Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, ko je tožencu naložilo, da tožniku plača zapadle najemnine in stroške, svoje odločbe ni oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Tožnik je namreč po materialnem pravu upravičen zahtevati plačilo najemnine, če je s pogodbo med strankama tako dogovorjeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka sklenilo, da se pravdni postopek v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo zneskov 310,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2016 dalje do plačila (za marec 2016) in 310,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2016 dalje do plačila (za april 2016) ustavi. V točki II izreka je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati zapadle najemnine in stroške v zneskih, kot so razvidni iz te točke izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od zapadlosti dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je tudi, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 6. in 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na 3. odstavek 3. člena ZPP, ki stranke omejuje pri razpolaganju z zahtevki, če ti nasprotujejo prisilnim predpisom oziroma moralnim pravilom. V obravnavanem primeru se je tožnik kot najemodajalec želel neupravičeno obogatiti na račun številnih najemnikov tako, da je zneske najemnin na pogodbah prikazoval kot višje z namenom pridobitve višjih subvencij, davčnih obveznosti iz teh naslovov ni pošteno poravnaval in do najemnikov postopal oderuško, saj jim je zaračunaval visoke najemnine, ki niso bile adekvatne vrednostim s ponujenimi kamrami. Najemnine so bile tožniku izplačevane pretežno gotovinsko na roke, sodba pa temelji na izračunu, ki mestoma izkazuje stroške do tožnika iz naslova dela na črno. Početje tožnika je bilo v nasprotju z davčnimi predpisi in določilom 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Dosoja najemnin v znesku 2.929,32 EUR temelji na toženčevi razpredelnici, ki jo je sodišče štelo kot pripoznavo dolga, kar ne more vzdržati resne presoje. Med strankami so ti stroški sporni, posamezne postavke v izračunih pomenijo prepoved razpolaganja, obveznosti iz najema za leto 2012 so zastarale oziroma sploh niso nastale (najemna pogodba za leto 2013 ni bila stipulirana), za leto 2015 pa nejasne in med seboj v nasprotju. Tožnik je razpolagal z zahtevki, ki nasprotujejo prisilnim predpisom, njegovo početje je šteti tudi kot nemoralno. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 6. oziroma 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer so razlogi sodbe glede odločilnih dejstev nejasni in med seboj v nasprotju. Razlaga sodišča prve stopnje o pripoznanju dolga ostaja nerazumna in arbitrarna. Moč bi bilo govoriti le o priznanju posameznih dejstev, ne pa o pripoznanju dolga, saj sta stranki v ta namen hoteli izposlovati dokončno poplačilo dolga v obliki notarskega zapisa pred notarjem. Zato tudi do pretrganja zastaranja ni prišlo. Pritožbeno naziranje je obenem utemeljeno na zbranem dokaznem gradivu (priloge A11, 13 in 27, fotografije najete kamre na CD-ju).

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni, med njimi pa tudi ni nasprotij. Pritožba te kršitve niti konkretizirano ne obrazloži, zato je zaključiti, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje svoje odločbe ni oprlo na nedovoljena razpolaganja strank, ki bi nasprotovala bodisi prisilnim predpisom bodisi moralnim pravilom (3. odst. 3. člena ZPP). Namen te procesne omejitve je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči.2 Sodišče prve stopnje s tem, ko je tožencu naložilo, da tožniku plača zapadle najemnine in stroške, svoje odločbe ni oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Tožnik je namreč po materialnem pravu upravičen zahtevati plačilo najemnine, če je s pogodbo med strankama tako dogovorjeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila dejansko dogovorjena najemnina po pogodbi z dne 22.11.2014 nižja od zapisane (370,00 EUR) in sicer je znašala skupaj 310,00 EUR. Takšno nižjo najemnino je tudi naložilo v plačilo tožencu. Ali je tožnik od te najemnine odvedel davke, pa ni stvar odločanja pravdnega sodišča v civilnem sporu, kjer sodišče odloča o civilnopravnih razmerjih med fizičnimi oziroma pravnimi osebami. Enako velja za trditve o delu na črno, ki naj bi ga toženec opravljal za tožnika. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem svojo odločitev oprlo na tabelo v prilogi A11, ki jo je sestavil sam toženec, in prikazuje stanje dolga do tožnika na dan 15.1.2015. Sodišče je ugotovilo, da je toženec za tožnika od leta 2012 dalje opravljal razna mizarska in druga dela in jih v soglasju s tožnikom poračunaval z najemnino in stroški. Tožnik je tako od toženca v tej pravdi zahteval le najemnine in stroške po odbitju dolga, ki ga je imel do toženca, ker je ta zanj opravil določena dela. S tem, ko je tožnik zahteval preostanek dolga iz naslova najemnin, ne gre za nedovoljeno razpolaganje. V kolikor sodišče ne bi upoštevalo toženčevega dela, ki naj bi bilo opravljeno na črno, bi bil dolg toženca iz naslova najemnin kvečjemu višji, zato takšno sklicevanje toženca v pritožbi ne more biti njemu v prid. Pri opravljanju dela na črno gre za prekršek, kar pa nima vpliva na civilnopravno razmerje med strankama, o katerem odloča pravdno sodišče. Glede listine pod A11 je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da gre za pripoznavo dolga, ki je pretrgala zastaranje (364. člen Obligacijskega zakonika - OZ3). V tej listini je namreč toženec tožniku izjavil, da je njegovo stanje dolga do tožnika 2.929,32 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da terjatev tožnika za plačilo najemnin in stroškov ni zastarala, je tako pravilna. Da sta stranki o višini dolga želeli skleniti dogovor pred notarjem v obliki notarskega zapisa, do sklenitve katerega pa nato ni prišlo, pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima vpliva. Neutemeljena je tudi trditev toženca, da je tožniku pretežno plačeval najemnino gotovinsko na roke, saj je tudi ta trditev tožencu le v škodo, ne gre pa za nedovoljeno razpolaganje po 3. odst. 3. člena ZPP, ki bi ga sodišče upoštevalo s tem, ko je takšna plačila štelo tožencu v korist. 6. Toženec je v sporni nepremičnini bival vse od leta 2012 do konca februarja 2016. V listini pod A11 je toženec vpisoval kot postavke tudi najemnine za leto 2013, zato so trditve v pritožbi o tem, da najemna pogodba za leto 2013 ni bila sklenjena, v nasprotju z ravnanji (izjavami) samega toženca. Poleg tega je takšna trditev tudi nedovoljena pritožbena novota, ki ni upoštevna (1. odst. 337. člena ZPP). Enako velja za nove trditve o oderuški najemnini.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Ker toženec ni uspel s pritožbo, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, 1. knjiga, str. 44 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami