obsojenca, ki pokaže interes in voljo, da (v konkretni zadevi) delo v splošno korist v celoti ter vestno opravi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da obsojenec v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe, ki je bil gotovo zadosten za to, ni opravil nalog v okviru dela v splošno korist, prav tako pa se je izmikal stikom s probacijsko svetovalko in je torej očitno kršil obveznosti iz dela v splošno korist, kar ima, sledeč enajstemu odstavku 86. člena KZ-1, za posledico odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je primarno oprlo na poročila Probacijske enote Celje s prilogami z dne 1. 12. 2022, 3. 3. 2023, 2. 6. 2023, 11.8.2023, 27.9.2023 in 1. 3. 2024 ter na druge listine v spisu, vključno z mnenjem izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa, iz česar brez dvoma izhaja, da obsojenec (z izjemo krajšega časovnega obdobja med 27. 12. 2022 in 15. 3. 2023, ko je bil v bolniškem staležu) ni izkazal objektivnih ter opravičljivih razlogov za svoje kršitve obveznosti iz dela v splošno korist. To pomeni, da so vzroki za izogibanje sodelovanju s probacijsko enoto in neizvršitev dela v splošno korist izključno v obsojenčevi subjektivni (krivdni) sferi. Obenem je bil obsojenec že v pravnomočni sodbi, za tem pa še s številnimi ustnimi in pisnimi opozorili, tako probacijske svetovalke, kakor tudi sodišča, brez dvoma opominjanj, kakšne bodo posledice, v kolikor ne bo zgledno sodeloval s probacijsko svetovalko in z izvajalsko organizacijo. Kljub temu je vztrajno kršil pozive k sodelovanju s probacijsko enoto, s čimer se je izneveril zaupanju, ki mu ga je sodišče naklonilo z nadomestno izvršitvijo kazni zapora. Prostostno kazen bo sedaj moral prestati.

5.Iz že omenjenih poročil probacijske enote s prilogami izhaja, kar je v bistvenem povzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da obsojeni v celotnem časovnem obdobju od pravnomočnosti sodbe oziroma od tedaj, ko je bil prvič vabljen na probacijsko enoto, pa vse do izdaje izpodbijanega sklepa, ni opravil nobene od 780 ur dela v splošno korist. Probacijska enota je svojemu poročilu priložila tudi poročilo izvajalca sankcij z dne 28. 11. 2022, ki je z obsojenim zaključil sodelovanje zaradi nespoštovanja do osebja v SSK Velenje, neizpolnjevanja dogovora glede izvedbe raznih del, nestrokovnega dela in neodzivnosti. Tudi pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da obsojenec ni na primeren način pristopil k opravljanju dela v izvajalski organizaciji. Prav tako je pristop obsojenca do probacijske enote že od samega začetka zaznamoval docela nonšalanten odnos, ki ga je sodišče prve stopnje tehtno ovrednotilo kot nadaljnjo in evidentno kršitev dela v splošno korist. Že na prva dva termina razgovora na probacijski enoti dne 13. 7. 2022 in dne 22. 11. 2022 obsojenec ni prišel z izgovorom, da je nanju pozabil, ker ima ″preveč stvari v glavi‶, v e-pošti z dne 22. 11. 2022 pa je napisal, da dvakrat na sestanek ni mogel priti, ker je pozabil in je bil v Bosni, ker je mama hudo zbolela. Iz vmesnega poročila probacijske enote z dne 3. 3. 2023 je nadalje razvidno, da je obsojeni sicer podpisal dogovor o sodelovanju, vendar z delom še ni pričel. Zaradi kršitev je izvajalec sankcij z njim prekinil sodelovanje. Obsojenec je navajal, da je bolan, pri čemer je predložil potrdilo o bolezni do 15. 2. 2023, kasnejših dokazil pa ni posredoval. K poročilu je probacijska enota priložila tudi zdravniško potrdilo z dne 27. 12. 2022 ter odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, OE Ravne na Koroškem z dne 23. 1. 2023, iz katere izhaja, da je zavarovanec A. A. od 26. 1. 2023 do 15. 2. 2023 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Iz poročila probacijske enote z dne 2. 6. 2023 je nadalje razvidno, da se je obsojeni tudi po marcu 2023 izmikal stiku s svetovalko in je iz priloženih e-poštnih sporočil razbrati, da je obsojeni imel več zdravstvenih težav, za katera pa dokazil ni predložil. V poročilu z dne 11. 8. 2023 in nato 27. 9. 2023 je probacijska enota sodišče obvestila, da se obsojeni 19. 7. 2023 ni zglasil pri njih in je bil termin razgovora na njegovo željo spremenjen na 2. 8. 2023, vendar se tudi na ta dan vabilu ni odzval. Preko e-pošte je bil na to opozorjen, da za dokazila veljajo uradna zdravniška potrdila. Dokazila je posredoval po e-pošti 25. 9. 2023, vendar pa zdravniški dokumenti, izdani s strani Zdravstvenega zavoda v Živinicah (BIH), niso datirani, razen psihološkega mnenja z dne 4. 9. 2023.

6.Zaradi obsojenčevih vztrajnih izgovarjanj, da ima zdravstvene težave, je sodišče prve stopnje pridobilo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je bilo odrejeno sicer v drugi kazenski zadevi, vodeni pred Okrožnim sodiščem v Celju pod številko V K 63561/2020. Iz izvedenskega mnenja z dne 6. 11. 2023, ki ga je izdelal sodni izvedenec za medicino B. B., dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa izhaja, da je izvedenec pred podajo mnenja pregledal vso relevantno zdravstveno dokumentacijo, vključno z dokumentacijo iz Bosne in Hercegovine, na katero se sklicuje obramba ter ugotovil, da ima obsojenec težave v smislu anksiozne motnje in paničnih napadov brez globlje patologije ter vratni in ledveni bolečinski sindrom, medtem, ko v amneziji zatrjevane motnje zavesti niso objektivizirane z ustreznimi specialističnimi izvidi in preiskavami, ki jih obsojenec ni opravil. Niti iz izvida psihologa z dne 4. 9. 2023 niso razvidne globlje psihopatologije ali resnejše nevrološke motnje. Izvedenec je zaključil, da pri obsojencu ni razvidnih resnejših zdravstvenih težav, ki bi vplivale na njegovo delovno zmožnost oziroma zmožnost opravljati delo v splošno korist, le z omejitvami, ki jih je izvedenec opredelil v odgovoru na zadnje vprašanje sodišča.

7.Enako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče nima razlogov, da ne bi sprejelo mnenje izvedenca. Panika, strah in anksioznost v obsojenčevem ″težkem obdoru‶ slednjemu niso preprečevali opravljanje dela v splošno korist, toliko manj pa so tudi sodelovanja s probacijsko enoto, zato ne drži, da bi sodišče prve stopnje nepopolno povzelo bolezensko stanje obsojenca. Izvedenec medicinske stroke je pri izdelavi svojega mnenja upošteval tudi zdravniške izvide iz Bosne in Hercegovine (čeprav so bili pretežno brez datumov in bi lahko izvirali iz kateregakoli obdobja), zato ne drži pritožbena trditev, da prvostopno sodišče ″nekako ne zaupa zdravnikom v Bosni‶. Do dokumentacije iz BIH se je izvedenec opredelil, o tem vprašanju pa se je izreklo tudi prvostopno sodišče.

8.Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v relevantnem obdobju (razen objektivno izkazanega bolniškega staleža v času med 27. 12. 2020 in 15. 3. 2023) niso bile podane objektivne ovire, ki bi obsojencu onemogočale ne le zgledno sodelovati s probacijsko enoto, temveč tudi v celoti opraviti delo v splošno korist. Obsojenec je bil v razmerju do probacijske svetovalke pri probacijski enoti neodziven, svoje izostanke z obveznih razgovorov je pojasnjeval bodisi z nedopustnimi (pozabljanje na termine) bodisi z neizkazanimi razlogi, pri slednjih sklicujoč se na zdravstvene težave. Ne le, da obsojenec svojih navedb ni redno potrjeval z medicinsko dokumentacijo; tudi ko je relevantno dokumentacijo pregledal sodni izvedenec, je bilo ugotovljeno, da pri obsojencu niso obstajale resnejše zdravstvene težave, ki bi mu (z izjemo določenih omejitev) onemogočale opraviti delo v splošno korist, kar velja tudi za vseskozi zatrjevane ″psihične težave‶. Zato ima sodišče prve stopnje prav, ko je zapisalo, da obsojenec k izvrševanju dela v splošno korist in k sodelovanju s probacijsko enoto ni pristopil dovolj resno, svojih obveznosti pa se je glede na vsa opozorila, ki jih je prejel, gotovo zavedal. Obsojenca tudi ne more ekskulpirati sklicevanje na njegove siceršnje delovne obveznosti in družino. Pri opravljanju dela v splošno korist se lahko upoštevajo obsojenčevi nujni interesi glede neodložljivih poklicnih ali družinskih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo (osmi odstavek 86. člena KZ-1), vendar obsojenec nenujnih interesov niti nastanka škode ni konkretizirano zatrjeval, pa tudi po zaključku bolniškega staleža z dne 15. 3. 2023 ni izkazal nobenega konkretnega interesa za sodelovanje s probacijsko enoto. Toleriranje tovrstnih ravnanj bi pomenilo zanikanje vsakega sporočilnega pomena kazenskopravnega sankcioniranja. Posledično zbledijo še pritožbena izvajanja, da naj bi obsojenec ″ves ta čas vzorno živel ″.

9.Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je obsojeni izneveril danemu zaupanju v obdobju, ki je bilo s časovnega vidika zadostno, da bi delo v splošno korist lahko opravil, če bi imel resen namen, je poleg uveljavitve posledice iz enajstega odstavka 86. člena KZ-1, iz enakih razlogov pravilno zavrnilo tudi neutemeljen predlog, da bi se rok za opravo dela v splošno korist podaljšal, saj za to ni nobene objektivne osnove. Sodišče druge stopnje se zato ne strinja z zagovornikom, da bi se moralo dati obsojencu še eno možnost. Prvostopno sodišče je preverilo in se prepričljivo opredelilo do vseh pomembnih okoliščin, ki so temelj za sprejem izpodbijane odločitve, zato pritožnik neupravičeno navaja, da sodišče prve stopnje ″ni v popolnosti ugotavljalo‶ odločilnih (subjektivnih) okoliščin. Tehten je sklep, da je obsojenec kršil obveznosti iz dela v splošno korist iz krivdnih razlogov, ki so v njegovi subjektivni sferi, upoštevajoč vse do sedaj navedene razloge pa ne drži, da bi sodišče prve stopnje sprejelo ″pavšalno‶ odločitev. O osebni urejenosti, ki jo omenja pritožba, izpodbijani sklep ne govori, zato tudi ne more ″pretiravati‶ z navedbami, da je obsojeni osebnostno neurejen; govori pa o tem, da obsojenec za kršitve obveznosti dela v splošno korist ni navedel objektivnih vzrokov. V tej luči je odločilna presoja, kakšen odnos do izvrševanja alternativne kazenske sankcije je obsojenec izkazoval v obdobju, ko bi delo moral opraviti. Kasnejše zatrjevanje, da je obsojenec sedaj, torej občutno že po poteku roka za opravo dela, ″pripravljen‶ na nadomestni način izvršitve zaporne kazni, ne more pretehtati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Nerelevantna so tudi pritožbena izvajanja, da se je obsojenec začel odzivati na pozive sodišča in probacijske enote ter prevzemati pošto, vendar to očitno šele takrat, ko je rok za opravo dela v splošno korist, kljub temu, da mu je bil v tem času že enkrat podaljšan za eno leto, malodane iztekel. Pritožbene obljube, kako naj bi obsojenec šele sedaj začel zavzeto opravljati delo v splošno korist, so prepozne in zato brezpredmetne.

10.Prestajanje zaporne kazni seveda neizbežno prinaša večplastne neugodne posledice, tako za obsojenca kot za člane njegove družine. Glede pritožbeno izražene bojazni v smeri izgube dohodkov, s katerimi obsojenec preživlja svojo družino, ter v smeri čustvenih in socialnih posledic za njegove otroke, pritožbeno sodišče izpostavlja, da se je obsojenec moral navedenega zavedati že takrat, ko se je v celotnem obravnavanem časovnem obdobju vztrajno izmikal sodelovanju s probacijsko enoto ter opravi dela v splošno korist.

11.Ker pritožbeni razlogi niso podani, ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12.Zaradi neuspeha v pritožbenem postopku je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek tega postopka, takso pa bo naknadno odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86, 86/8, 86/11

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.